Žabe poginjajo pred administrativno mlako

Ljubljana – Če bi hotel pomagati žabam pri prečkanju ceste, da jih na poti od prezimovališč na mrestišča ne bi povozili avtomobili, bi moral preplavati administrativno mlako, v kateri bi lahko utonil, je ugotovil Anton Hočevar, ko je poskušal postaviti ograjo in organizirati prenašanje žab čez cesto.

Ob hiši v Završju (Sostro pri Ljubljani) ima mlako, ki jo žabe vsako leto izberejo za mrestišče, a do nje morajo prečkati cesto, pri čemer jih veliko povozijo avtomobili. Anton Hočevar se je pred dvema letoma odločil, da bo organiziral prenašanje žab v sodelovanju z Osnovno šolo Sostro. Za pomoč se je obrnil na Društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev, ki akcijo vsako leto organizira na Večni poti v Ljubljani.

Ko je že kazalo, da se bo z društvom dogovoril za posodo 200-metrske začasne ograje za postavitev v bližnji Žabji vasi, so mu dejali, da potrebuje še kup dovoljenj: dovoljenje ministrstva za kmetijstvo in okolje za prenašanje žab, da zaščitenih dvoživk ne bi »pobirali za v lonec« – kar so počeli nekdanji prebivalci Žabje vasi, ki so ljubljansko gospodo zalagali z žabjimi kraki –, in dovoljenje upravljavca ceste, saj bi ograja posegala v varovalni pas. Prijaviti bi moral tudi delo na cesti, o poteku akcije obvestiti najbližjo policijsko postajo, pri prenašanju žab pa bi moral zagotoviti prisotnost diplomiranega biologa, ki bi prevzel odgovornost za strokovno ravnanje z dvoživkami.

Hočevar je dobil vtis, da društvo ni zainteresirano za pomoč, saj bi mu to prineslo le dodatne stroške. Ko sta bili njegova pobuda za postavitev ograje skozi Žabjo vas in prošnja za financiranje nakupa svetilk, veder in rokavic »deležna posmeha« tudi na seji sveta četrtne skupnosti Sostro, je zamisel opustil in se odločil, da bo več žabjih življenj rešil, če jih bo čez cesto še naprej prenašal sam.

Več škode kot koristi

Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje odgovarjajo, da pri akcijah pomoči prostoživečim živalim, kot so žabe, ne zahtevajo, temveč le priporočajo sodelovanje strokovno usposobljene osebe. »Žabe so prostoživeče živalske vrste, ki so v Sloveniji tudi zavarovane, zato zanje veljajo določila uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah.« Če gre samo za prenašanje žab brez njihovega zadrževanja v ujetništvu in vznemirjanja, dovoljenje ni potrebno. Če želi nekdo postaviti ograje ali nastaviti vedra, v kateri so žabe manj kot tri ure, pa mora pridobiti dovoljenje.

Pridobitev dovoljenja za prenašanje žab je eden preprostejših in hitrejših administrativnih postopkov, zagotavlja biologinja Jana Kus Veenvliet iz zavoda Symbiosis. V sodelovanju s člani društva za preučevanje dvoživk je pripravila smernice za akcije reševanja dvoživk z začasnimi ograjami – prav te vsebujejo številne zahteve, ki so jih v društvu navedli Antonu Hočevarju. Potrebo po navzočnosti koordinatorja, ki se spozna na biologijo dvoživk, pa Kus Veenvlietova utemeljuje z argumentom, da se z napačno postavljenimi ograjami – ki jih žabe lahko bodisi preskočijo bodisi zlezejo pod njimi – ter prenašanjem žab brez poznavanja smeri njihove migracije in v nepravilnih intervalih tem lahko naredi več škode kot koristi.

Vendar se nekatera društva za zaščito živali, ki s prostovoljci spomladi pomagajo žabam čez cesto, ne obremenjujejo s pridobivanjem dovoljenj. »Potrebujemo le dobro voljo in opremo. O soglasjih za postavitev ograj se dogovarjamo z lastniki zemljišč, na katerih izvajamo akcijo,« pove Monika Koprivnikar iz Društva za pomoč živalim Žverca, v okviru katerega prenašajo žabe čez cesto v Hrašah, na eni najbolj kritičnih točk prehajanja dvoživk preko cest.

V Društvu za preučevanje dvoživk in plazilcev pa se pri akcijah držijo smernic. Predsednik David Stanković razloži tudi društveno plat zapleta z Antonom Hočevarjem. Z njim so se dogovarjali, da bi mu posodili ograjo, a se to ni zgodilo, ker je njegovo pobudo blokirala četrtna skupnost Sostro.

Stanković poudarja, da ceni pobude za reševanje dvoživk, a društvo zaradi majhnega števila članov, ki aktivnosti opravljajo v prostem času, in skromnih finančnih sredstev – ograje so drage – ne more pomagati več kot že. V Sloveniji je vsaj dva tisoč črnih točk. Nekaj je opremljenih primerno, večina ne. Za ustreznejše reševanje tega problema bi morala poskrbeti država, opozarja Stanković.