Tiskane izdaje
V bližini tamkajšnjega svetišča Wat Rong Khun (Beli tempelj) je vas plemena Karen, Znana je po tem, da v njej živijo ženske dolgovratke. Pravzaprav te pripadajo podplemenu Padaungov (padaung pomeni dolg vrat), ki je med letoma 1980 in 1990 zaradi konfliktov z vojaškim režimom v Burmi pribežalo na Tajsko.
Nastanili so se v treh taboriščih. Njihov negotovi pravni in gmotni položaj je močno izboljšal turizem, saj so leta 1995 zanj odprli več komercialnih vasi, v katerih so ženske dolgovratke na ogled turistom.
Obroč za vse življenje
V plemenu Padaung ženske že stoletja nosijo okrog vratu in gležnjev debele obroče, ki so bili včasih iz zlata, danes pa so iz bakra. Obroči so nakit. Ženske z njimi poudarjajo svojo lepoto, bogastvo in položaj. V preteklosti pa naj bi jih ščitili pred ugrizi živali, predvsem tigrov, ki so ženske med delom na polju popadli za vrat. Obroči spominjajo na zmaja, ki je pomemben simbol ljudskega verovanja tega plemena. Ženske so nekdaj zaznamovali in jim preprečevali, da bi odhajale iz vasi in se mešale s pripadniki drugih plemen.
Deklicam nadenejo prve obroče, ko so stare pet let, in jih nosijo do smrti. Ob tej priložnosti pripravijo v vasi veliko slovesnost, obroče pa jim nadene vaški vrač. Ko otrok raste, jih vsaki dve leti podaljšujejo. Pa vendar ženska zaradi njih vratu ne more obračati niti ne more pogledati navzdol. Zadnji obroč si nadene pred poroko. Odrasla ženska jih nosi od 22 do 27 in tehtajo pet, sedem, včasih tudi petnajst kilogramov. Čeprav se zdi drugače, ti obroči ženskam ne daljšajo vratu, temveč jim njihova teža pomakne navzdol ključnico in tako optično podaljša vrat.
Nekdaj lepotni ideal,
Dosti izbire te ženske niti nimajo. Za preživetje lahko izberejo težko in slabo plačano delo na poljih ali prostitucijo. Kovinski obroči so pravzaprav še najlažji način preživljanja.
Nekateri pravijo, da postane vrat po dolgih letih nošenja obročev mehak in oslabel, in ženska brez njih ne more več držati glave pokonci. Moški tega plemena so svoje žene nekoč menda kaznovali za nezvestobo tudi tako, da so jim odstranili obroče, s čimer so jih v resnici obsodili na trajno invalidnost. Glavo so si morale podpirati in jo nositi v rokah, saj je bil vrat prešibek.
Po nekih drugih podatkih pa so ženske obroče občasno odstranjevale zaradi želje po čistoči. Po odstranitvi imajo le kakšen dan ali dva neprijeten občutek šibkosti v vratu, nato pa lahko normalno zaživijo in ne potrebujejo dodatne opore.
Pred leti se je več mladih žensk uprlo tej tradiciji, protestirale so proti izkoriščanju njihove kulture in služenju denarja na račun dolgovratk. Med njimi je bila tudi ženska, ki je obroče nosila kar 40 let; nekaj dni po odstranitvi se je počutila nelagodno, lotevala se je je vrtoglavica, potem pa so nevšečnosti izzvenele in je zaživela povsem normalno.
Življenje pred kuliso
Vas, v kateri živijo dolgovratke, je v resnici Potemkinova vas, so le gledališke kulise, ki prodajajo radovednim turistom neko navidezno življenje in tradicijo starih plemen. Med lesenimi kolibami, pokritimi s slamo, se podi otročad, igrajo se navadne otroške igrice, vozijo s skiroji, žogajo in kartajo, njihov dom pa je drugje. Vsaka koliba je stojnica, na kateri razstavljajo razne domače izdelke: rute, šale, preproge, nakit. Neka majhna deklica pred očmi turistov tke blago na starodavnih statvah, stara dolgovratka, okitena z obroči, prstani, zapestnicami in verižicami, igra kitaro. Druge turiste samo naveličano opazujejo in jim poskušajo kaj prodati. Čisto majhne deklice imajo okoli vratu nekaj obročev, videti je, da jih je mogoče sneti. Najdaljši vrat ima drobna suha ženska. Ta deluje res pristno in njen vrat je izjemno dolg. Vprašam jo po starosti. Petdeset plus, isti letnik sva.
Kako zelo različni življenji živiva, me prešine. Morda pa se dolgovratke čudijo nam, ki se imamo za civilizirane in sodobne ženske, a se mučimo v vrtoglavo visokih petkah, si prebadamo uhlje, nosove in popke s pirsingi, tetoviramo kožo, se pražimo v solarijih, preživljamo ure in ure v frizerskih in lepotilnih salonih, si boleče depiliramo dlake, hujšamo, se potimo v fitnesih …
Je moda nošenja obročev na ženskih vratovih kaj manj nora in nasilna od modnih smernic, ki jim slepo sledimo sodobne ženske?
Obisk vasi dolgovratk pusti pri popotniku čuden priokus. Preveč zaigrano je vse skupaj, neiskreno, preveč skomercializirano. A kaj, ko si skoraj vsak turist reče: »Če sem že tu, si bom pa ja ogledal še te dolgovratke.«
Morda pa ženskam denar, ki ga turisti puščamo pri njih, vendarle prinaša kaj dobrega in jih obvaruje pred prostitucijo.
