Tiskane izdaje
Še pred dobrim desetletjem bi ob imenu Matija Vertovec marsikdo najbrž le skomignil. A po zaslugi ajdovskega bibliofila Staneta Bačarja in Društva za odkrivanje in varovanje naravnih in kulturnih vrednot Matija Vertovec življenje in delo duhovnika, vinorejca, kemika in zgodovinarja, ki naj bi deloma navdihnil celo Prešernovo Zdravljico, danes pozna veliko ljudi.
Prav Vertovcu v Vipavski dolini prvo nedeljo po Martinovi že enajst let pripada čast, da se po njegovih poteh med vipavskimi griči poda nekaj tisoč ljudi.
Tudi za debel prst slane in temperature pod ničlo v nedeljo okrog sedmih zjutraj niso odvrnile najzgodnejših pohodnikov, da ne bi od mogočnega starega hrasta pod vasjo Ustje – da, prav tam, kjer je prof. dr. Rajko Pavlovec odkril dva nova fosila praživali, numulita, ki slišita na imeni Nummulites vipavensis in Nummulites ustjensis, s katerima sta označena najbližja kraja najdbe – krenili proti Ustjam, Dolenjem, sv. Marjeti in njeni letos obnovljeni cerkvici, Nabojsu, Planini, Ojstremu vrhu, Potoku, Jakulinih (Vertovčevemu rojstnemu kraju), Šmarjam, Tevčam, Uhanjam in nazaj na Ustje. Torej po poti, ki jo je večkrat prehodil tudi Vertovec.
Pa najprej besedica ali dve o njem: duhovnik, poljudnoznanstveni pisec, rojak in učitelj vipavskih vinogradnikov se je rodil leta 1784 v Jakulinih, južno nad zaselkom Potok v bližini Šmarij. Osnovno izobrazbo je dobil deloma pri domačem duhovniku, deloma v vipavski farni šoli, gimnazijo je obiskoval v Gorici, licej v Gradcu. V duhovnika je bil posvečen v Gorici novembra 1807, služboval pa je v Vipavi, na Planini pri Ajdovščini in nazadnje v Šembidu, današnjem Podnanosu.
Že v dijaških in študentskih letih je osvojil znanje latinščine in grščine, zatem pa še nemščine, italijanščine in francoščine, kar je bilo poglavitno orodje za kasnejše znanstveno delovanje. Z znanjem jezikov in strokovno literaturo, a tudi lastno pridnostjo je dosegel zavidljive uspehe na področjih zgodovine, zemljepisa, kemije, fizike in astronomije, največ in najraje pa se je posvečal kmetijstvu, zlasti vinogradništvu in kletarstvu.
Korak pred časom
Vertovec velja za enega najimenitnejših strokovnih piscev 19. stoletja. Izkušnje si je namreč nabiral marsikod po Evropi, se stalno izobraževal in je pri pisanju knjig vestno upošteval najnovejše izsledke znanosti. Stalno izobraževanje je menda priporočal tudi učiteljem in umnim kmetovalcem, zlasti pa duhovščini, ki je »v najbližjem stiku s kmečkim človekom in na ta način lahko prispeva k čim večjemu napredku in dvigu iz zaostalosti«.
Vertovec velja tudi za učitelja vipavskih vinogradnikov, ki se je učil na lastnih izkušnjah: v svojem in farnem vinogradu je preizkušal trsne in sadne trte, pridelovalne postopke in kletarska opravila, novosti je poskušal znanstveno raztolmačiti tudi na podlagi tujih izsledkov ter prepričeval in spodbujal vinogradnike, da bi mu sledili.
Kljub časovni oddaljenosti lahko večino njegovih nasvetov pohvalimo še danes. Bil je neverjetno napreden, korakal je daleč naprej in sodobniki so mu le težko sledili. Pomembna so tri njegova dela.
Vinoreja za Slovence je napisana iz lastnih izkušenj in znanja, ki ga je pridobil s prebiranjem strokovne tujejezične literature. Ta knjiga vsebuje številne koristne nasvete za vinogradnike, da bi z njihovo pomočjo uspešno gojili vinsko trto.Drugi pomembni deli sta še Kmetijska kemija in knjižica Sporočilo slovenskim vinorednikam sosebno ipavskim in primorskim.
Le malokdo pa ve tudi, da je bil menda prav Vertovec tisti, ki je vsaj deloma navdihnil Prešernovo Zdravljico. V Kmetijskih in rokodelskih novicah je namreč objavil svoj prvi spis Vinske trte hvala, ki je navdih za Staničevo pesem Hvala vinske trte, slovstveni zgodovinarji pa utemeljeno domnevajo, da je Prešernu dal pobudo za Zdravljico, Petra Kozlerja pa spodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel, ki je izšel leta 1853. In še ena zanimivost: njegov govor pri svetem Hieronimu na Nanosu je prva v slovenščini napisana hvalnica goram.
Pisec Vinoreje
In kako je Vertovca odkril Stane Bačar, idejni vodja pohoda po Vertovčevih poteh? »Mogoče je že petdeset let od takrat, ko sem si kot bibliofil postavil cilje pri prebiranju Slovenike, literarnih in drugih del, prve izdaje slovenskih pesnikov in pisateljev, pa tudi drugih, ki niso bili pesniki in pisatelji.
Ko sem dobil v roke Vinorejo, sem moral najprej ugotoviti, kdo je Vertovec pravzaprav bil. In tako se je začelo. Če Vertovca ne poznamo, lahko rečemo le: 'Čudi se in občuduj!' Gre za izjemen primer, ko je nekdo, ki se ni ukvarjal z naravoslovjem – razen ljubiteljsko, seveda – v slovenskem jeziku napisal toliko različnih del s tako različnimi tematikami in strokami.
Človek je najprej začuden, nato pa se v Vertovca prav zaljubiš...« priznava Bačar. Seveda mu kot vestnemu zbiralcu bogate zgodovinske in kulturne Vertovčeve zapuščine iz rokava ni težko stresti še kakšne zanimivosti o učitelju vipavskih vinogradnikov.
»Zanimivosti o Vertovcu je veliko. Prav na Planini je farane prepričeval, naj cepijo otroke proti črnim kozam. In to je bil v časih, ko so cepili le trte, cel projekt. To mi lahko verjamete... A Vertovec jim je v prid takšnemu prepričevanju rekel, da je on opravil svojo duhovniško dolžnost. In da če je ne bodo tudi farani, bodo sami krivi za to, kar se lahko zgodi. In ker niso hoteli biti krivi, so dali otroke cepiti. Tako na Planini za črnimi kozami ni umrl niti en otrok, po dolini pa je bilo takšnih primerov kar precej.«
Seveda je z uspehom dosedanjih enajstih Vertovčevih poti, zagotovo najbolj množično obiskanem tovrstnem dogodku v Vipavski dolini, več kot zadovoljen. »Ko smo pot urejali, so bile nekatere steze tako zaraščene, da jih v treh nismo mogli najti.
A to se je spremenilo in danes pohod ljudje od vsepovsod čedalje bolj jemljejo za svojega. Pa tudi obiskovalcev je vsako leto več,« ugotavlja Bačar. Načrtov v prihodnje, kot pravi, je še precej. Med njimi je ureditev stalne razstave o Matiji Vertovcu, poleg tega bi rad še bolj preučil tisti del Vertovčeve zapuščine, ki se nanaša na blagor ljudi. »On bi si želel, da bi ljudje na svoji zemlji živeli bolje, kot so takrat. Upajmo, da bo res tako...«
Načrti za prevod
Sanda Hain , tajnica Društva za odkrivanje in varovanje naravnih in kulturnih vrednot Matija Vertovec, tako že razmišlja, da bi na Vipavskem v prihodnje dobili ponatis Vinoreje in drugih Vertovčevih knjig. »Pa ne v njegovem jeziku, temveč v prevodu, ker sem prepričana, da njegovi nasveti izpred dvesto let veljajo še danes. Nenazadnje bi pinela in zelen še danes najbrž ostala pozabljena, če ne bi bilo Vertovca in njegove Vinoreje, kjer sta opisani prav ti dve avtohtoni vipavski vinski sorti.«
