Upokojenci nočejo več sedeti na zapečku

V stavbi je bil ob desetih dopoldne direndaj kot v kakšni šoli. Skupina francoskih obiskovalcev na hodniku je radovedno opazovala živahno dogajanje v prostorih, kjer so potekale različne dejavnosti. V mali svetli učilnici so se za skupno mizo učili nemščine, v telovadnici na koncu hodnika je bil tečaj pilatesa, pred vrati so se že zbirale ženske za k biodanzi, na prostornem vrtu se je ravno iztekla vadba na prostem.

Po urniku za tisti torek so se aktivnosti brez večjega odmora nadaljevale vse do 21.30. In tako je vsak dan od ponedeljka do petka, čeprav ne gre za šolo, ampak za Center aktivnosti Fužine (CAF), namenjen upokojencem. A dandanašnji upokojenci danes niso več, kar so bili nekoč – zapečkarji, ki bi doma čakali le še na smrt. Ostali pa so stereotipi, vendar jih center, kakršen je fužinski, nadvse uspešno razbija. Ker torej ne gre za šolo, ampak za dejavnosti, ki si jih ti izberejo po svojih osebnih preferencah, so tečaji dobro obiskani, tečajniki z območja mestne občine, predvsem Fužin in okolice, pa so z njimi nadvse zadovoljni. Kako ne bi bili, saj lahko za samo deset evrov (na mesec) obiskujejo več deset različnih dejavnosti, za katere verjetno nikoli v delovno aktivnem življenjskem obdobju niso imeli časa.

Nova družbena kategorija

Današnji mlajši upokojenci so namreč povsem drugačni kot generacija starejših upokojencev, ki šteje denimo 80 in več let. Ljudje, ki se upokojujejo zdaj, razbijajo stereotip o upokojencih kot starčkih, ki se doma grejejo pod odejo. Po vsem svetu odhaja v pokoj generacija po drugi svetovni vojni rojenih otrok, tako imenovana babyboom generacija (rojeni od 1948 od nekje 1960), ki ni več trpela pomanjkanja njihovih staršev, je bila relativno bolje prehranjena in zdravstveno oskrbljena ter je delala v boljših delovnih razmerah. Mladi upokojenci so lahko še zelo pri močeh, ukvarjajo se s športom, radi se družijo in zabavajo. Babyboomerji na Zahodu, še posebej v ZDA in Veliki Britaniji so postali znani tudi kot veliki zapravljivci; potem ko so preskrbeli otroke in izplačali hipoteke, želijo življenje uživati z veliko žlico. Kupujejo si avtomobile, nepremičnine in potujejo.Njihova zapravljivost postaja tako značilna, da so jim družbeni analitiki že nadeli naziv SKI (Spending the Kids Inheritance), kar lahko prevedemo kot zapravljavci dediščine svojih otrok.

Radoživost, ne pa zapravljivost, odlikuje tudi naše mlajše upokojence, vsaj tiste, ki se družijo v fužinskem centru. Redno ga obiskuje kar okrog 450 mlajših upokojencev. Povsem očitno je, da ima tudi naša babyboom generacija povsem drugačne nazore in življenjski slog, predvsem pa drugačna pričakovanja od generacije starejših upokojencev, njihovih staršev, ki so večinoma že v devetem desetletju starosti. Dolgoživost današnjih upokojencev ter vitalnost povojne generacije je tudi strokovnjake spodbudila, da so so dosedanje 3. življenjsko obdobje razdelili na dve kategoriji, na 3. in 4. obdobje. Vitalni upokojenci, ki so sposobni skrbeti sami zase, naj bi bili v tretjem, tisti, ki pa potrebujejo pomoč in so od nje odvisni, pa v četrtem, razlagajo pri Univerzi za tretje življensko obdobje. Po drugih razlagah je mejnik med tema obdobjema 80. leto starosti.

»Še nikoli bolje«

Goca Markan, ki prihaja v Center Fužine na pilates, je že v prvem letu upokojitve našla veselje v druženju s sovrstniki v centru in spletla nove družbene vezi. Nikoli v življenju se ni imela bolje, pravi široko nasmejana 58-letnica. Otroci so odrasli, vnučki so za le za lepe trenutke, časa zase ima na pretek, veselja in moči, da še kaj naredi zase, pa še dovolj. K aktivnostim v centru je pritegnila dve leti starejšega moža Jožeta, ki je bil sprva, tako kot večina moških, zadržan, zdaj pa obiskuje kar tri dejavnosti: nordijsko hojo, taiji quan ter, prvič v življenju, pouk kitare. Goca in Jože sta tipična člana centra, njihova povprečna starost je namreč okrog 60 let, v povprečju obiskujejo po dve dejavnosti, so vedoželjni in radi tkejo socialne vezi, ki se nadaljujejo tudi zunaj ustanove, pripoveduje voditeljica centra Monika Genorio, ki je »punce« s pilatesa naslednji dan odpeljala na izlet v Rezijo.

Maja Štefančič Hribar, ki ima v centru začetne in nadaljevalne tečaje nemščine, pa je svojim učencem obljubila izlet na Dunaj – če se bodo le pridno učili nemške slovnice. Miro Miklič, ki je nekoč na ladji takratne Splošne plovbe Piran plul po svetovnih morjih, končno uresničuje mladostno željo, da bi lahko komuniciral v nemškem jeziku. Za vitalnega 60-letnika je obdobje v pokoju odraz življenja, kakršnega je človek živel pred tem: »Če je človek skrbel za mentalno in telesno zdravje, potem bo tako živel tudi, ko je v pokoju, ki je dandanes, z novim rodom upokojencev, ki so živeli bolje kot njihovi starši, le nadaljevanje aktivnega življenja na malce drugačen način.«

Delo, a tudi zabava

Razslojevanje upokojencev na dve tipični generaciji, ki se med seboj opazno ločita tako po letih kot po življenskem slogu, je spodbudilo Moniko Genorio, sicer pripadnico generacije Y, kot pravi sama zase, da s Centrom aktivnosti Fužine poveže to mlajšo generacijo upokojencev. »Ne glede na to, da je generacija, ki se upokojuje, še zelo vitalna, se z upokojitvo poruši človeku ustaljen bioritem in raztrga se dotedanja mreža socialnih stikov. Po eni strani ti ljudje iščejo dejavnosti, da z njimi zakrpajo tako prosti čas kot tudi socialno praznino, hkrati pa se želijo tudi počutiti zmožne, da še kaj postorijo. Na trgu je sicer dovolj velika ponudba različnih storitev, a so za plitve upokojenske žepe predrage,« pravi vodja centra, po izobrazbi antropologinja, zato je sprožila projekt, ki ga deloma sofinancira Mestna občina Ljubljana.

Pobudnica centra, ki je bil do pred kratkim unikum v našem okolju, zdaj pa je podoben nastal pri domu upokojencev v Mengšu, ugotavlja, da se skupini mlajših in starejših upokojencev, razen po letih ločita tudi po miselnosti. Starejši generaciji je poglavitna vrednota delo, medtem ko se mlajša želi tudi zabavati. Delo mlajšim upokojencem ne pomeni več edine vrline in vrednote, prosti čas si želijo babyboomerji namenjati tudi sproščenemu druženju, izletom, zabavi. Njihovi starši, ki so odraščali v času vojne in pomanjkanja, so svojo mantro o delu neokrnjeno prinesli vse do praga upokojenskega doma. »Do zabav jim ni veliko, in se jih tudi neradi udeležujejo,« opisuje Monika Genorio stanovalce doma, »zato pa toliko raje poprimejo za kakršno koli delo. Z užitkom obdelujejo vrt, presajajo rože, vzgajajo zelišča.«

Učenje, permanentna potreba

Poti mlajših in starejših upokojencev se v Fužinah križajo v atriju ali kavarnici doma upokojencev, kjer je tisto dopoldne sedela za večjo mizo v kotu skupinica starejših upokojenk. Ena je, s pomočjo modelčka, izrezovala iz blaga nekakšne krogce, druga jih je zlagala skupaj, tretja šivala, četrta nekaj popravljala ... Medtem ko so se ne zelo gostobesedno tiho pomenkovale, so njihovi prsti samodejno hiteli, tako kot so bili vedno navajeni. Izdelovale so punčke iz krp, ki jih podarjajo zunanjim nastopajočim v domu. Marija Klešnik, v domu je tri leta, je pri 85-letih marljiva, kot je bila vse življenje. »Delamo zato, da se družimo, pravi in doda: »Delati je treba.« Seveda imajo tudi stanovalci doma na izbiro številne aktivnosti, od pevskih vaj, modeliranja z glino, kulinarični krožek, različne oblike telovadbe itd.

Za drugo mizo je sedel Miro Miklič, s kolegom z nemščine sta pila kavico. Po guljenju nepravilnih nemških glagolov se jima je gotovo prilegla. Tako kot večina obiskovalcev centra se tudi on med stanovalci doma dobro počuti. Čeprav gre za dve generaciji, med njima ni prepada. »S starejšimi je prijetno kramljati in od njih se veliko naučimo,« je rekla Goca. Nova generacija upokojencev je očitno prva, ki ji je učenje postalo permanentna potreba.

Ni malo takšnih članov centra, ki imajo v domu upokojencev svoje starše. Najbolj zanimivo pa je, da je že več kot polovica članov, še nadvse vitalnih in radovednih, že oddala prošnje, da bi nekoč, ko se ne bodo več počutili dovolj pri močeh, nadaljevali svoje življenje prav v okolju, ki ga zdaj obiskujejo rekreativno.