Zvoki, ki v mimoidočih prebujajo nostalgijo

»Lajnar ni glasbenik, na glasbo se prav nič ne spoznam,« prostodušno pove Rastko Tepina, ki je na sprejemnih izpitih na igralski akademiji padel zaradi pomanjkanja posluha. »Lajnar je 'igralec zgodovine', kot je lepo opredelil etnolog dr. Janez Bogataj, in jaz sem Schauspieler, ki ima za te stvari občutek: ki zna nastopati, se nasmejati, pokimati, se pokloniti ljudem – in to od srca, prav nič narejeno.«


Je lajnarstvo poklic, ljubiteljska dejavnost ali morda prikrita oblika beračenja? Za Rastka Tepino, ki je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, še v času socializma, ulice in trge slovenskih mest kot prvi znova obogatil z zvoki lajne, dileme ni. »Lajnarstvo je poklic,« odgovori. »Beseda 'poklic' izhaja iz 'poklican biti' in brez dvoma sem bil jaz na ta svet poklican, da igram lajno; da se ukvarjam z lajnarstvom in da to znanje in energijo širim med ljudi.« Rastko Tepina, 53-letni lajnar iz Stražišča pri Kranju, je trdno prepričan, da mu je bilo lajnarstvo usojeno. Tudi prijatelj Brane Skubic Lungo mu je dejal podobno: »Rastko, nisi ti našel lajne, lajna je našla tebe.« »Saj to ni dokazljivo,« dodaja Tepina, »a če jaz v to verjamem, potem je tako. In jaz v to verjamem.«

Zamisel, da bi na Slovenskem znova obudil lajnarstvo, se mu je utrnila na sredi osemdesetih let ponovno oživljenem bolšjem sejmu v Ljubljani. Toda kje stakniti lajno? Doma je ni bilo mogoče kupiti, tudi zato ne, ker je oblast lajnarstvo istovetila s prosjačenjem, beračenje pa je bilo v socializmu prepovedano, saj se ni ujemalo s podobo socialističnega raja na zemlji.

Legenda o dedovi lajni

Po daljšem poizvedovanju je v Nemčiji našel priletnega mojstra, ki je izdeloval lajne znamke Schmieder. Za prvo, prenosno, ki si jo je bilo treba povezniti čez rame in je bila rabljena, je odštel tri tisoč nemških mark. »Takrat to ni bilo malo denarja,« pripominja. A kako »kapitalistični« inštrument pretihotapiti čez železno zaveso? Na pomoč mu je priskočil Cveto Sever, znani kranjski lutkar, ki se je vračal z lutkovnega nastopa v Stuttgartu, kjer je igral otrokom slovenskih izseljencev. »Škatlo je kratko malo stlačil med lutke v kombiju,« pripoveduje Tepina. Malce zaradi strahu pred sankcijami oblasti, malce pa zaradi tega, »da bi bilo slišati kot zgodba,« hudomušno dodaja Tepina, je odtlej zatrjeval, da je bila lajna last njegovega starega očeta Mirka Cegnarja, predvojnega upravitelja kinematografa v Stražišču pri Kranju, in da jo je našel na podstrešju Šmartinskega doma, v katerem je njegov ded svojčas prirejal kinopredstave.

Na ulici je z njo prvič zaigral leta 1986. »Na samem začetku,« se spominja, »sem morda dvakrat, trikrat slišal: 'Mlad si še. Delat pojdi!'« Star je bil 27 let. »A zadnjih petindvajset let,« dodaja, »mi ni bilo več treba poslušati, naj grem delat, ker smo ljudi medtem izobrazili. Zdaj vedo, da je novčič, ki se vrže v klobuk, novčič za srečo, in da si tisti, ki ga vrže, pred tem nekaj zaželi, enako kot to storite, kadar pozvonite z zvončkom na Blejskem otoku ali kadar v Rimu vržete novčič v Fontano di Trevi. Vi si nekaj zaželite, vržete novčič v klobuk in želja se uresniči. To stoodstotno drži, to zagotavljam!« Nato pa, soočen z mojim nejevernim pogledom, smeje se doda: »No ja, bom rekel takole: nikogar še nisem srečal, ki bi prišel nazaj in se pritožil, da se mu želja ni izpolnila.«

Kot lajnarja so ga prvič angažirali na kmečki ohceti v Ljubljani pozno spomladi leta 1986. Pozneje je na zagrebškem velesejmu teden dni vrtel lajno po naročilu Iskre Delte, ki je v perforiranem traku, na katerega je zapisana melodija, ki jo igra lajna, ugledala predhodnico računalnikov na preluknjane kartice. Zatem je nastopal še v pasaži Maximarketa. »Njegov direktor, Aljoša Žorga, je bil prvi, ki se mu je posvetilo, da morate ljudem, da bodo raje prišli, poleg trgovskih artiklov ponuditi tudi zgodbo. Tako sem ves november in december ob petkovih popoldnevih in sobotnih dopoldnevih igral pred Maximarketom.« Odziv ljudi je bil nad pričakovanji. Zaslužek tudi. Morda tudi zato, ker je Tepina tisto socialistično jesen in zimo leta 1986 na lajno igral Sveto noč.

»A takrat sem se še učil,« dodaja. »Nikoli ne bom pozabil, kako sem nekoč mehanično vrtel ročico, misli pa so mi odtavale povsem drugam. In kaj se je zgodilo? V nekem trenutku sem opazil, da me ni. Da ljudje hodijo mimo mene, kot da ne stojim tam. Od takrat naprej tega nisem nikoli več naredil. Nikoli več! In marsikateri mimoidoči ne more razumeti, da ne morem vrteti ročice in se hkrati pogovarjati z njim,« pripoveduje Rastko Tepina, ki je leta 1990 postal prvi in edini lajnar s statusom samostojnega kulturnega delavca v Sloveniji.

S kraljicami v belih rokavicah

Toda preden je lahko z lajno prvič nastopil pred javnostjo, si je moral izmisliti opravo. »Odkar hodim na festivale v tujino, vidim, da se te zelo razlikujejo,« pripoveduje. A svojo podobo si je zamislil, še preden je v živo videl kakega lajnarja. Pri tem mu je pomagala pokojna kostumografka Irena Felicijan. Odtlej njegova oprava sestoji iz bele srajce, črnega metuljčka, črnega telovnika, črnega fraka, črnega okroglega polcilindra in belih rokavic. Če je zima, ogrne še črn plašč. »Bele rokavice so moja posebnost, ki pa se zelo prijemlje, tudi v Evropi,« poudari Rastko Tepina. »Rokavice govorijo, da je lajnarstvo takó lepo delo, da si zasluži bele rokavice, podobno kot v hotelih pri pogostitvah najvišjega ranga. Kadar gostijo kraljico, strežejo v belih rokavicah.«

Ko ga povprašam o veščinah, ki jih mora imeti lajnar, dobim odgovor, ki me vse prej kot zadovolji. »Potrebuje samo eno stvar, ki ni veščina: imeti mora rad ljudi. Drugače tega ne morete početi, ker vas nihče ne bo opazil in vas nihče ne bo slišal. Če ste negativno nastrojeni ali če igrate zato, da bo novčič pristal v klobuku, če samo gledate, ali bo kdo kaj vrgel v klobuk in ali bo vrgel baker ali papirnati denar, potem ste na napačni poti. To so energije, ki se čutijo,« odgovori.

No, ljubezen najbrž ni dovolj, nekaj je treba znati, če ne drugega, kako hitro obračati ročico, mu oporekam. »Ne, ne, lajnarstvo je tako preprosto, da se ga lahko nauči čisto vsak.« Že, že, ampak vendarle se ga je treba naučiti, vztrajam. »Ja, ja, ampak tudi kolo se morate naučiti voziti, pa se ga je težje naučiti kakor igrati lajno. Seveda zdaj govorim o tem, da odigrate melodijo tako, kakor je treba. Nekaj povsem drugega pa je iti z lajno na ulico, se javno izpostaviti, komunicirati z ljudmi. Za to so potrebne igralske veščine in to veliko prednost sem imel. Prav zaradi igralskih izkušenj v gledališču sem lahko lajnarstvo že od začetka opravljal kakovostno.«

Od časov, ko si je omislil prvo prenosno lajno znamke Schmieder, je minilo že več kot pol stoletja. Danes je ponosni lastnik kar šestih lajn. Dve sta Schmiederjevi, dve je izgotovil edini slovenski mojster Vlado Nunčič, dve pa sta znamki Raffin, ki velja za »Rolls Roycea med lajnami«, ponosno doda. Tudi cena najkakovostnejših lajn se približuje ceni avtomobila srednjega razreda.

Tepina se že vrsto let udeležuje festivalov po Evropi. Med njimi je najbolj cenjen tisti v francoskem Dijonu, kjer se zbere po več sto lajnarjev. »Velika razlika je med francoskim slogom igranja, ki je meni zelo ljub, in srednjeevropskim oziroma nemškim. Za razliko od Nemcev Francozi ob lajni vedno pojejo ali zraven igrajo na vsaj še en inštrument, ponavadi na klarinet ali kontrabas. To je polje rivalstva, pri katerem se Francozi nosijo zelo visoko in dajo Nemcem nenehno vedeti, da jih tu prekašajo.«

Marsikateri tuji lajnarji na svoj inštrument postavijo plišasto opico. Ta naj bi spominjala na čas, ko so potujoče muzikante spremljale kapucinke. Te so bile že same po sebi atrakcija, še posebej za otroke, po drugi strani pa so od poslušalcev pobirale kovance. Tudi Rastko Tepina se je spogledoval z mislijo, da bi si za spremljevalko omislil opico. »A ko sem poizvedoval, so mi povedali, da če jo imate zaprto v kletki, je 'žleht', če pa jo imate spuščeno, vam uniči stanovanje.« In se ni odločil zanjo.