Preživela je potres in viharno 20. stoletje

Impozantna vila na Resljevi cesti 15 je zelo posebna. Njena neobaročno načičkana fasada vzbuja pozornost mimoidočih. Zgrajena je bila eno leto pred velikim potresom, ki je leta 1895 močno prizadel Ljubljano, in ostala cela, tako kot tudi sosednje zgradbe. Z nekoč bahave fasade zdaj odpada omet, rolete so spuščene, videti je, kot bi v njej nihče ne živel.

A to je le prvi vtis. Ko pritisnemo na zvonec ob mogočnih vsaj tri metre visokih dvokrilnih vratih, se oglasi starejši glas in nas povabi noter. Ogromna vrata se tiho odprejo s pomočjo velike električne roke in v prostorni veži goste pričaka ostareli moški,  dolgoletni prebivalec enonadstropne vile, grajene še v časih, ko je bilo nadstropje visoko za dve današnji. Ko se vrata neslišno zaprejo, odrežejo hrup z ulice, in v polmraku veže z nepredstavljivo visokim stropom, nastane skoraj slovesno razpoloženje. Občutek, da je človek vstopil v palačo, še okrepijo rokokojsko izpeljane štukature slepih oken elipsaste oblike na obeh straneh stopnišča. Čeprav bi stene potrebovale nov oplesk, si ni težko predstavljati, kako je gospodar Vaso Petričič leta 1894, ko so delavci gradbene družbe Tönnies pospravili orodje, ponosno stal na pritličnem podestu stopnišča in ob migljavi svetlobi plinskih luči sprejemal v goste ljubljansko gospodo.

Glicinija iz 19. stoletja

Že v tistih časih je morala biti hiša nadvse odlična in tudi danes je ena najbogatejših neohistoričnih stavb v tem delu mesta, grajena v kombinaciji rustike v pritličju in šivanih robovih nadstropja in opeke v nadstropju, kar je posebnost tistega časa. V spomeniškovarstvenem statusu Zavoda za spomeniško varstvo Ljubljana preberemo še: »Obe cestni fasadi sta izrazito razgibani, vendar simetrični. Fasada proti Čufarjevi je bolj umirjena, v sredini jo členi rizalit z dvema okenskima osema, ki se na vrhu zaključuje s trikotno atiko. Fasada proti Resljevi pa je prav baročno nabuhla z dvema v prostor globoko segajočima pomoloma, ki segata od tal do strešnega venca. Hišo odlikuje izredno bogat neobaročni, lahko bi celo rekli neorokokojski okras, ki je koncentriran okrog portala in oken.«

Mogočne glicinije, ki se z dvema debloma krepko vzpenja na balkon v prvo nadstropje, arhivi čuvarjev spomeniške dediščine ne omenjajo. Za Vasa (polnega imena ne objavljamo na njegovo željo), pravnuka nekdanjega investitorja, trgovca in gospodarstvenika, pa je tako rekoč življenjska spremljevalka. Plezala je po fasadi s svojima vitkima stebloma že leta 1924, ko se je Vaso rodil, in nič ne kaže, da se bo tega kmalu naveličala. Za današnjega lastnika je vila kot nekakšna korenina njegovega življenja. Vanjo se je vrnil iz Gonarsa, kamor so ga med vojno odgnali v internacijo Italijani, in se je znova vselil, ko mu je socialistična oblast v 60. letih vrnila del nacionaliziranega objekta, ter se zanjo boril tudi v 90. letih, času nove oblasti, ko je moral dokazovati svoje lastniške pravice.

In čeprav si bo nekdanji inženir strojništva, nekoč zaposlen v Iskri, letos oprtal že deveti križ, se zelo natančno spominja, kako je imenitna vila s svojimi stanovalci preživela najhujše čase nacionalizacije, kako so nanjo vrgli oko tudi partijski in vojaški vrhovi, kako so predelovali stanovanja in jih delili svojim kadrom. V stavbi, ki ima približno 600 kvadratnih metrov stanovanjske površine, so danes štiri stanovanja. Gostitelj nas povabi v prostorno dnevno sobo, ki je bila nekoč obednica, v kateri je ugledni Vaso (Bazilij) Petričič, sin graničarja iz Srba pri Korenici, na prelomu prejšnjega stoletja gostil svoje goste. Liški Srb, ki je napravil kariero v Ljubljani, je kot šibak dečko, ki ga niso hoteli sprejeti v vojaški poklic, s trebuhom za kruhom prišel v tedanjo cesarsko in kraljevo deželno prestolnico Laibach leta 1853. Petdeset let pozneje, leta 1903, je začel graditi palačo mestne hranilnice v Čopovi ulici, brez katere si danes sploh ne moremo predstavljati središča mesta. Ker je, kot lahko preberemo v slovenskem biografskem leksikonu, odločno zastopal koristi hranilnice, je prišel navzkriž z odločujočimi krogi tedanje mestne uprave, ki so leta 1904 povzročili njegov odstop.

Takrat je Vaso Petričič že deset let bival na Resljevi cesti v svoji vili. Na steni v jedilnici še vedno visi velik oljni portret dostojanstvenika, kakor ga je na začetku prejšnjega stoletja upodobil slikarjev čopič. Slikar je potretiranca naslikal v pokončni ponosni drži z odlikovanjem na prsih. Petričič je bil namreč eden najdelavnejših pionirjev našega gospodarskega preporoda, povzema podatke Andrejka Rudolf v Slovenskem biografskem leksikonu. Na njegovo pobudo je bila leta 1889 ustanovljena Mestna hranilnica, na čelu katere je bil več let tudi kot predsednik. Njegovi referati v trgovski in obrtni zbornici so se odlikovali po izčrpnosti in jasnosti. O valutni reformi, ki se je pripravljala, je napisal serijo člankov, za katere se je zanimal tudi tedanji finančni minister Plener. Čeprav je bil zaveden Srb, je zelo podpiral narodna društva, in leta 1889 je bil edini izmed ravnateljstva Mestne hranilnice, ki je glasoval za samo slovenski napis na stavbi hranilnice, in ni miroval, dokler tega leto pozneje ni dosegel. Leta 1912 ga je občinski svet izvolil za častnega meščana Ljubljane.

Nečak Leona Štuklja

Hišo na Resljevi je Vaso Petričič podaril za doto hčeri Heleni, ko se je omožila. Helena je imela pet otrok, naš gostitelj je njun vnuk. Vsaka generacija lastnikov je nadvse skrbno ravnala z vilo nekdanjega veljaka, prvič so jo obnovili v letih 1930/32, v 80. letih prejšnjega stoletja so v hišo napeljali toplovod in uredili močno, kovano železno ograjo okrog nje, leta 2003 pa so jo na novo prekrili, ker je stara streha že zamakala.

Priletni Vaso, ki je, podobno kot njegov stric, legendarni olimpionik Leon Štukelj, v visoki starosti še čil in okreten, nas povede na razgibano podstreho s številnimi frčadami, in v klet stavbe, kjer je danes toplotna postaja. Nikjer ni opaziti za staro stavbo tipičnega nereda. Čeprav je zaradi dotrajane fasade od zunaj videti nevzdrževana, je v resnici vzorno pospravljena, zdrava in prav nič vlažna. Lastnik je poleg strehe na začetku tisočletja zamenjal tudi okna. Pri tako veliki hiši je bil takšen poseg vreden toliko kot eno manjše stanovanje in na srečo je investitor takšno stanovanje imel in ga je prodal, da je lahko vstavil nova okna s termopanskimi stekli. Fasada, zaradi katere je hiša pravzaprav znamenita, pa bo še morala ostati, kakršna je.

Čeprav je vila ena od 1375 stavb, vpisanih v register kulturne dediščine Ljubljane, je varovanje spomenikov dolžnost lastnika, pravijo na ljubljanskem zavodu za varstvo kulturne dediščine, saj zavod ne razpolaga s sredstvi za obnovo objektov.