»Strah nas je že, ko v Avstriji dežuje«

Pol leta po poplavah v Dravogradu in Vuzenici še vedno niso dočakali državne pomoči. Prizadeti se morajo znajti po svoje.

Objavljeno
03. maj 2013 16.48
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Mateja Celin, Slovenj Gradec
Pol leta po poplavah v Vuzenici in Dravogradu so posledice še dobro vidne. Na hišah so robovi, do koder je segala voda, okoli njih so blato in naplavine. Pri Konečnikovih je hiša prazna. Odstranili so pohištvo, pode, napeljavo, celo omete, dokler se niso pokazali goli zidaki. Na zidu je ostala stara ura s kukavico, vsa hiša še vedno smrdi po kurilnem olju. Delavnica in klet sta prazni. »Vsi stroji so uničeni, bili so le še za na odpad,« je povedal Ivan Konečnik, ki je v avto ravno nalagal svoje obleke.

Brez hiše in podjetja

Z ženo zdaj živita v stanovanju v Dravogradu. Obrti je konec, podjetje bo moral zapreti, saj si novih strojev ne moreta privoščiti. »Na srečo sem v pokoju, ženi pa manjka še šest let. Mama je stara 90 let in je v domu. Začasno. Pravi, da bi se rada vrnila domov. Po predračunih bi nas obnova hiše stala 145.000 evrov.« Pravi, da se ne namerava vrniti. Z drugimi Dravograjčani in Vuzeničani, ki so jim poplave uničile domove, so pod vodstvom avstrijskega odvetnika vložili civilno tožbo proti avstrijskemu upravljavcu dravskih elektrarn. »Prepozno so odprli zapornice na jezovih hidroelektrarn, ko pa so jih, struga Drave toliko vode ni mogla zadržati. Odgovornosti za to se ne bodo mogli izogniti,« zatrjuje Ivan, prepričan, da bo v Avstriji prej dočakal pravico, kot bi jo v Sloveniji. »Prepričan sem, da so sokrive tudi naše elektrarne, a če bi v Sloveniji dregnili v to osje gnezdo, bi se vmešala politika in dosegli ne bi nič.«

Pavlika Zdrčnik odpre vrata skromnega stanovanja v Vuzenici. Spalnica že ima nov pod in posteljo, na steni spet visijo slike njenih staršev in brata. Tudi v dnevni sobi je nova omara, nekaj je še starega pohištva, ki mora na odpad. Hiša je še vlažna, in čeprav so stene prebeljene, so na njih že novi madeži od vlage.

»V tej sobi bom morala še betonirati pod, izolirati bo treba lesena okna, da ne bo vleklo skozi, veliko je še dela, a kaj, ko nimam nikogar, ki bi mi pomagal. Tudi sorodniki so bili poplavljeni, sami imajo dosti svojih težav,« pravi ženica. »Do zdaj mi je veliko pomagala občina, zelo so se izkazali, najbolj pa Karitas, vse pohištvo sem dobila od njih,« pripoveduje Pavlika in premagajo jo solze. Z robcem si obriše oči. Več kot mesec je bila brez doma. »Starši nečakove žene so mi pri njih odstopili kavč, da sem lahko tam spala, zjutraj pa sem šla vsak dan čistit hišo, do večera.«

Dogodkov tistega novembrskega ponedeljka se ne spominja najbolje. »Od šoka sem izgubila spomin.« Prav na tisti dan je bil pogreb njene znanke, šla se je poslovit od nje, kljub poplavam, in nekateri so ji to zamerili, pove. »Kaj pa naj bi, sedela v hiši in čakala, da me odnese voda? Spomnim se, da sem šla k župniku naročit mašo za rajno. 'Plačala vam pa ne bom, ker imam denar v vodi,' sem mu rekla. Ko sem prišla domov, je bilo že konec, niti do hiše nisem več mogla. Pravijo mi, da sem se dobro držala in tolažila sosede, jaz pa se ničesar ne spominjam.«

Vrt na mivki

Okrog hiše je blato in mivke, ki je prekrila vrt. Kljub temu je Pavlika uredila nekaj gredic. »Kar mivko sem 'zaštihala',« se nasmeji, »kaj pa sem hotela? Imam vse – solato imam nasajeno, čebulček, kumarice sem sadila, zelje, peteršiljček, korenček. Na spodnjem vrtu bom posadila fižol, dobila bom nekaj zemlje, da prekrijem mivko, pa bo že rastel. Da ne bo samo mivka.« Tudi mačka Maca je čudežno preživela poplave, čeprav je bila ujeta v hiši, polni deroče vode. »Minilo je, a tako, kot je bilo, ne bo nikoli več. Kljub temu se vode ne bojim!«

Pri hiši tik ob Dravi, kjer so doma Štraserjevi, na blatnem dvorišču stojijo radiatorji, pred hišo so zaboji uničenih, razmočenih knjig. Z Jankom vstopimo v hišo, pritličje je v surovem stanju, več kot dva metra visoko se vidi umazana črta, do koder je segala voda. Zidovi so plesnivi. Otroški sobi sta prazni, v kopalnici so pravkar položili ploščice. »Podjetje, kjer delam, mi je dalo okna, Karitas nam je dala za čevlje, ker nam je vse odneslo, drugo podjetje nam je dalo pralni stroj, nekaj smo dobili tudi od občine. Rdeči križ nam daje pakete s hrano, da nekako pridemo skozi,« pravi Janko. Drugo morajo popraviti sami. Hiša proti poplavam ni bila zavarovana. »Kolikor bo denarja, toliko bomo lahko naredili.« Od države ne pričakuje ničesar, saj bi pomoč potrebovali že takoj po poplavah. Največ so jim pomagali sorodniki in prijatelji, z delom.

Ima vse obnavljanje sploh smisel?

Poplavilo jih je že leta 1998, ko je bilo v hiši pol metra vode. Tudi takrat so morali začeti znova. »A bilo je laže, oba sva bila v službah, bila sva mlajša, zanašali smo se, da takih poplav ne bo več kmalu. Potem pa to ...« se spominja Mirjana Štraser. »Včasih razmišljaš, ali bi obnavljali, ima to sploh smisel, ko pa smo čez pet ali deset let lahko spet v stiski.« Odselila bi se od reke, a možnosti za to Janko ne vidi: »Novogradnje si ne morem privoščiti. Tudi stanovanja ne morem kupiti. Že ko slišimo, da kje v Avstriji močneje dežuje, nas je strah novih poplav. Živimo v večnem strahu.«

V tožbo proti avstrijskim hidroelektrarnam se Štraserjeva še nista vključila. »Ne vem, kako naj se odločim. Kaj, če se bo to vleklo pet, šest let in na koncu nič ne dobimo, odvetnika pa bo treba plačati? Kje naj dobimo denar? Sem invalid, delam štiri ure, za 550 evrov na mesec. Žena je brezposelna.« Ko so pozimi z najetimi električnimi grelniki sušili hišo, so s pomočjo občine izpolnili vlogo za subvencioniranje plačila elektrike in jo poslali dobavitelju električne energije. »Odgovorili so negativno. Niti za pet centov nam niso znižali stroškov.«

Iz zgornjega nadstropja, kjer družina zdaj živi, priteče oranžen puhast muc. »Puhka so nam prinesle poplave,« pove Mirjana. Dan potem so ga našli v blatu pred hišo in najprej mislili, da je podgana. »Bil je premočen, premražen in blaten ... potem pa je zamijavkal. Očitno ga je prinesla Drava, pljuča je imel polna vode,« pripoveduje Janko. Mucka so odpeljali v Radlje k veterinarju, a ker bi po zdravljenju moral od tam v zavetišče, so ga vzeli domov. »Tako nam je Drava vendarle tudi nekaj lepega prinesla ...« sklene Janko.

Občina od države za odpravo posledic poplav še ni dobila sredstev, zato so za najnujnejše izpraznili proračunske rezerve in prerazporedili denar, ki je bil namenjen za kaj drugega. »Razočaran sem, ker nimamo niti podatka o tem, ali je država za odpravo posledic naravne nesreče dobila evropska sredstva, ali bomo do njih upravičeni in kdaj. Odgovorni se odzivajo prepočasi ali sploh ne,« pravi župan Vuzenice Franjo Golob. »Eden od poplavljencev mi je rekel, da če bomo od države dobili vsaj sto evrov, prinese na občino zaboj najboljšega vina. Glede na to, da po vseh teh letih dolgujejo še Posočju, najbrž ne bomo pijani ...« predvideva župan.