Tiskane izdaje
Ali zase veste, koliko hrane zavržete, ker je kupite preveč, ker se vam pokvari ali nanjo pozabite v kakem kotu hladilnika? Številne študije potrjujejo, da ljudje kratko malo preveč kupujemo. Vsak četrti vrže živilo stran zato, ker je kupil prevelik zavitek. Vendarle je manj več tudi pri izdatkih za hrano: kupovati manj in predvsem pokvarljivo hrano sproti – in jo tudi sproti porabiti!
V nekaterih trgovinah tako ravnajo s kruhom: dostavljajo ga večkrat na dan, sproti dopečejo v trgovini in pred zaprtjem znižajo ceno za polovico. Ko torej zvečer pridemo pred prazne police s kruhom, se mora naša ekološka zavest samo razveseliti. Vendar nikar ne kupimo namesto svežega kruha velikega zavitka toasta samo zato, ker stane le neznatno več kot manjši, četudi vemo, da ga ne moremo vsega pojesti. V trgovskih mrežah, zlasti v Veliki Britaniji, in tudi v nekaterih slovenskih trgovinah postavljajo posebna stojala oziroma prodajne točke z blagom, ki se približuje datumu zapadlosti, zato ga kupcem ponudijo za 30 do 50 odstotkov ceneje. Vseeno ogromno hrane pristane pri zbiralcih odpadkov.
Nemci vržejo v smeti približno 20 milijonov ton živil, Italijani in Britanci nič manj. Tolikšna količina bi nahranila 44 milijonov ljudi. V Veliki Britaniji propade približno 30 odstotkov proizvodnje živilske industrije, vrednost zavržene hrane ocenjujejo na 18,5 milijarde evrov. Američani zavržejo za 1400 kalorij hrane na prebivalca na dan. V Dubaju in Abu Dabiju se količina zavržene hrane v svetem mesecu poveča za 20 odstotkov: v Dubaju zavržejo 1850 ton hrane, v sosednjem Abu Dabiju pa 500 ton – na dan! Po vsem svetu gre v nič tretjina celotne svetovne proizvodnje: 1,3 milijarde ton živil, večinoma v razvitih državah Amerike in Evrope. Tu v povprečju vržemo stran sto kilogramov živil na prebivalca na leto. Vendar gre v nič tudi hrana v manj razvitem svetu: 40 odstotkov pridelane hrane nikoli ne doseže porabnikov: zaradi slabega skladiščenja, poškodb pri prevozu, pomanjkljivega pakiranja... Hkrati pa od sedmih milijard ljudi na svetu skoraj vsak sedmi strada.
Leta 2050 bo verjetno vseh Zemljanov devet milijard. Medtem ko je Robert van Otterdijk, strokovnjak za kmetijstvo pri FAO (organizaciji OZN za prehrano in kmetijstvo), prepričan, da je treba pridelek drastično povečati, da bomo siti, drugi menijo, da je najučinkoviteje zmanjšati izgube celotne prehranske verige. A kako? V manj razvitih državah je treba povečati produktivnost. A ne z več strojev in gnojil, je prepričan 34-letni angleški zgodovinar, pisatelj in aktivist na področju prehrane Tristram Stuart v svojem poročilu z naslovom Odvečna lakota, ki ga je marca letos izdal ameriški okoljevarstveni inštitut Worldwatch.
Lakota zaradi dražjih živil vodi k nemirom, tudi v arabskem svetu, opozarja. Čeprav nismo še nikoli pridelali toliko hrane kot zdaj. Tudi raziskovalni projekt inštituta Worldwatch Nourishing The Planet (Prehraniti planet), ki ga podpira sklad Billa in Melinde Gates, ima cilj raziskati kmetijske inovacije in ustvarjalne rešitve za prihodnost prehranjevanja. Male kmete je treba okrepiti s preprostimi inovacijami, ki črpajo iz tradicionalnega znanja. Za večino revnih kmetov so že gnojila predraga ali pa jim niso na voljo. Strokovnjaki so v zadnjih dveh nedvoumno potrdili, da iz revščine in zaradi lakote nastajajo preproste in cenene inovacije afriških kmetov, ki jih poleg izobraževanja zagovarja tudi Stuart. »Že to bi veliko pomagalo, če bi kmetje vedeli, kdaj je najboljši čas za pobiranje pridelka. Izkušnje kažejo, da so se izgube znatno zmanjšale, ko so začeli pridelek spravljati v košare in zabojčke.« Pa tudi drugi drobni izumi: Rice research Institute na primer predlaga novo vrečko iz posebnega materiala, ki podaljša trajanje živil kar za nekaj mesecev. Kakorkoli: skoraj vsi kmetijski strokovnjaki se strinjajo, da je treba opustiti idejo o tehnizirani kmetijski proizvodnji!
Nekatere trgovske verige so ta problem prepoznale in sodelujejo pri ozaveščanju kmetov o higienskih standardih in podobno. Skupina Metro na primer sodeluje z lokalnimi sodelavci po vsem svetu, ki poznajo posebnosti svojih držav. Projekt podpira Unido, organizacija ZN za industrijski razvoj.
Živila na lepotnem tekmovanju
Porabniška družba zahteva raznolikost in polne police, in to zmeraj. O izgubah molči. Niti EHI Retail Institute, ki raziskuje to gospodarsko vejo, nima natančnih številk. Industrija se izgovarja, da si manjše ponudbe ne more privoščiti zaradi konkurence: stranke odvrne, če je na voljo le ena vrsta krompirja. V bogatih industrijskih državah zavržejo škandalozno veliko hrane ne zato, ker bi bila pokvarjena ali bi se ji iztekel rok, temveč zaradi videza. Številna živila zaradi drobnih odstopanj od predpisane oblike in videza sploh ne pridejo na police supermarketov. Izločijo jih, ker ne ustrezajo zahtevam trga EU. Zloglasen primer, ki je prišel v medije, je kumara, ki zaradi prevelike ukrivljenosti ni smela v prodajo. Dovoljena stopnja ukrivljenosti je bila deset milimetrov na deset centimetrov dolžine. Jabolko mora imeti premer vsaj sedem centimetrov. Kakor da bi bilo na lepotnem tekmovanju! V najboljši razred se uvrstijo samo neoporečno okrogla in brezmadežna, točno določenih mer. Zaradi tega gre v odpad tudi dobrih deset odstotkov pekovskih izdelkov. Nekaj jih pokrmijo živalim. Ali pa jih pokurijo: kruh ima skoraj enako energijsko vrednost kot les.
V živilski industriji je metanje hrane stran avtomatizirano, pravi Stuart, ki na to razmetavanje opozarja s članki, predavanji, knjigo Odpadki: razkritje globalnega škandala s hrano (Waste: Uncovering the Global Food Scandal) in akcijami, kakršno je organiziral decembra 2009 na londonskem Trafalgar Squaru: iz zavržene zelenjave in druge še uporabne hrane je pripravil obed za 5000 ljudi. Prepričan je, da ljudje stradajo zaradi razmetavanja s hrano: »Milijone ton žita in koruze, ki ju vržemo proč, kupujemo na istem trgu kot Pakistanci in Afričani. Če se povpraševanje po živilih veča po nepotrebnem, se cene višajo, višje cene pa izrinjajo revne s trga. Po podatkih FAO so se svetovne cene žita od leta 2000 povečale za 200 odstotkov.
Kaj je pravi rok trajanja?
Po ocenah ameriške agencije za hrano in zdravila FDA porabi živilska industrija štiri odstotke svojega dobička za predelavo oziroma uničenje, kar ni ravno malo. Zato je zmanjšanje potratnosti vprašanje načina varčevanja. Varčevati pomagajo tudi organizacije, ki hrano pred izgubo organoleptičnih lastnosti zbirajo v dobrodelne namene. Londonska spletna stran www.approvefood.co.uk že nekaj časa prodaja v povprečju po 75 odstotkov znižanih cenah živila, ki so že prešla datum, naveden pri zapisu »porabiti najmanj do«. Ekološko ozaveščeni se organizirajo, kupujejo tudi živila pred iztekom uporabe, sadje in zelenjavo nepopolnega videza ter sprejemajo manjšo izbiro in bolj prazne police. Tudi velike verige supermarketov se organizirajo, tako da izločena, a nepokvarjena živila pošiljajo tistim, ki jih potrebujejo. Berlinska miza (Berliner Tafel) razdeli na mesec do 650 ton še uporabnih živil, ki bi sicer romala v smeti. Dubajske dobrodelne organizacije s še uporabno odvrženo hrano prehranjujejo reveže. Če še užitne izdelke s pretečenim rokom prevzamejo dobrodelne organizacije, pridobijo vsi. Vendar še zmeraj veliko hrane roma v bioreaktorje, kjer se spreminja v plin. Tako je z energijo preskrbljenih 2500 hamburških gospodinjstev. Največja tovarna za predelovanje odpadne hrane v Evropi, ReFood, je lani predelala 1200 ton živil na dan.
Podatka uradnih inštitucij o tem, koliko hrane zavržemo v Sloveniji, ni, po ocenah Zveze potrošnikov Slovenije pa tudi pri nas ob obilju ponudbe hrane, ki ni prodana, te zavržemo približno tretjino. Napačno razumljeni rok trajanja
K temu, da zavržemo veliko hrane, pripomore tudi zakonsko določeni rok trajanja, ki pa je pogosto napačno razumljen. Najkrajši datum trajanja namreč ne kaže, do kdaj je živilo uporabno, temveč do kdaj ohrani svoje izvorne lastnosti. Pokvarjeno takrat še ni. Kdaj je živilo dejansko treba zavreči, pove označba: traja do... oziroma uporabno do... “Prebivalec Slovenije je, po podatkih ststističnega urada, leta 2010 porabil povprečno 121 kilogramov žit, 91 kilogramov zelenjave, 70 kilogramov krompirja, 93 kilogramov mesa, 10 kilogramov jajc in 36 kilogramov sladkorja. Med vrstami mesa mu je najbolj teknilo prašičje, ki ga je pojedel 40 kilogramov, perutnine 25 kilogramov in govedine 20 kilogramov. Po ocenah zveze potrošnikov pa ob obilju ponudbe hrane, ki ni prodana, te zavržemo približno tretjino. Ocenjujejo, da v EU zavržemo približno 179 kilogramov hrane na osebo na leto, kar pomeni več kot 89 milijonov ton zavržene hrane v EU.
