Tiskane izdaje
Šestdesetletni Guillermo Gonzales se je znašel sredi vojne med zagovorniki pravic živali in kuharji. Zdaj lahko le objokuje konec svojih »ameriških sanj«. Pa tako dobro mu je šlo... Prepoved gosje paštete v Kaliforniji je sprla zagovornike pravic živali in združenje gostincev, ki to specialiteto uporabljajo pri pripravi svojih gurmanskih umetnin. Gonzales, edini proizvajalec gosje paštete v sicer liberalni ameriški zvezni državi, trdi, da nevedni aktivisti nepošteno ogrožajo posel, s katerim se je preživljal, odkar je leta 1986 prišel iz Salvadorja.
»Naredili so mi veliko krivico. Čustva in ustrahovanje so prevladala nad razumom in znanostjo. Proti temu ne morem nič, zato se moram ukloniti. To je pravzaprav žalitev poštenega dela. Nisem še izgubil upanja, da bo zmagal razum.« Svoje poslovanje mora sicer končati do 1. julija.
Desetletje težav
Gonzales je pred 26 leti ustanovil Sonoma Artisan Foie Gras, potem ko je zapustil domovino in eno leto preživel v Perigordu na jugozahodu Francije, kjer se je od francoskih kuharskih mojstrov naučil tradicionalne kulinarične obrti. Njegovo podjetje, doma v idiličnem mestu Sonoma, nekaj milj oddaljeno od Napa Valleyja, svetovno znane vinogradniške regije severno od San Francisca, je eno od peščice proizvajalcev gosje paštete v ZDA.
Težave so se začele, ko so neznanci leta 2003 začeli z družinske kmetije krasti race in gosi, vandali pa so se spravili na hiše dveh njegovih poslovnih partnerjev, lastnikov restavracije v Sonomi. Divjaki so povzročili za 50.000 dolarjev škode. Leta 2004 je Kalifornija sprejela zakon, ki prepoveduje izdelovanje in prodajo »foie gras«, mastnih jeter, predelanih v pašteto, ki jih pridobijo tako, da prisilno pitajo race in gosi. Gonzalesu so dali sedem let odloga, da se podredi zakonu.
Pomoč kuharjev
Naslednje leto je pomenilo vrhunec proizvodnje na njegovi farmi, ki leži sredi orehovih nasadov blizu Farmingtona vzhodno od San Francisca. Takrat je izdelal 80.000 gosjih paštet. Odtlej jih na trgu lahko ponudi povprečno 50.000. Gonzales je leta 2007 proti prepovedi pričal pred kongresnim pododborom za kmetijstvo in vedno upal, da bo Kalifornija še enkrat razmislila o prepovedi. Upanje mu je leta 2008 vzbudila razveljavitev prepovedi, ki jo je leta 2006 sprejel Chicago.
V obdobju pred sprejetjem prepovedi so nekateri vrhunski kalifornijski kuharji, med njimi Thomas Keller, edini ameriški kuhar, ki ima restavraciji s po tremi Michelinovimi zvezdicami, podvojili prizadevanja, da bi zakonodajalce prepričali, naj prepoved razveljavijo. Kot Koalicija za humane in etične standarde kmetovanja so organizirali celo vrsto prireditev, na katerih so zbirali denar za svoj cilj.
John Burton, nekdanji kalifornijski kongresnik in avtor osnutka zakona, je njihove pozive zavrnil in gojenje rac in gosi s prisilnim pitanjem primerjal z metodo mučenja, pri kateri žrtev polivajo z vodo, ali s pohabljenjem ženskih spolnih organov. »Imeli so dovolj časa, da bi si lahko izmislili bolj human način,« je izjavil za San Francisco Chronicle. »Rad bi posedel vseh sto ter račjo in gosjo maščobo, še raje pa ovseno kašo znova in znova potiskal v njihova grla navzdol.«
Zagovorniki pravic živali so, ko so zvedeli za takšne prireditve, pred restavracijami hitro organizirali proteste in prepevali gesla, kot na primer: »Uboge račke pitajo na silo, pojdite kam drugam na kosilo.« Mark Berkner, kuhar in lastnik restavracije Taste v Plymouthu, pravi, da zakonodajalci gostom njegove restavracije ne bi smeli vsiljevati svojih etičnih načel. »Hočemo imeti izbiro. Nočemo, da nam bodo nekega dne ukazali, da gostom ne smemo postreči piščanca, svinjine ali govedine.«
Kot hranjenje dojenčka?
Gonzales, čigar farma je zdaj skoraj prazna, pravi, da imajo kritiki gosje paštete napačne predstave o prisilnem pitanju, pri katerem goski (ali raci) v grlo vstavijo lijak. Zatrjuje, da to ni kruto. »Največji problem je, da javnost o tem ni poučena.« Poudarja oseben odnos med človekom, ki krmi živali, in racami in naravne lastnosti gosi, ki jim omogočajo, da lahko zaužijejo in prebavijo velike količine hrane. »Če jih ne hraniš pravilno, jim lahko škoduješ,« pravi in vse skupaj primerja s hranjenjem dojenčkov. »Mati lahko škoduje svojemu otročičku, če pri hranjenju s stekleničko ni dovolj spretna. Čisto preprosto. Biti moraš spreten.«
Poskusi, da bi ohranil svoj posel, in odvetniki, ki jih je najel za pravdanje, so ga stali 1,6 milijona dolarjev. »Z ženo sva porabila ves denar, ki sva ga prihranila za pokojnino. Kljub temu zatrjuje, da ni jezen. »Ne, nisem jezen. Jeza je zelo negativno čustvo, ki prinaša slabe rezultate. Žalost in resignacija vodita h konstruktivnejši in bolj pozitivni prihodnosti.«
Gonzales razmišlja o različnih poslovnih možnostih. Morda bo gojil posebno vrsto francoskih rac, čeprav se še ni dokončno odločil. »Prepričan sem, da je to, kar sva naredila kot priseljenca, tisto, kar se pričakuje od vsakega priseljenca, to pa je trdo delo, ustvarjanje delovnih mest, plačevanje davkov, vključevanje v družbo in opravljanje družbeno koristnih del... Čutim, da so nama vse to zdaj na silo odvzeli.«
