Tiskane izdaje
V Bojancih je velika hiša. Rečejo ji večnamenski dom. V njem so tri dvorane, narejene, kot pritiče takšnim krajevnim stavbam, gasilski dom, kuhinja, vse drugo, nujno potrebno za dobro vaško veselico, in – tiskarna. Delova tajna tiskarna še iz časov »nič nas ne sme presenetiti«.
Temu so drugače rekli tudi pripravljenost na vsakršne izredne razmere, pa čeprav se je med nesrečami, kot so poplave in potresi, razumelo predvsem vojno. Bilo je v prvi polovici osemdesetih let in ministrstvo za obrambo je izdalo ukaz, da se morajo tudi vsa pomembna podjetja pripraviti na izredne razmere.
»Okoli leta 1980 je prišel nalog z ministrstva za informiranje, katere časopise bi morali izdajati v takih primerih, in med njimi je bilo seveda tudi Delo,« je pripoved začel 82-letni Boris Burdych, ki je bil takrat direktor t ozda Tisk časopisov in revij pri ČGP Delo. To funkcijo je opravljal desetletje pred letom 1990, a tudi sicer je vso kariero, kakor temu rečemo danes, preživel v tiskarni. Ena izmed prelomnic, ki jo je s ponosom omenil, je tudi leto 1980, ko je dnevnik Delo med prvimi v Jugoslaviji z visokega tiska prešel na tisk offset. In prav tako ponosno je zatrdil, da je bila Delova skrivna tiskarna (imeli so jih namreč tudi drugi časniki) gotovo najbolje organizirana.
Vsak dan bi lahko
Boris Burdych je pokazal izvod: »Načrtovali smo, da bi lahko tiskali na osmih straneh B5-formata. Vsak dan bi lahko natisnili 20.000 izvodov.« Tako so dokazali, da nič ne blefirajo, je resno dodal nekdanji direktor. Zdaj živi v Domu starejših v Notranjih Goricah, še vedno ima zbran ves material in z vso preudarnostjo govori o tistih časih: »To so bili napeti časi. Umrl je tovariš Tito in takrat so bolj resno začeli jemati morebitne grožnje ...«
Sloviti heidelberg in njegovi uskoški skrbniki
Razmer, v kakršnih bi bilo treba zares zagnati tiskarno v vasi, ni bilo. K sreči, bi dodali, toda tako je z leti tiskarna, ki ji je bila namenjena narodno ohranitvena in buditeljska vloga, iz stanja tajnosti prešla v stanje neopaženosti ali celo pozabe. Resda so jo Bojančani večinoma že obiskali, toda niti prav veliko ljudi iz okoliških krajev ne ve, da se v kleti večnamenskega doma, obdanega z lipami, skriva znameniti heidelberg, kot bi najbrž vzneseno rekli tisti, ki o tisku kaj vedo.
Najsi je bila tiskarna urejena v veliki tajnosti in so veljaki tja hodili naskrivaj (njihove obiske sta razodela le, kot smo lahko razbrali med vrsticami, dim in vonj po odojku, ki je zavel iz tamkajšnjega »krematorija«), ima danes ključe zaupanja vredna oseba, a s prav nobeno tajno nalogo. To je Niko Vrlinič, eden izmed številnih Nikov iz vrle uskoške družine Vrlinič, ene izmed ustanoviteljic Bojancev. Še Radojčiči in Kordiči so bili tisti, ki so leta 1593 prispeli z območja okoli reke Bojane v Črni g ori in ustanovili Bojance, je mogoče prebrati na vaškem pokopališču.
Dobrega pol stoletja po tem so se njihova imena na nagrobnikih zlagoma spremenila iz cirilice v latinico, na koncu so priimki začeli dobivati slovensko različico črke č, dodanih je še nekaj novih priimkov (a res v majhnem številu). Toda po naravi se baje niso veliko spremenili.
»Uskoki so nezaupljivi, a izjemni ljudje,« sem slišala večkrat, preden sem obiskala Bojance. »Ko te enkrat sprejmejo, si njihov.« (Da je bilo težko prodreti v to pravoslavno skupnost, priča že dejstvo, da je bil prvi mešani zakon pravi škandal; po neveste so namreč vztrajno hodili v Liko in Kordun, po drugi svetovni vojni pa so se ta pravila začela rahljati.)
Novica, da bodo postavili tiskarno, ki bo tajna, je prišla v Bojance potihoma. Le nekaj ljudi je vedelo za to in med njimi je bil Niko Vrlinič, ki je postal predsednik krajevnega gradbenega odbora za adaptacijo doma in je med drugimi pripomogel k temu, da so vas povezali s »svetom«; prenovili so elektroomrežje, uredili vodovod, cesto in telefon. In ker so si v Bojancih želeli, da bi propadajoče stare podružnične šole (tam so imeli zadnjič pouk leta 1964) naredili uporabno krajevno poslopje, so sklenili dogovor in v vas sprejeli tiskarno.
Niko Vrlinič je bil med tistimi redkimi, ki so vedeli, »za kaj gre«, in še danes je pri pogovoru o tej temi premišljen in vsaj na začetku (morda samo na videz) nekoliko nezaupljiv. Kljub vsemu je z veseljem privlekel na dan ključe od prostora v kleti – pot vanj vodi iz priložnostne kuhinje in okrepčevalnice, pot iz nje pa (tudi) skozi rov, ki se konča nekje nad vrtačo, razprostirajočo se za krajevnim domom.
Stavci bolj vešči kot marsikatera spretna tipkarica
V tiskarnico je po več kot desetletju spet pogledal tudi Franc Orel, ki še danes dela kot vzdrževalec v Delovi stolpnici in ga tisti, ki so večkrat v hiši na Dunajski 5, spoznajo po – delavskem kombinizonu, seveda. Orli, kakor se ga je oprijel vzdevek, je bil tisti, ki je prostor pomagal urejati, in pri tem mu ni bilo prav nič hudega, kakor rad prizna in mu tudi drugi pritegnejo. Resda je bilo marsikaj za postoriti, spal je kar v tiskarni, sicer pa so ga vsak dan gostili pri drugi hiši – baje brez odvečnih vprašanj, ki bi lahko razkrila, kaj tam zares počne.
Niko Vrlinič in Franc Orel, ki se prav tako nista videla že dobrih deset let, sta tavala v preteklost, dopolnjevala informacije in se le stežka prepustila radovednosti nekoga, ki o tiskanju, kaj šele tistem, ki je že skoraj potonilo v pozabo, ne ve ničesar. Najprej sta postala pri heidelbergu, pokritem z zastavo iz časa nekdanje Jugoslavije. Še slika tovariša Tita na steni – in simbolika je bila popolna. Niko Vrlinič se je pri tem pomenljivo zakrohotal, a naposled iskreno povedal, da je stroj pokrit z zastavo zato, da se ne bi prašil. »To je bila nekoč najboljša mašina na Delu,« pa je modroval Orel, »mercedes med tiskarskimi stroji.«
Pripeljali so ga iz Ljubljane, in odkar je v Bojancih, ni bil veliko v uporabi. Z njim so natisnili le vzorčno izdajo Dela in dvoje izdaj Poročevalca, črnomaljskega občinskega lista iz let 1988 in 1989. En izvod zadnjega še vedno leži na pultu, tudi črke, sestavljene v vrstice, ki so bile potem natisnjene, je videti, recimo »... v tem šolskem letu smo se majhne šole povezale ...« . Stavci so takrat besedilo sestavljali ročno ali strojno. In tisti, ki so to počeli ročno, so bili menda bolj vešči kot marsikatera tipkarica, pa čeprav so morali črke s pinceto jemati iz predalčka.
Sanje o muzeju in spomini na obiskovalce
Tisti, ki so to počeli strojno, so sedli za veliko napravo, sta pokazala Niko Vrlinič in Franc Orel, pravzaprav sta z nje potegnila velik polivinil. Za njo je bil stol in nekakšen pisalni stroj, kjer je stavec sestavljal besedilo. Vse to še danes deluje, sta zatrdila sogovornika, le nekoga, ki bi to počel, bi potrebovali. Predvsem pa bi bilo treba prostor spremeniti v muzej, je razmišljal Niko Vrlinič.
Da bi Delova tiskarna postala muzej, si želi tudi Boris Burdych. Toda za vse to je treba zbrati denar. Pa tudi prave rešitve še niso našli – ali naj bo to del drugega, večjega muzeja, denimo tehniškega v Bistri, ali samostojna enota v Bojancih.
In tako je tajna tiskarna še naprej tam v kleti, kot pozabljen del življenja v krajevni skupnosti Bojanci. Nad njo so tri dvorane, izdatno ozaljšane s krajevnimi priznanji, in vsemi mogočimi rečmi, ki so značilne za takšne vaške dvorane, gasilski dom in – krematorij. Najsi zveni še tako nekorektno, toda takšno ime se je prostora, v katerem so velike peči za razne mesne dobrote, res oprijelo.
In še danes se tisti, ki so imeli kaj besede pri urejanju skrivne tiskarne, radi spomnijo na krematorij, celo fotografije se najdejo o tem. Javna skrivnost so tudi številni pomembni obiskovalci, ki so hodili tam okrog. Prav dobro so si Bojančani zapomnili nekdanjega ministra za informiranje Jelka Kacina, ki je prispel tja s helikopterjem, da bi si ogledal lokacijo, in jim brezbrižno razpihal kopice sena.
