Tiskane izdaje
Še nekaj generacij nazaj se ljudje niso pretirano spraševali, kaj naj jedo. Predvsem so jedli tisto, kar je bilo na voljo.
Fevdalizem in kapitalizem pač ne temeljita na ideji, da bi bil krožnik zadovoljivo poln za vse.
Skozi stoletja so se v posameznem okolju jasno oblikovali prehranski vzorci, ki so pridobili oznako tradicije oziroma, prehrana je postala del bivanjske kulture v določenem prostoru.
Kava za Sarajevčane in nagnito meso za Eskime
Kar je kava v Sarajevu, je nagnito meso za Eskime in kar je kuhano maslo za Indijce, je tofu za Japonce. Skratka, vsako geografsko območje se je zaradi naravnih in/ali zgodovinskih dejavnikov oprijelo določene kulture prehranjevanja. Nanjo imata še vedno največji vpliv politika in vera ali etična oziroma filozofska vodila.
Strogo prepovedano: človeško meso
Preden vihate nos in dvigate obrvi nad pomembnostjo verskih oziroma filozofskih vplivov na prehrano, pomislite na univerzalno prepoved kanibalizma (uživanja človeškega mesa).
V nekaterih predelih sveta (Papua Nova Gvineja, Južna Amerika) je bil še v tem stoletju zabeležen kanibalizem. Naj gre za uživanje dela posmrtnih ostankov (endokanibalizem) ali uživanje mesa premagancev (eksokanibalizem).
Sicer je uživanje človeškega mesa »kar tako za malico« prepovedano in je poleg incesta med najbolj univerzalnimi vzorci človeške kulture.
V jeziku antropologije - uživanje človeškega mesa je tabu. Izjema, kjer je uživanje človeškega mesa »razumljivo«, so ekstremne okoliščine, ko je človek zaradi lakote popolnoma obupan (preživetveni kanibalizem). Sicer vse kulture, tudi v Evropi, poznajo kanibalizem v času hude lakote oziroma vojne.
Iz jam na polja
Bistvo človeške evolucije bivanja so bila stalna naselja, ki so se pojavila v neolitiku (pred več kot 10.000 leti), sočasno se je razvijalo tudi kultiviranje rastlin in reja živali. S tema dejavnikoma se bistveno spremeni prehranjevalni vzorec človeka, ki je pred tem temeljil predvsem na lovu in nabiralništvu (ponekod še vedno).
Evropska celina je zgodovinsko, če ne gremo predaleč nazaj, pretežno temeljil na poljedelstvu, ki sta ga dopolnjevala lov, večinoma dovoljen le višjim slojem, in reja domačih živalih za kmete in nižje sloje.
Razen če niste po naključju živeli na dvoru in financirali odprav na daljne celine, potem ste lahko pili kakav, imeli krompir za lončnico, oziroma ste se pred gosti z napudranimi lasuljami postavljali z ananasom in žlahtnimi začimbami.
Pogosta težava sodobnosti: debelost in premalo gibanja
Kjer je hrane dovolj, se lahko pojavijo težave z debelostjo oziroma druge bolezni zaradi uživanja preveč hrane ali zdravstvene težave zaradi uživanja hrane, ki jim primanjkuje za organizem pomembnih snovi (vitamini, minerali) ali celo vsebuje strupe (pesticidi).
Če živite na kmetih, prav gotovo pet minut od hišnih vrat nimate prodajalne s hitro prehrano. Kebab, burgerji, bureki in podobna hrana se razmahnila predvsem v urbanih središčih, kjer družinski člani večino časa preživijo izven doma.
Slabost takšne prehrane je, da večinoma ni sveža, je slabše kakvosti, je premastna in preslana in predvsem temelji na kombinaciji belega kruha z visoko vsebnostjo glutena in rdečega mesa, kar ni najbolj razveseljivo za človeško črevesje.
Zelo pomemben dejavnik pri slabši presnovi hrane pa je tudi zadrževanje pretežno v zaprtih prostorih in slabša kakovost zraka.
Vendar, človek ima ideje in ena od njih so različne vrste prehrane, s katerimi s po najboljših močeh skuša pomagati.
Post
Če smo s hrano prezasičeni, je prva poteza lahko post. Opustitev hrane ni nič novega, največkrat so bili naši predniki v prisilnem postu in morda so tako - nehote - ugotovili tudi njegove prednosti.
Številni ljudje (tudi živali) ob bolezenskih znakih ali v stresu zavračajo hrano - ne pa vode, kar je ključnega pomena.
Poznamo različne poste z verskim razlogom, od krščanskega, ki se skromno odreka samo mesu, ne pa tudi ribam, do muslimanskega, ki se ravna po luninem koledarju in se omejuje na prehranjevanje in tudi pitje v času od sončnega vzhoda do zahoda.
V sodobnosti se je uveljavil predvsem post z vodo in javorjevim sirupom z dodatki kot oblika čiščenja organizma in hkrati hujšanja.
Vendar, post ni prvenstveno nikoli namenjen le hujšanju, temveč obnovi organizma, pa tudi duševni sprostitvi. Zato je pomembno, kje smo med postom in kaj med njim počnemo.
Post je priporočljivo izvajati pod zdravniškim nadzorom in opraviti ustrezne preglede, da se pripričamo, če smo zanj sploh primerni, v nasprotnem primeru je lahko izredno nevaren.
