Pred večnega sodnika je glas poklical Slehernika

Stopnišče pred cerkvijo Marijinega oznanjenja v Adergasu se je znova spremenilo v pravi gledališki oder. Tako kot leta 1938, so igralci KUD Pod lipo Adergas znova naštudirali Slehernika. Obiskali smo jih, ko so pod taktirko izkušenega režiserja Silva Sirca pridno vadili za predstavo, ki bo na ogled še ta konec tedna.

Na svetovljansko urejenem trgu pod mogočno cerkvijo sredi Adrgasa, majhne vasice pod Krvavcem, so se začeli zbirati v kostume oblečeni igralci, na klopici pod lipo pa nas je pričakal Silvo Sirc, za katerega pravijo, da je srce tamkajšnjega kulturno-umetniškega društva. »S Slehernikom smo lansko jesen obeležili 850-letnico župnije Velesovo in 75-letnico našega društva. Zanimivo je, da so ga leta 1938 ustanovili za pripravo proslave ob 750-letnici Dominikanskega samostana in izbrali temu primerno dramsko vsebino,« je povedal Sirc. »Tako kot je bila takrat, je ta igra tudi zdaj za naše društvo velik zalogaj, saj smo vključili več kot šestdeset igralcev.«

V Silvu Sircu, ki je letos vstopil že v 37. režisersko leto, je želja po ponovni obuditvi Slehernika v Adrgasu zorela več let: »V prvi postavitvi je kot otrok igrala tudi moja sestra. Živih je še kar nekaj igralcev iz prve postavitve, zdaj pa smo dali priložnost mladim. Skoraj iz vsake hiše kdo nastopa. Vključene so tudi cele družine. Zbrati vse hkrati na kupu, je danes malo večja težava. Saj veste kako je s službami. Vadili smo po posameznih prizorih. Na generalko in na predstave pa seveda pridejo vsi.«

Škoda se jim je zdelo, da bi tako zahtevno igro na prostem uprizorili le na obletnico. Čez zimo so gledalce razvajali z drugimi predstavami, poletno vreme pa je spet primerno za Slehernika na prostem. »Odziv občinstva je bil že jeseni neverjeten. Po 500, 600 ljudi od blizu in daleč, tudi iz zamejstva, je prišlo na predstavo. Dodatne stole smo nosili iz dvorane, veroučne sobe, celo iz cerkve. Še dobro, da nam gre župnik tako na roko,« je poudaril Franci Sirc, SIlvov nečak.

Življenjska pot Slehernika

Slehernika je napisal Hugo von Hofmannstahl, v slovenščino pa ga je prevedel Oton Župančič. Začne se takole: »Duhovna igra pretresljiva v podobah živih vam odkriva, kako je pred večnega sodnika glas poklical Slehernika.« Na naših tleh je bilo delo prvič uprizorjeno leta 1931, v ljubljanski Drami. Zgodba govori o bogatašu, ki je ničevost svojega življenja, polnega gostij in drugih čutnih užitkov, spoznal šele ob srečanju s smrtjo. Na pot spreobrnjenja ga usmerita Vera in Dela. Silvo Sirc je poudaril, da nosi igra močno sporočilo in je v teh časih še posebej aktualna. Obsežno in zahtevno vlogo slehernika je režiser zaupal svojemu sinu Anžetu. Smrt je prepričljivo odigrala Barbara Grilc, Vero režiserjeva hči Veronika, Dela Diana Kuralt, slehernikovo mamo Suzana Martinjak, njegovega prijatelja upodablja Iztok Blažun, mamona pa Rok Rezar.

Ko se sreča z župnikom ter opravi kesanje in spoved, se Slehernik spravi z Bogom. Ker prepozna in prizna svojo grešnost in majhnost, prejme usmiljenje. »O, blagor duši njegovi, to so angelski glasovi, nebesa vsa odmevajo, veselje večno prepevajo, ga v sveti raj sprejemajo,« zapojejo ob koncu predstave nune, pevke mladinskega pevskega zbora, oglasijo se tudi fanfare, zadonijo orgle, zvonovi župnijske cerkve pa mogočno odmevajo daleč naokrog.

»Brez vneme in požrtvovalnosti vsakega od igralcev, predstave ne bi mogli izpeljati,« jih je pohvalil Sirc. Režije se je lotil naključno: »Pred davnimi leti smo delali predstavo Micki je treba moža. Bil sem zadolžen, da sem šel pred vsako vajo v Britof po režiserja, potem pa sem ga moral peljati še domov. Te poti so se mi malo uprle, pa sem se odločil, da se bom kar sam spopadel s tem. Od tedaj smo na oder postavili 150 gledaliških predstav. Vsako leto po tri. Za odrasle in otroke. Ker sem že 15 let na dializi, sem že večkrat poskušal odnehati, pa mi kar ne pustijo. Po drugi strani pa se mi zdi, da me mladostna energija teh ljudi drži pokonci.«

Franci, ki v Sleherniku igra eno od stranskih vlog, je povedal: »Brez Silva vsega tega ne bi bilo! Še otroci komaj čakajo, da dobijo vloge v predstavi. Imamo zelo močan podmladek. Starejši igralci se lažje poslovijo, ker vedo, da je za njimi izkušena mladina. Starši jih močno podpirajo. Vsako leto gremo na najmanj 15 gostovanj. Nikoli ni bilo težav z otroki. Starši to njihovo dejavnost jemljejo kot pomemben dejavnik socializacije in preživljanja prostega časa.«

Soigralci in veliki prijatelji

Tudi Barbara Grilc je v igralskem ansamblu že iz otroštva. Zdaj skrbi za stike z javnostjo, za masko, v Sleherniku pa upodablja Smrt: »To je moja najljubša vloga doslej. Župančič je tako dobro prevedel besedilo, da prav uživamo. Če me kdo v službi pokliče po telefonu, se včasih zalotim, da mu odgovorim kar z verzom iz igre. To je že kar malo bolano, ampak besedilo je tako močno, da se človeku neprestano rola po glavi.«

Anže Sirc priznava, da je glavna vloga tudi njega precej zaznamovala. »V realnem življenju nisem noben bogatun, na odru pa me vloga zelo potegne. V uri in pol grem skozi ves čustveni spekter, iz bogastva se prelevim v reveža, na začetku sem obdan z množico, v grob grem pa čisto sam. Tudi ljubica me ima sprva rada, ko je treba iti nekam, kjer ni najbolj ugodno, me pa zapusti. Tudi prijatelj se na koncu umakne. Tako vidiš, da si na svetu dejansko sam,« opisuje občutke. »Tako je pri Sleherniku. Kadar pa igram na primer ljubimca, lahko črpam tudi iz lastnih izkušenj (smeh). Ati me dobro pozna, ve kaj zmorem, saj sem na odru že od šestega leta in presodi, v kateri vlogi se bom dobro odrezal. Seveda na enak način izbira tudi druge igralce. Nobenega privilegija nimam zato, ker sem njegov sin.« Sicer pa se je že zgodilo, da je bil na odru skupaj z bratom in obema sestrama. »Mami ima pa blagajno čez,« je pripomnil in v smehu dodal: »Tako je kot doma.« Pošalil se je še, da je njihova gledališka skupina gotovo edina v državi, ki ima profesionalnega fizioterapevta. Čeprav je Anže izšolan za ta poklic je poudaril: »Masiram samo soigralke, fantov ne,« in se gromko smejal.

Rok Rezar se je takoj našel v vlogi mamona: »Ko sem prebral svoj del besedila, mi je bilo vse jasno. Mislim, da mi je vloga pisana na kožo. Ko sem kot otrok prihajal v dvorano in gledal igre, sem si zelo želel, da bi tudi sam stal na odru. Vsakič znova sem zadovoljen in navdušen. Vsakič si nekdo drug in vsaka vloga je nekaj posebnega. Zelo rad pa seveda prihajam tudi zaradi krasne družbe. Mislim, da nas vse vleče v skupino tudi pristno prijateljstvo.«

Silvo ima včasih kar malo težav, saj mora za repertoar izbirati dela z ogromno vlogami, da zaposli čim več igralcev. »Včasih kakšno vlogo razdelim tudi na tri dele, če je potrebno. Iz dveh deklet na primer, smo jih že naredili pet. Za vsakogar bi mi bilo žal, če bi izostal iz predstave. Tudi če je bilo besedilo prekratko, smo dodali še dva tri prizore. A vedno to le ni mogoče,« pripomni, Barbara pa ga dopolni: »Če besedilo za otroško predstavo na primer predvideva tri palčke, jih mora Silvo razmnožiti vsaj na dvanajst, da vsi otroci dobijo vloge. Tudi v Sleherniku jih imamo sedem.«

Smučke v kot, pa na oder

Suzano Martinjak so v skupino povabili pred nekaj leti. »Včasih je naporno združiti obveznosti pri igri in zasebno življenje, ampak to druženje človeku vlije posebno energijo, da zmore več, kot bi pričakoval. Iztok Blažun, nekdanji smučarski skakalec, se je skupini prav tako pridružil pred nekaj leti: »Bilo je naključje. Nikoli v življenju si ne bi mislil, da me kaj takega sploh zanima. Niti gledat nisem hodil predstav, no, morda dvakrat, ko je v njih še igrala moja sestra, kaj več pa ne. Zdaj pa lahko rečem, da se še nikjer nisem tako dobro počutil kot na odru. Komaj čakam, da stopim pred ljudi in od njih dobim pozitivno energijo, ki je ne najdeš nikjer drugje. To je težko opisati z besedami. Zdaj neizmerno uživam. Silvo mi je zaupal že kar nekaj pomembnih vlog. Saj ni čudno, ko pa izgledam tako resno,« se na glas zasmeji Iztok, ki ga soigralci kličejo kar stari Ilija, po naslovni vlogi, ki ga je pripeljala mednje.

Diana Kuralt je že dolgo pri skupini, toda »doslej sem bila bolj za tehnično podporo, ali pa sem igrala stranske vloge. Prav zato mi vloga Dobrih del v Sleherniku ogromno pomeni. Zelo sem se trudila in pilila igro. Ko sem zaslišala gromek aplavz po premieri, sem vedela, da mi je uspelo.«

Nedvomno bo igralcem iz Adergasa tudi ta konec tedna uspelo navdušiti gledalce, k splošnemu vtisu pa bo gotovo prispevala tudi lepo urejena podoba kraja: »Adergas je najlepša slovenska vas,« se v verzih pohvali Rok, Silvo mu nagajivo sledi: »Adergas je zauber vas, veliko ljudi tam brez dela živi.« Splošen smeh prekine Barbara: »Mi, iz sosednje vasi pa pravimo takole: Adergas je kurja vas, v njej so gadje in modras'.«