Tiskane izdaje
»Vsak predmet ima svojo izpoved, zgodbo o tem, kako je nastal. Ko vidim takšen star predmet, cedilo iz pločevinke, denimo, ki ga je izdelal neki kmet tako, da je na obod z žico pritrdil kos mrežice in izdelal ročaj... Take reči so mi še bolj pri srcu kot kakšne res dragocene. A jih je čedalje težje dobiti,« pripovedujeta velika zbiratelja Janez in Marija Janežič iz Kopra.
Že od daleč kažeta, da jima ni mar za statusne simbole in da poslanstvo vidita drugje. Tudi na začetni kraj srečanja, eno od svojih stalnih postavitev v poslovni stavbi Vina Koper, sta se pripeljala v stari srebrni petki, ki jo s ponosom trepljata: »Samo da gre naprej.«
Avtomobil je eno od njunih nepogrešljivih sredstev pri zbiranju starega, saj omogoča križarjenje po bližnjih in daljnih istrskih vaseh, potepanje po italijanskih bolšjakih in navsezadnje širjenje zavesti o pomenu ohranjanja zapuščine prednikov tudi med otroki v vrtcih in šolah.
Nepregledno množico starega, a skrbno restavriranega in zloženega po zbirkah sta že razstavljala, pa četudi samo za en dan, denimo, sredi Kopra ali kakšne vasi v Istri. Vse to le iz notranjega vzgiba, strasti, ki se nikoli ne poleže, temveč se že več kot štiri desetletja množi prav v vse smeri in na različna področja. In to predvsem zato, da bi ljudi poučila o pomenu zapuščine, da bi se zavedali vrednosti tistega, kar prepogosto konča v smeteh.
Skrito za javnost
Pravi vpogled v njuno pionirsko delo razkriva skrito dvorišče, kamor skoraj nikomur ne pustita. Tu je šele mogoče spoznati veličino njunega dela in raziskovanja, kaj vse se še da rešiti v trajen spomin.
Dvorišče, ki naj se ga kljub zapisu še naprej drži oznaka skrito za javnost, je tudi vir, ki vzbuja upanje tistim, ki so prečesali že pol sveta, in niso našli iskane starine. »To so razmere najinega dela,« je med razgledovanjem pojasnil gostitelj in za primer zelo iskanega predmeta iz obdobja Avstro-Ogrske za razstavo ob 150-letnici istrskega zbora v Poreču v zrak dvignil emajlirani pljuvalnik iz 19. stoletja, edini, ki ga je bilo mogoče še kje dobiti. »Imela sva ga nekje založenega in nazadnje sem ga le našel. V tistih časih, ko je bilo veliko obolelih za jetiko, so stali po bolnišnicah oziroma čakalnicah. Zdaj imamo druge bolezni in druge pripomočke,« je razlagal sogovornik. »No, tole morava še urediti,« je rekla Marija Janežič in pokazala staro tehtnico. »Z oksidacijo jo bo treba očistiti, potem pa impregnirati,« sta pojasnila. Pri tem so se v misli znova vrnile tiste že restavrirane, ki so videti kot nove in ki sta jih posodila v izložbo koprskega Društva matematikov, fizikov in astronomov.
»Vidite, koliko dela imava?! Zato nimava časa niti za prerekanje,« sta pristavila v smehu, ko je bilo na vrsti že novo nagradno vprašanje za prišleka: »Veste, kaj je to?« »Trinožnik za izdelavo čevljev. Spomnim se še, kako so iz sosednje vasi prišli k nam sorodniki za ves teden. V naši vasi smo namreč imeli vse vrste obrtnikov, od krojača, kovača do čevljarja, pa so jim vse pokrpali in popravili. Tudi jaz sem dobila nove čevlje. Prav spomnim se jih!« je Marija Janežič obudila spomine iz otroštva. »Pa so kakšni kriteriji, kaj kaže vzeti?« »Seveda, marsikaj vzameva le zaradi rezervnih delov. Toda to moraš vedeti in videti, drugače stvari ne moreš pravočasno rešiti.«
Deset let in 10.000 znamk
Zbirkam, v kateri ima vsak predmet svojo zgodbo, podkrepljeno s strokovno razlago, ni videti konca, že samo tistim aktualnim, na ogled na Obali.
Stalna zbirka, ki priča o nekdanjem vinogradništvu in vinarstvu, in priložnostna, ki razkriva nekdanjo pripravo in uživanje kave na sedežu Vina Koper, zbirka tehtnic v Društvu matematikov, fizikov in astronomov, ena največjih zbirk starih igrač na Slovenskem in pred kratkim končana razstava starih ženskih torbic in zdravniških kovčkov v Mestni knjižnici Izola, zbirka lekarniških potrebščin v Pretorski palači, razstava starih šolskih potrebščin, ki se obeta proti koncu šolskega leta ob 100-letnici Osnovne šole Lucija...
Na vprašanje, kdaj ju je prijela zbirateljska vnema, Janez odgovori, da imaš to v sebi, in to se je pri njem kazalo že od mladih nog. »Imel sem deset let in 10.000 znamk. Na šoli so ustanovili filatelistični klub, mulci pa smo zbirali in povsod po hišah prosili za pisma in razglednice.
Toda ker nas nihče ni poučil, da je več vredna znamka na razglednici skupaj z žigom, smo jih z rezanjem in spravljanjem s podlage uničili nič koliko! Potem so nas hoteli usmeriti, da bi zbirali znamke samo z določenim motivom, a kaj, ko so mi bile všeč vse!« je pripovedoval sogovornik.
Ko je izvedel, da beseda filatelija pomeni poštne predmete, je začel zbirati še vse drugo, povezano s pošto: od žigov in telefonov do pravilnikov in katalogov. Nato se je začel ukvarjal z radioamaterstvom. S tistimi, ki so bili zasvojeni s podobnim konjičkom, so si dopisovali iz vse Evrope ter menjavali tranzistorje in baterije, od katerih so mu bile najbolj pri srcu ameriške baterije z ameriško zastavo. Približno v teh rosnih letih je s pomočjo gospe sosede odkril, kako preprosto je narisati figuro zajčka, in iz tega postopoma razvil še eno od svojih strasti – ljubezen do slikanja.
Številne razstave in priznanja
Samoraslo ustvarjanje je rodilo več kot 35 samostojnih in 150 skupinskih razstav, med drugim celo v Sao Paolu v Braziliji leta 1984, ter več kot 30 nagrad in priznanj. Janez, ki je končal šolo za oblikovanje interjerja, se izpopolnjeval v oblikovanju keramike in se naposled zaposlil v Luki Koper, pravi, da sta z ženo v življenju počela marsikaj.
»Za sabo imava 42 oziroma 35 let delovne dobe ter 40 let zbiranja,« sta razlagala. Medtem smo se z njuno petko ustavili pred izolsko knjižnico, kjer je v nekaj vitrinah na ogled komaj desetina njune edinstvene zbirke starih igrač, tiste, ki nedvomno vsaj za trenutek pritegne vsakega, tudi odraslega otroka. Četudi so med drugim celuloidne punčke, miniaturne kredence iz obdobja art deco, kovinski avtomobilčki in medvedi značilne oker barve na varnem pod steklom, Marija poudarja, kako pomemben je stik s starim predmetom.
»Odnos s predmetom pravzaprav vzpostaviš že, ko te pritegne v množici mnogih na sejmu. Pomembno je, da ga lahko primeš v roko. Tako lahko začutiš njegovo težo, kako je izdelan, iz katerega materiala... Še bolj ga spoznavaš, ko njegovo podobo dopolniš še z zapisanim v knjigah.
Zbiratelji imamo v primerjavi z muzeji to prednost, da ljudem lahko omogočimo, da se predmetov dotaknejo. In to je zelo pomemben vidik, kar kažejo tudi obiskovalci na bolšjakih. Kako radi se dotaknejo starega predmeta in šele v neposrednem stiku z njim začnejo o njem razmišljati, se morebiti odločijo za nakup,« sta razlagala sogovornika. »To so plemenite stvari in plemenitost tudi vračajo, četudi od zasebnega zbiratelja pogosto zahtevajo precej odrekanja,« je sklenila Marija.
Kot sta ugotavljala v smehu, sta mislila, kaj vse bosta naredila še, ko bosta v pokoju. »Gledaš, bereš, razmišljaš, se učiš, raziskuješ, delaš poskuse in imaš dela čez glavo. Tisti, ki ne ve, kaj početi, naj pride k nama,« pravita. Pri njiju ne gre tjavdan ne nobena minuta ne noben predmet, ki bi ga drugi že zdavnaj prepustili smetišču zgodovine. Tudi pobudnika izolskega sejma starin
Janez in Marija Janežič sta v sodelovanju z Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper, knjigarno Libris, Arhivom Koper, Slovenskim šolskim muzejem, vrtci, šolami in drugimi pripravila še marsikatere druge tematske postavitve, zasnovane na zgodbi, materialu ali istovrstnosti predmetov (od Šole skozi čas, razstave slaščičarskih predmetov ter starih pletenin in vezenin do sakralnih predmetov v ljudski uporabi).
Leta 2005 sta z različnimi kulturnimi društvi, tudi iz zamejstva, priredila prvi mednarodni velikonočni sejem starin in običajev Usake šćiat (Vseh vrst) v Izoli, predlanski oziroma zadnji pa je privabil kar 400 razstavljavcev, tudi iz avstrijskih in italijanskih krajev ter celo Dubrovnika.
