Tiskane izdaje
Avtopralnico na Ferrarski ulici v Kopru domačini poznajo kot pralnico Pri sodišču. Na vroči ponedeljek – koliko jih je že bilo v zadnjih tednih? – pred barvastimi avtomobilskimi krtačami ni bilo skoraj nobenega avtomobila. Pač pa so se pred mobilno hiško zraven preganjali štirje pasji navihanci. Da bi stali v vrsti tako kot jekleni konjički, od njih ni bilo pričakovati, čeprav so tudi njih lastniki pripeljali v pralnico – pasjo.
»Mnogi mislijo, da jih bomo spustili kar skozi krtače avtomobilske pralnice,« se nasmeji Mirjan Korelič. Mišičastemu najemniku avtomobilske pralnice, parkirišča in lokalčka na Ferrarski ulici ter zastopniku za avtopralniške stroje so italijanski partnerji že pred desetimi leti predlagali nakup samopostrežne pralnice za pse. Po Italiji jih je nekaj že delovalo, vendar se Koreliču trenutek še ni zdel pravi.
Da so slovenski lastniki psov postali dovolj zreli, kdo bi pripomnil tudi, dovolj nori – kar tako ali samo na svoje pasje otroke –, je začutil šele letos. Stroj, vreden približno 15.000 evrov, sta s sinom Patrikom zagnala pred dobrim mesecem, poskrbela, da se je glas o njem razširil, in privabila prve stranke.
Cena storitve odvisna
Za zagon je treba vanj vreči šest žetonov. Lastnik psa ima nato na voljo osem programov, ki so postavljeni po priporočljivem vrstnem redu: dezinfekcija pralnega korita, topla voda, s katero se pes namoči na začetku, šamponiranje, izpiranje šampona, balzam in njegovo izpiranje, sesanje vode iz dlake in feniranje.
Programe lahko uporablja poljubno in kakšnega tudi preskoči. Cena storitve je odvisna od časa pranja. Začne se pri treh evrih in omogoča osem minut pranja. Za pranje srednje velikega psa, kot je zlati prinašalec, je treba približno 20 minut, kar stane od šest do sedem evrov, odvisno od spretnosti. Postopek pa je čisto preprost, je zagotovil Patrik.
Tisto dopoldne, ko so se temperature že povzpele nad 30 stopinj Celzija in je koncentracija ozona v ozračju marsikaterega Koprčana potisnila v klimatizirano senco, so pred samopostrežno pasjo pralnico čakale štiri stranke: bela nemška bokserka Boo prav tako na blond pobarvane kratkolase študentke in trije sorodstveno povezani pritlikavi mešanci, katerih visokorasla in postavna gospa srednjih let več kot očitno ljubi sonce, a tudi kreme in tablete za samoporjavitev.
Noben pes ni bil videti umazan niti nismo zaznali, da bi oddajal neprijeten vonj. Nasprotno. Celo odgovoren lastnik bi dejal, da so bili vsi prav zgledno urejeni. Toda njihovi lastnici sta očitno mislili drugače ali pa sta jim samo privoščili ohladitev, kakršne sta si nedvomno želeli tudi sami.
Prva je vhod pralnice z repom med nogami, kakor da bi vstopala v veterinarsko kliniko, kjer jo čaka nekaj hudega, prestopila leto in pol stara Boo. Lastnica Zala jo je popeljala po letvici do pralnega korita, kar straši marsikaterega psa, zlasti tistega, ki nikoli ni bil v pasji šoli. Patrik ji je pomagal zavezati dolg predpasnik in v stroj vrgel šest žetonov. Zala je Boo najprej hitro splaknila s toplo vodo.
Nato je pritisnila na gumb za šamponiranje in ji emulzijo temeljito vmasirala v kožo. Stanuje v bloku, je pripovedovala ob tem, kjer je kopanje psa zamudno in umazano. Boo, ki sicer ljubi vodo, mora najprej spraviti v kad. Med prhanjem dlake običajno zamašijo odtok, po njem pa ostane kup mokrih brisač in neprijeten vonj. Poleti jo Zala pogosto odpelje na morje, vendar je bilo ta dan prevroče tudi za to. »Vsa je umazana in prašna,« se je pritoževala študentka.
Nekoliko več časa je porabila za spiranje šampona, nanašanje balzama pa je izpustila. Boo je ves čas pridno sedela, se obračala, kot ji je velela Zala. Pri tem je dihala kot lokomotiva, a iz kotičkov bokserskega nasmeška je bilo videti, da od užitka. Celo pozirala je fotografskemu aparatu in kameri komercialne televizije.
Samo brez feniranja
Zataknilo pa se je, ko je na vrsto prišlo izsesavanje vode iz dlake. Le kdo se ne bi ustrašil črnega mehanskega rilca, ki se kot pijavka zalepi ob dlako in jo poskuša vsesati s kožo vred? Zala je začutila Booino stisko in prekinila opravilo. Izpustila je tudi sušenje s toplim zrakom, zunaj ga je bilo na pretek. Psička, ki sprva ni vedela, da je vsega konec, je previdno sestopila z mostička, nato pa jo je kar odneslo ven, kjer se je pošteno otresla. »Običajno se psi po kopanju najprej povaljajo v najbližji svinjariji,« se je nasmehnil Patrik. Toda Boo se ni. Zala jo je urno pripela na kratko vrvico in zadovoljni sta se odpravili soparnemu popoldnevu naproti.
Naslednji je v pralnico vstopil Richie. Črnega mešančka z nepravilnim ugrizom in krivimi zobmi je lastnica Manuela nežno splahnila, ga našamponirala, sprala in mu v kožo vtrla balzam. Izsesavanja vode se v nasprotju z Boo ni ustrašil, ni pa mu bilo všeč sušenje s fenom. Najraje bi kar pobegnil ali se naredil nevidnega. Črni pes na črni podlagi je idealna krinka, mu je bilo brati v prestrašenih očeh.
A se ga je tudi njegova lastnica usmilila in mu prihranila muke. Toliko je že morala biti preračunljiva, če ga je hotela še kdaj pripeljati v pralnico. V uho mu je nežno šepnila nekaj pomirjujočih besed in ga nagovorila še pred človeškimi očividci: »Še boš prišel, Ritchie, kajne?« Richiejeva belodlaka sorodnica, višavska terierka Eli, je stresni test prestala brez negativnih posledic, Charlie pa se je sploh obnašal junaško.
Patrik in sin Mirjan sta prepričana, da bi morali lastniki pse in mačke oprati vsaj enkrat na mesec, poleti tudi večkrat. Zagotavljata, da jim bo pasja pralnica močno olajšala opravilo. V prihodnosti želita postaviti samopostrežne pralnice tudi drugod po Sloveniji in se širiti na Balkan. Če imamo pralnice za avtomobile, zakaj jih ne bi imeli še za pse? Tisti dan smo si želeli, da bi imeli v mestih tudi samopostrežne pralnice za ljudi.
