Tiskane izdaje
Poleg banan in grozdja so pomaranče sadje, ki je po svetu najbolj razširjeno. Toda zaradi bolezni, imenovane rumeni zmaj, je kakovostnih sadežev vse manj, kar bi moralo skrbeti tudi evropske potrošnike, čeprav za zdaj ostaja na drugih celinah.
Večina pomaranč na evropskem trgu prihaja iz španske Valencije, saj kot vsi citrusi, ne prenesejo mraza. V ta posel je na tem območju vpleteno 90.000 ljudi. Vsako leto jih pridelajo 30 milijonov ton.
Toda izvorno pomaranče niso doma iz Španije, temveč (domnevno) prihajajo s Kitajske. Prvi zapisi so znani iz časa mitskega vladarja Ta Yuja iz 22. stoletja pr. n. št., v katerih so omenjene prepolne košare teh slastnih sadežev.
Prva je v Evropo prišla limona
Izbira vrst pomaranč in drugih agrumov je danes ogromna, a ni bilo vedno tako. V Evropo je z osvajanji Aleksandra Velikega najprej prišla limona (Citrus medica), pravijo zgodovinski viri. Grški filozof Theophrastus jih je omenjal v tretjem stoletju pr. n. št. in jih imenoval perzijska jabolka. Sadeži sicer niso bili okusni, a so opojno dišali.
Z njimi so osveževali ustno votlino, bile so tudi cenjeno sredstvo proti različnim strupom. Tudi motivi na mozaikih iz časov starega Rima kažejo, da so že takrat poznali citruse, vendar to še niso bile tako sladke vrste, kot jih poznamo danes. S prodorom Arabcev so se limone in pomaranče v 8. in 9. stoletju razširile po Sredozemlju. Šele v 16. stoletju so semena z ladjami prišla tudi v Severno in Južno Ameriko, Afriko in Avstralijo.
Pomaranče so bile seveda zelo drago sadje in v hladnejših območjih so se znašle le na mizah najbogatejših slojev. Iz tistih časov izhajajo tudi oranžerije, (pokriti ogrevani pavilijoni, v katerih so gojili rastline citrusov) in so veljale za pomemben statusni simbol.
Sorodstvena zmešnjava
Vsi sadeži, ki jih poznamo danes, so potomci križancev, kakšna je bila izvorna rastlina, je še neznanka. Različne vrste so v davni preteklosti spontano križale in biologi so v sodobnih sadežih odkrili genetski material več kot 160 različnih vrst rastlin. Sorodstveno zmešnjavo nameravajo razjasniti z najnovejšo raziskavo, ki so jo novembra lani začeli na kalifornijski univerzi.
Za pomaranče menijo, da so rezultat davnega križanja, verjetno med pomelom in mandarino. Danes poznamo neštete podvrste predvsem sladkih pomaranč. Nekatere so rumene (Taroko, Bionda), druge rdeče (Moro, Sanguinela), nekatere večje in lepše, druge bolj skromnega videza in tanjšega olupka.
Podvrsta Salustiana, ki so jo v petdesetih letih razvili v Valenciji, je brez koščic. Nekdaj pri nas zelo cenjene pomaranče Jaffa gojijo predvsem v Izraelu in Kaliforniji imajo bledo oranžno barvo, a prijetno kislino. Rdeče sorte izvirajo s Sicilije, najbolj razširjena vrsta, iz katere večinoma iztiskajo sok, se imenuje Valencia.
Grenka pomaranča (Citrus aurantium) se od sladke razlikuje po daljših trnih ob listih, temnejši barvi listov, močnejšem vonju listja in cvetov, ima bolj živo obarvan in hrapav olupek ploda, predvsem pa značilen sladko-grenak okusu krhljev. Danes jih gojijo skupaj z ostalimi agrumi, a nepredelane redko pridejo na trg, saj jih uporabljajo predvsem v živilski in farmacevtski industriji.
Mraz jim da oranžno barvo
Kupci se odločajo za vrste z bolj sladkim okusom in za tiste brez koščic. Radi posežejo tudi po grenivkah, limetah, mandarinah in drugih sadežih, ki so nastali z njihovim križanjem. Za široko prodajo so pomaranče začeli gojiti šele v 19. stoletju. Vendar pot do pridelka ni tako preprosta, kot bi si mislili. Drevesa imajo rada toploto, ne marajo pa vročine, potrebujejo veliko vode, a v tleh ne sme zastajati. Slabo prenašajo tudi umetno namakanje, saj so rastline občutljive na kalcij in klor.
Nekatere vrste pa ne prenesejo kislih tal. Pomarančevec je do dvanajst metrov visoko drevo s podolgovatimi mesnatimi listi in belimi cvetovi. Sadeže z dreves potrgajo zelene, kar pa ne pomeni, da niso zreli. Preden gredo na trg, jih v hladilnicah izpostavijo mrazu, da dobijo značilno oranžno barvo, kakršne so navajeni potrošniki. Kaj pa obdelava s kemikalijami? Čeprav je vse več bio nasadov, pridelovalci uporabljajo fungicide, kar je evropski zakonodaji dovoljeno, če je produkt primerno označen.
Pridelovalcem ni lahko
Pridelovalcem povzroča težave še množica bolezni, od črvov, gliv, bakterij, do virusov. Na primer virus Tristeza povzroči rakasto bolezen, če skozi rahlo poškodbo listu vstopi še bakterija Xanthomonas axonopodis. Še resnejšo grožnjo predstavlja še precej neznana kužna bolezen Huanglongbing (rumeni zmaj), poimenovana po indijskem mestu, kjer so jo prvič opazili v večjem obsegu (angl. Citrus Greening). Prizadeta drevesa se osušijo in nazadnje odmrejo.
Najprej porumenijo listi, brez njih ostanejo cele veje, posušijo se tudi plodovi, pravi poročilo iz leta 1928. Kmalu za tem se je bolezen pojavila tudi na jugu Kitajske, od tam pa je nadaljevala svoj zmagovalni pohod po svetu. Znanstveniki so odkrili, da jo prenašajo listne mušice. Sprva se je širila počasi, mednarodna trgovina in migracije pa so jo pospešile. Le v Evropi in Avstraliji je še ni.
Med najbolj prizadetimi območji je Brazilija. V tej državi sicer vsako leto pridelajo 17 milijonov ton pomaranč in več kot 90 odstotkov jih izvozijo v Evropo. Štiri petine od te količine prej predelajo v koncentrat in ga zamrznejo. Potrošniku ga nato, razredčenega z vodo, pogosto prodajo označenega kot sveže stisnjen naravni pomarančni sok, zamolčijo pa kdaj in kako so ga naredili.
Milijoni za raziskave
Samo na farmi Cambuhy v zvezni državi Sao Paulo v osrčju Brazilije, kjer se je bolezen pojavila pred devetimi leti, so doslej izgubili več kot desetino nasadov. Posekati in požgati so bili prisiljeni tudi 300.000 sadik, ki so jih vzgojili v rastlinjakih. Zdaj na delu posestva za boj proti tej nadlogi razvijajo novo strategijo. Mladi nasad šestkrat na leto popršijo z insekticidi, obenem pa jim dovajajo dodatna hranila, da bi bila dovolj odporna. Obolela drevesa takoj odstranijo.
Rumeni zmaj se kljub temu nezadržno širi. Kmetje z manjšimi nasadi se proti bolezni ne borijo tako zavzeto, saj za to nimajo niti denarja niti drugih sredstev. Še najboljši izhod zanje in za večje pridelovalce je, da namesto pomaranč posadijo sladkorni trs, da te rastline naredijo varovalni pas okoli pomarančevcev. Tako se jih je odločilo že tretjina.
Strup, gnojenje in uničenje bolnih dreves je za zdaj vse, s čimer se lahko pridelovalci krotijo zahrbtno bolezen. Toda grožnja je tako huda, da je industrija ustanovila fundacijo za financiranje raziskav, pregledovanje sumljivih dreves in informiranje kmetov. Skrajni čas, saj agronomi poročajo, da je polovica vzorcev okuženih, neznano število dreves pa bolezen še skriva.
Rumenega zmaja je zelo težko nadzorovati, saj se z mušico zlahka prenese tudi na tisoče kilometrov daleč. Leta 2005 je prvič udaril na tudi na Floridi in pridelek je na tamkajšnjih plantažah v zadnjih letih občutno upadel, Agrarni ekonomi napovedujejo, da bo širitev bolezni povzročila za večmilijonsko škodo in uničila šest tisoč delovnih mest. Zato namerava njihovo kmetijsko ministrstvo v bolj proti »zmaju« vložiti znatno vsoto denarja.
Učinkovitega ukrepa proti novi kugi še ni
Poskusili so jo uničiti s toploto, tudi z antibiotiki, poiskati naravnega sovražnika, toda brez uspeha. Rastline, ki bila po naravi odporna proti škodljivcu, pa tudi še niso našli. Prizadevanja so podobna boju proti aidsu – dokler še ni ustreznega cepiva ali zdravila, si prizadevajo omiliti vsaj simptome. Tisti, ki želijo ostati v tem poslu, sadik ne gojijo več na prostem, temveč v rastlinjakih, kamor lahko preprečijo vstop škodljivi mušici. Ko jih posadijo na prosto, tudi okužena drevesa še nekaj let obrodijo plodove.
Evropski potrošniki se še ne zavedajo vseh razsežnosti katastrofe, ki grozi z druge strani morja. Bolezen se namreč ne odraža samo na stanju dreves, temveč še preden jih uniči, vpliva na okus plodov. Če izhaja sok iz nasada, kjer je visok delež okuženih dreves, ima nenavaden kislo-grenak priokus. Kako pogosto in koliko takih sadežev predelajo v sok, lahko le slutimo.
