Sto petindvajset let National Geographica

Težko je zajeti 125 let delovanja, kolikor jih letos štejeta ena največjih neprofitnih znanstvenih in izobraževalnih organizacij National Geographic Society in njeno glasilo – revija National Geographic (NG), ki tudi navadnim zemljanom prinaša vpogled v najbolj zanimive, pozabljene in spregledane strani človeškega življenja in narave.

Revija NG je danes sinonim za kakovosten in drzen fotožurnalizem, prvi dve desetletji pa je bila pusta znanstvena publikacija z rjavimi platnicami. Ko je januarja 1896 National Geographic Magazine postal mesečnik, je drugi ključni preobrat prinesel takratni urednik revije, komaj 23-letni učitelj Gilbert H. Grosvenor. Ne samo da je od svojih piscev pričakoval svež, napet in preprost slog, skozi katerega bi bralec lahko bolje razumel svet, temveč je monotono revijo v črno-belem tisku z več meteorološkimi zemljevidi spremenil v bogato ilustrirano revijo. Zgodilo se je bolj ali manj iz obupa, saj ga je konec leta 1904 tiskar obvestil, da mora zapolniti še enajst strani revije. Pograbil je paket Ruskega carskega geografskega društva s fotografijami takrat nadvse eksotične tibetanske prestolnice Lhase, ki ga je prejel tik pred tem. Odbral jih je enajst in jih poslal tiskarju, prepričan, da ga bodo odpustili. Ko pa je številka januarja 1905 izšla, so ga ljudje ustavljali na cesti in mu čestitali. To je bil temelj, ki je NG dvignil do prepoznavnosti in društvu drastično razširil članstvo. Že v prvem desetletju 20. stoletja je število članov s 3000 naraslo na 20.000, leta 1954, ko se je Grosvenor upokojil, pa jih je bilo že več kot dva milijona.

Zanimivo je, da sta se že leta 1908 v NG pojavili prvi fotografiji s slovenskega ozemlja, to sta bili fotografiji solin v okolici Kopra v članku o hrvaški obali, Slovenci pa smo bili prvič, čeprav precej površno, omenjeni decembra 1918 v članku z naslovom Plemena Evrope. Opisali so nas tako: »Glede navad in učinkovitosti se Slovenci močno razlikujejo od Hrvatov in Slavoncev, svojih najbližjih sorodnikov. Od nekdaj se poročajo z Nemci, Madžari in Italijani in se do pred kratkim niso vznemirjali zaradi etničnih razlik. So marljivi, krotki in niso nagnjeni k uporništvu ali nezadovoljstvu. Morda so jih Avstrijci prav zato obravnavali popustljiveje kakor vse druge podložne Slovane.«

NG je o nas naslednjič pisal več kot desetletje pozneje (septembra 1930), ko je o novi evropski državi Kraljevini Jugoslaviji poročal samostojni novinar Melville Chater. Z avtomobilom se je vozil po »ljubki podalpski provinci« mimo hmeljišč, vinogradov in kozolcev, obiskal zdravilišče v Rogaški Slatini in gore. Ker je Marijina cerkev na Blejskem otoku verjetno najbolj fotografirani delček Slovenije, ni naključje, da se je znašla tudi v NGM kot prva barvna slika slovenske pokrajine, je brati v članku avtorjev Marka Jenkinsa, Mihe Kovača in Grege Severja.

Legendarne odprave

Društvo NG je 13. januarja 1888 v Washingtonu v ZDA ustanovilo skupino 33 znanstvenikov in intelektualcev – med njimi sio bili geologi, geografi, metereologi, kartografi, bankirji, odvetniki, naravoslovci in vojaški častniki –, da bi poglabljali in širili znanje geografije, da bi spodbujali znanstvene študije in svoje ugotovitve predstavljali javnosti.

Prvo odpravo so organizirali leta 1890 s ciljem na mejnem območju med Kanado in Aljasko, kjer so med drugim odkrili najvišjo kanadsko goro – Mount Logan. Leta 1907 je NGS podprl Roberta E. Pearyja, ki se je z Matthewom A. Hensonom podal na Severni tečaj in skupaj sta ga leta 1909 kot prva človeka tudi dosegla, leta 1912 pa najditelja visokoležečega inkovskega mesta Machu Picchu, arheologa Hirama Binghama. O Machu Picchuju so pisali na 186 straneh v NG aprila 1913, vse to pa je privedlo, da je to perujsko inkovsko najdišče postalo ena največjih turističnih zanimivosti na svetu, od leta 1983 vpisana tudi na seznam svetovne kulturne dediščine pri Unescu. Petdeseta leta prejšnjega stoletja so zaznamovala podvodna raziskovanja Jacques-Yvesa Cousteauja, ki je pod geslom, da je najboljša pot za opazovanje rib to, da tudi sam postaneš ena od njih, bralce popeljal v morske globine dotlej precej neraziskanih ocenanov. Leta 1960 je primatologinja Jane Goodall ob podpori NGS v Tanzaniji začela preučevati šimpanze v naravnem okolju in ugotovila, da njihovo življenje sestavljajo zapleteni družbeni in »politični« odnosi. Nekaj let zatem, 1967., se je Dian Fossey lotila še opazovanja gorskih goril v Ruandi. Paleontolog Donald C. Johanson je leta 1974 v Etiopiji naletel na tri milijone let staro okostje tako imenovane pramatere človeštva Lucy, oceanograf Robert D. Ballard pa je leta 1985 izsledil razbitine Titanika, o katerih je v decembrski številki istega leta zapisal, da ni mogel verjeti svojim očem, ko se je kakšne 2,5 milje pod gladino pokazal premec slovite ladje. Lani mu je v morske globine z novim dosežkom sledil režiser filma o Titaniku James Cameron. Potopil se je v Marianski jarek v severozahodnem delu Tihega oceana, najgloblji poznani del oceanov, in dosegel najnižjo točko površja zemeljske skorje. Štipendijo NGS za raziskovanje je že dvakrat dobil tudi slovenski arheolog in priznani strokovnjak za majevsko arheologijo in mezoameriško arheoastronomijo dr. Ivan Šprajc.

Slovenska izdaja od leta 2006

V 125 letih je NG financiral že več kot 10.000 odprav in raziskav, ki tudi neraziskovalce seznanjajo s presenetljivimi odkritji življenja Zemlje in vesolja, članke pa so sčasoma začele dopolnjevati še televizijske oddaje, filmi, knjige, zemljevidi, razstave, interaktivne vsebine in programi. Leta 2009 so uvedli tudi spletno izdajo NGM, ki jo bogatijo tudi interaktivne vsebine, s čimer so si pomladili bralstvo.

NG, ki ima danes več kot 60 milijonov bralcev po vsem svetu, je bila med drugim prva revija, ki je objavila fotografije živali, posnete ponoči, prva s podvodnimi fotografijami in prva, ki je na naslovnico uvrstila hologram. Če pogledamo samo številke iz lanskega leta, je bilo za vsako od objavljenih (1468) fotografij v povprečju posnetih kar 1331, torej skupaj okoli dva milijona. Te je posnelo 62 fotografov, ki so obiskali kar 54 držav, najdlje pa se je na službeni poti zadržal Tim Laman, ki je 15 mesecev nepretrgoma snemal reportažo o rajskih pticah. Na tem mestu je treba omeniti še zgodbo, ki je navrgla nekakšen simbol NG – portret afganistanske deklice Sharbat Gule, ki ga je za reportažo leta 1984 v begunskem taborišču v Pakistanu posnel ameriški fotoreporter Steve McCurry. Izšel je na naslovnici junijske številke leto zatem in postal najprepoznavnejši obraz NG, čeprav je bila Sharbat Gula vse do leta 2002 znana le kot afganistanska deklica oziroma afganistanska Mona Lisa. McCurry jo je že v 90. letih večkrat poskušal poiskati, ko mu je leta 2002 to uspelo, pa je ponovno prišla v središče pozornosti.

»Navdušena sem bila, ko sem spoznala, kako imajo pri NG natančno strukturirane programe in kako usmerjajo denar,« pripoveduje dr. Marija Javornik, od septembra 2009 odgovorna urednica National Geographica Slovenija, ene od 39 lokalnih izdaj. Prvo so izdali leta 1995 na Japonskem, slovenska pa je bila leta 2006, ko je začela izhajati, 29. po vrsti. »Nič ni prepuščeno naključju, že samo če pogledate kolofon revije, lahko v njem zasledite, da nad revijo bedijo vrhunski strokovnjaki za posamezna področja,« poudarja sogovornica.

V vsaki številki objavijo po šest ali sedem reportaž, na leto ali dve izidejo tudi tematske številke, v slovenski lokalni izdaji pa je že od leta 2006 tudi po ena reportaža iz Slovenije. Lahko bi producirali še več lokalnih zgodb, a za to nimajo denarja, priznavajo.

Vajo je treba večkrat ponoviti

Najzahtevnejši del reportaže so ponavadi ustrezne fotografije, poudarja urednik fotografije Arne Hodalič, edini slovenski fotograf, ki se mu je uspelo prebiti v matično ameriško izdajo NG in številne lokalne. To je bilo v januarski številki leta 2007 s podvodnimi fotografijami arheoloških zakladov v Ljubljanici. A za 12 objavljenih fotografij, kolikor jih je spremljalo reportažo Carol Kaufmann, jih je na uredništvo poslal okoli 5000. »Povabili so me v uredništvo v Washington in tam sem šele spoznal, koliko veljave dajejo fotoreporterjem oziroma njihovemu delu. Ker sem videl, kako delujejo, poskušam tak način dela, seveda na mikroravni, uveljaviti tudi v sodelovanju z našimi fotografi. Mislim pa, da o objavah v NG vladata dve napačni predstavi; prva je ta, da nas finacira NG, in druga, da damo priložnost samo izbranim. Resnica je ta, da moramo za izdajanje revije plačevati tantieme, k sodelovanju pa je vabljen vsakdo, kar večkrat povem tudi študentom na predavanjih,« poudarja Hodalič, ki tako odkrije tudi marsikateri talent.

Toda tudi uveljavljeni fotografi, ki so bili za svoje delo že večkrat nagrajeni, morajo v takšno reportažo vložiti nemalo truda, saj je treba že skozi fotografije predstaviti zgodbo z različnih zornih kotov. »Velikokrat je treba vajo ponoviti. Fotograf Jaka Gasar, denimo, je prispevek o Jesenicah delal dve leti, študent, ki pripravlja prispevek o zbiralcih ostalin prve svetovne vojne, pa je bil doslej že sedemkrat na terenu. Matej Vranič, ki smo ga spoznali po zaslugi čudovite fotografije vodomca, ki jo je poslal na natečaj, je prav tako porabil ogromno časa, da je v naslednjih letih posnel prav tako imenitne fotografije slovenskih žab, kragulja, netopirjev in kmečkih lastovk,« razkriva urednica. Če so nekoč raziskovalci z odprav pošiljali fotografske filme v Washington, kjer so jih razvili, potem pa fotografu sporočili, kaj mora še posneti, je s prihodom interneta vse to postalo lažje. Kljub vsemu se merila kakovostnega fotožurnalizma vse do danes niso spremenila.