Tiskane izdaje
Grem na trg, rečemo, ko se odpravljamo na najbližjo mestno ali primestno tržnico s ponudbo svežih živil. Pri tem imamo v mislih zlasti pridelke lokalnih pridelovalcev, na stojnicah ponavadi označene s pridevkom »domač«.
Toda prav na tržnicah, kjer bi upravičeno pričakovali »najbolj domače«, se lahko opečemo hitreje kot na drugih prodajnih mestih s svežimi živili.
To so pokazali rezultati poostrenega nadzora svežega sadja in zelenjave s poudarkom na poreklu in sledljivosti, ki ga je od konca januarja do začetka aprila opravil Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje.
Kmetijski inšpektorji in inšpektorji za kakovost živil so v 260 pregledih na 20 večjih tržnicah po Sloveniji ugotovili nepravilnosti pri skoraj polovici pod drobnogled vzetih prodajalcev.
Kmetijski inšpektorji so največkrat ugotovili, da prodajalci na tržnicah niso imeli priglašene dopolnilne dejavnosti na kmetiji, kar mora storiti vsak primarni predelovalec, ki prodaja predelane izdelke iz lastne pridelave (na primer jabolčne krhlje, sadne sokove, kislo zelje) ali pridelke s sosednjih kmetij.
Inšpektorji za kakovost živil pa so v 126 pregledih odkrili nepravilnosti na 85 prodajnih mestih, ki so bile večinoma povezane z označevanjem porekla sadja in zelenjave. Oznake so bile najpogosteje prekrite z blagom, slabo čitljive ali je manjkala ena od obveznih oznak, največkrat poreklo.
Pri težjih kršitvah blago ni imelo obveznih oznak ali je imelo napačno označeno državo porekla. Ponekod je bilo poreklo označeno, vendar v primeru drugih držav z zelo majhnimi črkami, ali pa so bili pridelki lastne pridelave označeni zelo čitljivo in vidno, dokupljeni pa zakrito, nečitljivo in slabo vidno.
So marelice slovenske?
Dva meseca po zadnjih inšpekcijskih pregledih sem se po poti njihovih izsledkov odpravila na centralno ljubljansko tržnico. Na tržnicah v Ljubljani namreč inšpektorji že več let zaporedoma ugotavljajo največ tovrstnih kršitev.
Večje kovinske stojnice na Adamič-Lundrovem nabrežju, ki jih zasedajo večinoma prodajalci, registrirani kot samostojni podjetniki posamezniki (s. p.) ali podjetniki (d. o. o.), se šopirijo z največjimi napisi »domače jagode«, »domače sveže jagode, poreklo Brežice«, »zelo sladke goriške češnje«, družbo pa jim delajo ananas, lubenice in melone.
»So te marelice slovenske?« vprašam zagorelega prodajalca s prodornimi modrimi očmi, saj nikjer ne vidim plastičnega zelenega lipovega lista, na katerem bi morala biti s polnim imenom označena država porekla.
»Slovenskih marelic ni, tako samo piše,« mirno odgovori.
»Toda na drugih stojnicah so mi dejali, da jih imajo iz Slovenije,« presenečeno odvrnem.
»To so italijanske marelice, ki vam jih prodajajo za domače in zaračunajo dvojno, davka pa ne plačajo. Gospe, ki ima 50 ali 60 let, ste skoraj dolžni verjeti, kajne? Saj sama tega najbrž ne bi naredila, ima pa sina ali hčerko, ki jo nagovori k zavajanju,« modruje.
Tudi njegove marelice so italijanske, pove modrooki prodajalec. »To je zelo dobra marelica, kupuje jo vsa Evropa.«
Čeprav na ljubljanski veletržnici, kadar je mogoče, kupuje sadje in zelenjavo slovenskih pridelovalcev, skoraj bolj zaupa italijanskemu sadju in zelenjavi.
»Po veletržnici v Padovi ves čas paradirajo inšpektorji, ki odvzemajo vzorce blaga in jih testirajo na ostanke pesticidov, na ljubljanski tržnici pa sem v 20 letih le dvakrat videl inšpektorje, ki so jemali vzorce blaga za testiranje.«
»Poglejte tisto gospo,« pokaže proti starejši prodajalki na klopi osrednjega platoja Vodnikovega trga. »Reciva, da ima okoli 30 artiklov. Če hoče kmet sam pridelovati toliko izdelkov, mora imeti najmanj deset ljudi, ki kot nori delajo 15 ur na dan. To vem iz lastnih izkušenj, saj imam 300 kvadratnih metrov vrta, na katerem za pridelavo pol toliko pridelkov garamo trije. Toda gospa ima lepše roke kot jaz in prav nič utrujena ni videti.«
Oznaka »domače« je po oznaki »integrirano« nova vaba prodajalcev na tržnici. Toda kaj sploh pomeni? Ali dejstvo, da je bilo blago pridelano na slovenski kmetiji, pomeni, da je bolj sveže, manj prepojeno s pesticidi in naphano z umetnimi gnojili ter kakovostnejše in okusnejše kot uvoženo blago?
Inšpekcijski nadzor je ugotovil, da blago tujega porekla ne predstavlja večjega varnostnega in kakovostnega tveganja od slovenskega blaga. »Dokupljena sadje in zelenjava sta bila običajne tržne kakovosti in sta bila nakupljena pri trgovcih na debelo, večinoma na veletržnici,« je povedala Helena Srnel z Inšpekcije za kakovost živil.
Zmešnjava na stojnicah
Sprehodim se še po osrednjem platoju Vodnikovega trga z manjšimi stojnicami oziroma klopmi, ki se šibijo od spomladanske ponudbe. Domača pesa, domača cvetača, domač brokoli, berem. Vrat stegujem proti vrhu senčnikov, pod katerimi so izobešene oznake stojnic.
Precej prodajalcev ima na njih na veliko navedeno ime kmetije, manj vidno pa še oznako s. p., kar pomeni, da na stojnici poleg lastnega prodajajo tudi dokupljena sadje in zelenjavo, bodisi slovenskega bodisi tujega porekla. To je tudi dovoljeno, vendar le, če lastno in dokupljeno blago fizično ločijo in ustrezno označijo.
Toda prav pri prodajalcih z dvojno registracijo, torej tistih, ki so registrirani kot kmetje (prodaja sadja in zelenjave lastne pridelave) in hkrati kot samostojni podjetniki posamezniki (prodaja dokupljenega blaga), je večja verjetnost zavajanja kupcev s poreklom blaga.
Inšpektorji so pri nadzoru odkrili deset primerov, ko lastno in dokupljeno blago bodisi iz malomarnosti bodisi namerno nista bili fizično ločeni.
Zmešnjava z oznakami blaga na stojnicah je precejšnja. Plastični lipovi listi so bili že tolikokrat popisani, da se komaj razbere poreklo sadja ali zelenjave, ki jo trenutno označujejo. Nekateri kupi zelenjave so povsem brez oznak, paradižniki iz različnih držav se »prelivajo« iz enega v drug zabojček, ločiti jih je mogoče le po videzu.
So pa vsi prodajalci brez slabe volje pripravljeni našteti, kateri izdelki na stojnicah so slovenski in kateri uvoženi. Prodajalka iz Sneberij, ki nam jo je zatožil modrooki prodajalec, pove, da koromač, bučke in jajčevci še niso »naši, drugo pa je vse naše, slovensko«. Mimogrede, njene dlani so močno razpokane, brazde pa zapolnjene z nečim, kar bi lahko bilo zemlja.
Pridelovalec iz Marezig, pri katerem podvomim o slovenskem poreklu marelic, pa mi pokaže certifikat za integrirano pridelavo, ki je prilepljen na blagajni, in me celo povabi na ogled kmetije. Pomislek o slovenskem poreklu marelic kolega prodajalca s kovinske stojnice pa pokomentira s stavkom: »Oni imajo tako vse ta pravo.«
Odnose med prodajalci na tržnici je treba razumeti v duhu konkurenčnosti. Toda katerim gre resnično verjeti na besedo, lahko ugotovi le kupec sam na podlagi večkratnih obiskov. Zgraditev zaupanja med kupcem in prodajalcem je pri kupovanju na tržnici veliko pomembnejša kot pri nakupih v trgovskih centrih.
Samo za slovenske pridelke
Gospa Silva Baloh, ki jo srečamo pri stojnicah z »domačimi jagodami«, na ljubljanski tržnici ponavadi kupuje solato in sadje pri branjevkah, o katerih ve, »da imajo domače«. Pri nakupu ji je najpomembnejše, »da blago za sabo nima prevoženih veliko kilometrov, da ne vsebuje preveč pesticidov in da ima okus. Tamle,« pokaže na ponudbo na kovinskih stojnicah, »pa je vse prodaja – ne veš, od kod je. Ko so imeli napisano, da so češnje iz Goriških brd, sem vedela, da ni res, saj so mi sorodniki iz Goriških brd povedali, da še niso zrele. Torej so prišle od drugod.«
Balohova bi najraje videla, da bi prodajo uvoženega blaga na mestnih tržnicah čim bolj zmanjšali. Podobno razmišlja dolgoletna prodajalka češenj iz Goriških brd Vida Obidič. »Če bodo naši prodajalci po sadje hodili v Italijo in ga prodajali za briško, bodo uničili ugled briškega sadja. Na tržnicah bi morali prodajati slovenske pridelke.«
Dejstvo, da na klopeh Vodnikovega trga lahko prodajajo tako kmetje kakor prodajalci z dvojno registracijo, je po besedah Srnelove srž vseh težav z zavajanjem kupcev s poreklom blaga.
Vodja sektorja tržnic pri Javnem podjetju Ljubljanska parkirišča in tržnice Geza Horvat je povedal, da se zavedajo problematike zavajanja kupcev s poreklom blaga, vendar nimajo pravne podlage za ukrepanje proti prodajalcem. Inšpekcijske globe pa so tako nizke, da jih prodajalci poravnajo in kršitve nadaljujejo.
Srnelova in Mira Benec z Inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo, hrano in okolje se strinjata, da so globe za zavajanje s poreklom blaga nizke, vendar menita, da bi upravitelji tržnic lahko razmeroma preprosto zmanjšali verjetnost tovrstnih neljubih dogodkov, če bi prostorsko ločili ponudbo kmetov z lastno pridelavo in predelavo ter ponudbo trgovcev s sadjem in zelenjavo. Podobno prakso poznajo v sosednji Hrvaški.
Na kaj mora biti torej pozoren kupec pri preverjanju porekla svežega sadja in zelenjave na tržnicah? Najprej naj preveri oznako stojnice; če je na njej naveden s. p., je prodajalec tudi trgovec. Pri oznaki blaga je država porekla s polnim imenom obvezna za trgovsko blago, za blago iz lastne proizvodnje pa je dovolj izobešena ali postavljena oznaka stojnice oziroma ime proizvajalca.
Prav tako je za trgovsko blago obvezna oznaka kategorije kakovosti za tiste vrste sadja in zelenjave, ki se razvrščajo v kakovostne razrede (jabolka, agrumi, hruške, kivi, solata in endivija, breskve in nektarine, jagode, paprika, namizno grozdje, paradižnik).
Kupec mora biti pozoren tudi na sezonskost blaga. »Zgodnji krompir domače pridelave v prodajo ne pride prej kot v drugi polovici maja, januarja in februarja ni domačih špargljev, brokolija in cvetače,« navaja Helena Srnel.
Po drugi strani je ponudba sadja in zelenjave odvisna tudi od vegetacije. »Ker je bil marec zelo topel, so letos vsi pridelki zgodnejši. Marelice na ljubljanski tržnici pa so res slovenske,« dodaja Mira Benec.
