Sodobno pohištvo iz delavnice starega očeta

Naši predniki so verjeli, da v lesu prebivajo zle vile. Čez dan so se potuhnile, poslušale besede in opazovale dejanja, ponoči pa želje spreminjale v nočne more – tako zelo so bile jezne na ljudi, ki so jih pregnali iz njihovega naravnega domovanja, dreves. Od tod izvira ljudska vraža, da trkanje na les odganja zle sile in prebuja dobre.

Matej Rodela, radijski novinar in voditelj, Andrej Koruza, v Spilimbergu šolani ustvarjalec mozaikov, in Martin Šoštarič, industrijski oblikovalec, ljudsko vražo seveda dobro poznajo. Da bi njihovi leseni izdelki, ki jih ročno oblikujejo in izdelujejo, v domove prinašali le dobro, so jih poimenovali kar Tok tok.

Postikein izdelek

Vsak izdelek, ki nosi ime njihove blagovne znamke, je iz slovenskega lesa, namensko oblikovan in ročno narejen. Njihove pručke najdemo na Odprti kuhinji, dogodku, ki vsak petek na Pogačarjev trg v Ljubljani privabi množico gurmanov in drugih obiskovalcev, njihov povišani ogler (klubsko mizo) v koprskem bistroju Garnata, sicer pa, kot pravijo, največ njihovih izdelkov kupijo zasebniki.

Svoj trg vidijo kot Postikein. »Ko rešiš prvi stanovanjski problem, ti navadno ne ostane veliko denarja, zato se po opremo odpraviš v Ikeo, kjer za malo denarja kupiš lepo oblikovano in funkcionalno pohištvo. A njegov rok trajanja je na žalost omejen. Ko to spoznaš, imaš že občutek za oblikovanje in opremo, zato bi rad kupil kaj bolj kakovostnega in trajnejšega. Tu nastopimo mi,« prodajno filozofijo Tok tok pojasnjuje Matej Rodela.

Od kod mlademu novinarju, umetniku in oblikovalcu znanje iz obdelave lesa? Največ znanja, pripovedujejo, ima Andrej Koruza. Nanj ga je prenesel njegov dedek ali, kot pravijo Primorci, nono. Andrej je nato pomagal še preostalima članoma ekipe. Morajo biti tudi samoiniciativni. Tako se o vrstah lesa in njegovih karakteristikah veliko učijo iz knjig.

Službe si bodo ustvarili sami

Za zdaj v delavnici Andrejevega dedka žagajo, oblajo, brusijo in krtačijo jesen, javor in hrast. Prostor bo kmalu postal premajhen za vsa naročila, zato si želijo na svoje. Njihovi cilji so visoki. Zavedajo se, da jim dandanes nihče ne bo dal stalne službe, zato si jo bodo ustvarili sami. In ne le to, radi bi tudi zaposlovali. A to še ne tako kmalu, saj morajo najprej zbrati kapital za prostor in opremo. Do zdaj ga skoraj niso potrebovali. Denar za material so dobili od predplačila naročnikov, opremo in orodje pa so imeli na voljo v delavnici.

Kljub temu da si Matej, Andrej in Martin niso predstavljali, da bodo obrtniki, so zadovoljni, da jih je življenje peljalo po tej poti. Andrej, ki sicer še vedno aktivno deluje na umetniško-mozaiškem področju, je kmalu po šolanju spoznal, da si od prodaje umetnosti ne more obetati stalnega zaslužka. Želja, da bi s svojimi rokami ustvaril kaj koristnega, kar bi se tudi prodajalo, je v njem tlela že nekaj let. O tem je nekoč pravil Mateju, ta naprej Martinu in zgodba, v kateri delajo vsi vse, a ima obenem vsak svoje mesto, je bila rojena.

Andrejeva glavna naloga je iskati načine, kako praktično in z danimi proizvodnimi sredstvi sestaviti izdelke, ki si jih zamislita Martin in Matej, ki skrbita še za razvoj znamke, komuniciranje in podobo.

»Delavnica je moje igrišče. Uživam v razmišljanju, kako izdelek narediti laže, bolj ekonomično ali hitreje,« razlaga Andrej. »Noben kos ni le estetski, kot se morda sprva zdi, vsi imajo poudarjeno uporabno funkcijo,« ga dopolni Matej.

Ogler – estetsko dodelana pravokotna klubska mizica – ima ob strani elastike, kamor se lahko zataknejo daljinski upravljalniki, telefoni, revije ali plastenke vode, pod njo pa je tudi polica za odlaganje. »Po delavnici so se nam kopičili manjši kosi, ki ostanejo pri izdelavi pohištva. Ponavadi jih razžagajo in vržejo v smeti ali spremenijo v brikete, nam pa se je zdelo, da bi lahko ta les še uporabili. Ugotovili smo, da lahko iz njega pridobimo palice in naredimo kvadratno konstrukcijo, in tako so nastale pručke,« Matej opisuje rojstvo pručk, ki se zložijo druga na drugo in preoblikujejo v omaro.

Premalo sodelovanja

Da jim ustvarjalnosti ne manjka, dokazuje tudi njihova zadnja predstavitev lesenega brezbaterijskega in brezelektričnega zvočnika – troble – za priljubljene Applove telefone. Ideja izvirno ni njihova, saj podobne naprave na tujih trgih že obstajajo, a je njihov zvok pogosto hreščeč. Svojo napravo so s pomočjo avdio mojstra Leona Kavčiča tako izpopolnili, da je zvok zdaj čist, njegova jakost pa močnejša od drugih na trgu. Trobla je lahko tudi podstavek za telefon, ki omogoča, da laže vidimo uro in glasneje slišimo budilko. Pri izdelavi je poleg lokalnega mizarja, strugarja in šivilje sodelovala tudi ilustratorka Nina Mršnik, ki je narisala ilustracijo za embalažo iz blaga. Da je problem iphonov, še posebno ob predvajanju glasbe, slabo zmogljiva baterija, se zavedajo tudi v ekipi Tok tok. Upajo, da jim bo do nove izdaje troble, ki bo imela izboljšan prenos nižjih tonov, z integracijo brezžičnega polnjenja uspelo rešiti tudi to.

Pri uresničevanju zamisli bi jim prav prišlo znanje drugih obrti. V Kopru na žalost ne obstaja nič podobnega ljubljanskemu Poligonu, kjer se srečujejo mladi kreativni oblikovalci, izdelovalci in inovatorji. »Koprska obrtna zbornica ima,« razlaga Matej, »veliko prostorov, strojev in znanja, ki bi jih lahko delili z nami, mi pa bi jim v zameno ponudili zgodbe in ljudi, ki imajo znanje, kako zgodbe spraviti na trg. Na žalost opažam, da sodelovanje otežujeta zastareli način razmišljanja in okorni sistem, ki se ga zbornica oklepa,« še pravi.