Ženskost izkoriščam sebi v prid

Generalna direktorica blagovnih znamk Peugeot in Citroën, prva in trenutno edina ženska na tako visokem položaju v svetu avtomobilizma v Sloveniji. Ana Theresa Borsari, po rodu Brazilka, pri nas živi zadnji dve leti. Pogovarjali sva se minuli teden pred predstavitvijo novega Citroënovega kabrioleta DS3. V Kozini je ledeno mrzel veter vrtinčil sneg po zraku kot puščavski pesek.

Za dogodek precej neprijazno vreme, kajne?

Ja, tega pač ne moreš načrtovati. (Nasmeh.)

Direktorje pogosto vozijo naokrog šoferji, vi pa ste se pripeljali sami – kljub katastrofalnim razmeram na cesti.

(Se navidezno razhudi.) Seveda sem se pripeljala sama! Ženske smo in moramo biti v življenju borke. Ne glede na status, ki ga imamo. Kdo pa bo, če ne bomo me? Med vožnjo v avtu sem poslušala temperamentno glasbo iz rodnih krajev in sneg je postal skoraj postranska zadeva.

Če bi lahko zaplesali, bi si verjetno privoščili tudi to.

Kje pa! Vem, verjetno mislite, da kot Brazilka plešem kot navita. No, motite se, o plesu nimam pojma! Nikoli v življenju še nisem bila na karnevalu. Ljudje, ki me ne poznajo, so zato ob prvem srečanju verjetno kar malo razočarani. Pa tudi po videzu sem daleč od značilne brazilske dame. (Smeh.)

Ko ste danes prispeli na dogodek z majhno zamudo, ste se opravičili in v naslednji sapi dahnili, da potrebujete kavo. Zdite se oseba, ki zna stopiti korak nazaj in si hkrati vzame, kar želi.

Sem prava kofetarica. (Nasmeh.) Tudi v svoji pisarni imam aparat za kavo. Strinjam se z izrekom, da za vsako uspešno žensko stojijo galone popite kave. Res pa je tudi, da se šele zdaj, ko sem stara enainštirideset let, v svoji koži na splošno počutim res dobro. Ob vseh vlogah, ki jih imamo in preigravamo kot ženske, sem si končno izbojevala pravico do trenutkov le zase, pa če gre za pogovor s prijateljico ali telovadbo. Brez občutka krivde ali sramu. Počutim se močnejšo. Laže zadiham, najdem ravnotežje med vlogami mame, žene in poslovne ženske.

Katera vloga vam je najljubša?

Zagotovo me najbolj navdušuje materinstvo, vendar nisem od nekdaj želela postati mama. Ta želja je v meni vzklila šele z leti. V prvi zakon, ki je trajal šest let, sem se spustila izjemno mlada in s takratnim partnerjem nisva imela otrok. S sedanjim pa sva jih načrtovala. Sinova sta me izpolnila kot žensko.

Kako težko vam je bilo uspeti v avtomobilistični industriji, kjer so še vedno na vodstvenih položajih pretežno moški?

Kot ženski mi je bilo zagotovo teže. Bolj se moraš dokazovati. Po drugi strani pa imamo me nekaj, česar moški nimajo – intuicijo, le za nas značilno očarljivost in način, kako se približamo ljudem. Že vrsto let se gibljem v pretežno moškem svetu, a nikoli nisem dala na stranski tir svoje ženskosti. Vedno sem jo znala izkoristiti sebi v prid; drugače ne bi bila uspešna.

Izurjeni ste tudi v trženju. Se lahko pohvalite s kakšno posebno tehniko, ki je le vaša?

V resnici nisem oseba, ki bi ji bilo trženje prav blizu. Res pa je, da sem se z leti poglobljene komunikacije s kupci ogromno naučila. Ključ do uspeha je, da kupcu prisluhneš. Šele takrat veš, kaj si zares želi. Uspeh, ki sledi, je zelo naraven. Kar hočem povedati – skupinsko viharjenje možganov ni vedno najboljša taktika.

Ima kupec vedno prav?

Ni pomembno, ali ima prav ali ne. Naša naloga je, da ga poslušamo in se mu ustrezno prilagodimo.

Ste se morda že kot deklica igrali ne le plišastimi živalcami in punčkami, temveč tudi z avtomobilčki?

Ne, ti me niso zanimali. Kot najmlajša od treh otrok z dvema starejšima bratoma sem bila neverjetno pridno dekle. Preresno za svoja leta, se mi zdi. Zelo sem si želela biti najboljša v vsem, kar sem počela. Kadar mi v šoli niso dali najvišje ocene, sem jokala kot dež. (Nasmeh.)

Pri šestnajstih letih vam je umrl oče. Kako je to vplivalo na vas?

Očetova smrt me je zelo prizadela, mi spodmaknila tla. Kot vrhunski menedžer, izjemno pameten in uspešen moški je bil moj vzor, jaz pa sem bila njegov zaklad. Name je bil posebno ponosen. Računala sem na to, da bo ob meni, ko bom študirala in se razvijala. Prav takrat sem prvič prestopila prag univerze. Zanimivo je, da po njegovi smrti očetovske figure ni igral kateri od mojih dveh bratov, temveč kar jaz. Še danes je tako. Sem glavna družinska nasvetodajalka in pridigarka. (Nasmeh.)

Kakšna pa je vaša mama?

Značilna velika brazilska mama! Izjemno ljubeča, ustrežljiva in nasmejana ženska.

Kdaj ste se sploh znašli v avtomobilističnem poslu in kako?

Pred približno dvajsetimi leti. Po naključju, takrat kot mlada odvetnica s področja zaščite pravic potrošnikov, ki mi je bilo vedno blizu. Peugeot je v Braziliji iskal kader mojega profila in prijavila sem se. V tem sem videla nov izziv. Šele takrat se je začela moja ljubezen do avtov in se z leti le še krepila. Po žilah mi teče ne le kri, temveč tudi gorivo. (Smeh.) Temu ne moreš pobegniti in prav všeč mi je.

Kateri je bil vaš prvi avtomobil?

Kot voznica sem vse življenje zvesta blagovnim znamkam, za katerimi zdaj že vrsto let stojim tudi kot poslovna ženska. Moj prvi avto pri devetnajstih letih je bil prav peugeot 306. Sem zelo zvesta uporabnica.

Kakšni pa ste kot šefinja – zelo zahtevni, nepopustljivi?

To vprašanje bi morali postaviti mojim uslužbencem. Mislim, da smo izjemno povezani, a ne le kot sodelavci. Najpomembnejša veščina dobrega vodje je, da ustvari in vzdržuje dobro ekipo. Vedno delamo skupaj in z veseljem. Brez tega težko prebrodiš težke okoliščine, ki se pojavljajo v vsakem poslu. Z žalostjo težko narediš korak naprej.

Katera je prva misel, ki vam najpogosteje pade na pamet, ko se zbudite?

Danes bo prijeten dan! Ženske smo že po naravi takšne, da znamo pogledati na stvari s pozitivno naravnanostjo. Tako kot sporoča znana pesem Monty Pythona – Always look on the bright side of life (Vedno glej na življenje s svetle plati). Mislim, da bi morale to še bolj utrjevati. Živimo v kriznem gospodarskem in ekonomskem obdobju, ampak nekega dne bo bolje. To je resnica, drugače ne more biti. Naša naloga je, da se na ta trenutek dobro pripravimo, saj ga moramo pravočasno ujeti, če želimo napredovati.

Kakšne smo ženske pri kupovanju avta v primerjavi z moškimi?

Žensko zanimajo podrobnosti. Bolj z razumskega in praktičnega vidika, ne pa s čustvenega, kot napačno meni veliko ljudi. Moške v prvi vrsti zanima zmogljivost motorja, pa čeprav ga ne bodo nikoli do konca izkoristili. (Nasmeh.)

Kaj pa izbira barve?

Glede na spol ni bistvenih razlik. Odvisno od značaja in starosti kupca. Starejše generacije ponavadi stavijo na sive in srebrne odtenke. Klišejsko, ampak res je tako.

Pred selitvijo v našo deželo ste bili vodja za celotno južno in jugovzhodno Evropo. Kateri je bil glavni razlog, da ste z družino iz Francije, kjer ste živeli takrat, prišli prav k nam?

Pred menoj na delovnem mestu generalnega direktorja še nikoli ni bilo ženske. Rekla sem si, zakaj ne bi bila jaz prva, ter v podjetju izrazila svojo željo. Kmalu so mi ponudili službo v Sloveniji, o kateri do tistega trenutka niti nisem natančno vedela, kje je. Že po prvih poskusnih dnevih sem jim odgovorila z odločnim da. Dobro se spominjam, bilo je v tem obdobju pred dvema letoma, le da je bila pomlad v polnem razcvetu. Bila sem več kot navdušena nad tem, kar me je pričakalo v Sloveniji. Danes ni nič drugače.

Ali ste bili ob začetku službe pri nas deležni kakšnih šovinističnih opazk, dvomov?

Pravzaprav nikakršnih, če jih primerjam s tistimi iz Brazilije. (Smeh.) Brez skrbi, ravno nasprotno! Od prvega dne sem se počutila zelo dobrodošlo, lepo sprejeto. Verjetno jim ugajata moja sproščenost in nasmejanost. Kadar imamo dobro mesečno bilanco, sem noro navdušena, oni pa zmajujejo z glavo – ja, ampak naslednji mesec bo pa težko. Takšen odziv se mi zdi značilno slovenski in v službi se ogromno šalimo prav na ta račun. Rada širim dobro energijo. Mislim, da je to glavna naloga vsakega šefa. Seveda pa mora hkrati veljati: kadar je treba kaj narediti, ni pregovarjanja.

Kako pa komunicirate z delavcem, ki ne dela v dobro ekipe, ni učinkovit, kot bi si želeli?

Pogovorim se z njim, mu poskušam priti bliže, saj lahko le tako ugotovim, razumem, kaj ga muči, omejuje tudi pri delu. Brez tega ga je težko motivirati. Nimam težav s tem, da se pogovarjamo, si zaupamo tudi zasebne zadeve. Ljudje morajo biti srečni, da lahko z veseljem tudi delajo. To je povezano.

Smem vprašati, kaj je po poklicu vaš mož?

Trenutno dela kot svetovalec za različna slovenska podjetja, ki si želijo zaradi krize v Evropi razširiti poslovne mreže v Braziliji.

Z družino živite v Ljubljani. Sinova sta stara osem in šest let. Kako prenašata vse te selitve in potovanja po svetu?

Nevtralno in zelo naravno. Postala sta mednarodna otroka. Dobra stran tega je, da jima takšno življenje odpira obzorja. Stalno spreminjanje okolja celo laže sprejemata kot midva z možem. Odrasli smo tisti, ki se nenehno obračamo nazaj h koreninam, v preteklost, otroci pa vedno gledajo v prihodnost. Zanima jih, kaj se bo še zgodilo, in ne, kaj se je zgodilo. Sinova me vsak dan znova naučita ogromno novega.

Koliko časa nameravate ostati v Sloveniji?

Tako dolgo, kot je mogoče! Všeč mi je vse od A do Ž. Vsem povem, da se mi zdi življenje tukaj takšno, kot bi kdo odprl nebeška vrata. (Nasmeh.) Imate prav vse, kar potrebujete: od izvrstne geografske lege in čudovite, raznovrstne narave do toplih, prijaznih ljudi. Z družino zelo uživamo. Kakovost življenja je na visoki ravni. Ne vem, ali se vsak Slovenec tega zaveda – da je lahko srečen, ker živi v tako lepi deželi.

Zagotovo ne. Ali vi nikoli ne pogrešate vročine po brazilsko?

Pravzaprav ne. Kadar jo, odpotujemo tja. Dvakrat ali trikrat na leto.

Kaj pa druženje s sorodniki in tamkajšnjimi prijatelji, vam ne manjka?

Tudi oni nas pogosto obiščejo. Vsi smo navdušeni predvsem nad vašimi gorami, saj jih v Braziliji nimamo. V vsakem prostem trenutku se podamo tudi na odkrivanje številnih slovenskih pohodniških in kolesarskih poti. Med drugim so speljane na nekdanjih železniških tirih in skozi predore, kar se mi zdi izjemno zanimivo. Eno od njih smo odkrili v Kranjski Gori pa tudi na Obali, v Portorožu. Čudovito!

Menda v prostem času tudi zelo radi berete.

Drži. Najraje imam avtorice, saj se ženske izražamo, opisujemo dogajanje drugače, ne glede na žanr. Trenutno sem sicer zakopana med strani knjige moškega avtorja, natančnega naslova se trenutno ne spomnim, gre pa za izjemno zgodbo. O nekom, ki mu je uspelo pridobiti zaupanje konja in ga zdresirati brez ustrahovanja oziroma pretepanja. Te tehnike potem uspešno prenaša v vsakdanje odnose med ljudmi. Potegne vzporednico, ki deluje. Dejansko lahko le na podlagi trdno ustvarjenega zaupanja vzpostavimo pravo povezavo, ki traja. To velja za živali in ljudi v vseh okoliščinah. Vsi smo del ene in iste narave.

Na kar lepo pozabljamo.

Včasih res. Denimo pošiljanje sms-in e-sporočil iz pisarne v pisarno nas krasno odtujuje. Jaz rajši vstanem, se sprehodim do človeka, da lahko govoriva brez elektronskih vmesnikov. Ti ustvarijo ogromno nesporazumov. Potem pa se čudimo, ko komunikacija ne pripelje nikamor.