Kolopis: od izvira Donave do avstrijske meje

Nemške železnice imajo lepo urejene vozne rede na internetu, a je kljub temu bolje, da v informacijskem servisu vprašate za njihov predlog. Nam so ponudili karte za 16 evrov od Passaua do izvira, kar je izredno poceni, saj bi bila redna cena skoraj 400 evrov. Avte smo parkirali v Passauu, se z vlakom pripeljali na izhodišče in začeli sedemdnevno potovanje ob šeststo kilometrov dolgi nemški Donavi.

Vtisi o deželi

Nemčija s kolesa je čisto drugačna, kot sem jo poznal z veliko poslovnih poti. Razen nekaj elektrarn se tako rekoč industrije v deželah BadenWuerttemberg in Bavarska ne vidi (velike proizvodne hale BMW, Mercedesa in Audija ne stojijo ob reki). Ob Donavi je Nemčija poljedelska, obrtniška in srednjeveška država. Močno je zaznamovana s fevdalnim obdobjem graščakov, deloma Rimljanov, predvsem pa Bavarcev in Švabov, ki stoletja živijo ob reki. Ludvik I., ki ima tudi ob reki nekaj svojih arhitekturnih posebnosti (Kelheim, Wallhalle), je že pred Habsburžani gradil spomenike te krščanske dežele.

Krščanstvo ni vidno le iz katedral v večjih mestih, ampak so ob reki številni samostani, danes obiskani kot turistične zanimivosti. Najvišja katedrala v Ulmu je poleg svoje gotske gracioznosti in višine 161 metrov oziroma 768 stopnic odprla vrata tudi likovni razstavi. Če v Passauu lahko uživamo v Bachovi glasbi iz največjih orgel, je ulmska razstava zaradi svetlobe v katedrali nekaj neopisljivega. Abstraktne slike človeških razpoloženjskih stanj so tako impresivne, da ne potrebujejo razlage. V Regensburgu, kjer so med našim obiskom ravno imenovali novega škofa, so procesije obarvale sobotno jutro v mestu. Cerkev močno zaznamuje življenje ob Donavi.

Nekaj o reki

Donava, ki je pred mesecem poplavljala, je zdaj ujeta v strugo. V zgornjem delu, v Schwarzwaldu, kjer se voda še ni povsem odločila, kam bi šla, se spogleduje z Renom, ki teče proti severu. V črnem gozdu je hitra, čista, z veliko pritoki. Turisti v Immendingenu in Sigmaringenu se odločajo za izlete ob reki ali čolnarjenje. To je naravni park zgornje Donave. Za Nemce s severa je tu prvo srečanje s »sotesko«. Velike skale, ki jim težko rečemo stene, imajo vsaka svoje ime. Tako lahko vidite Petra in Pavla pa Napoleonov nahrbtnik itd. Donava od Ulma pa do Regensburga ni poplavljala. Pritoki iz Alp (Inn, Isar ...) pa so jo pred mesecem tako napolnili, da je prestopala obrambne nasipe in povzročala škodo. V Passauu je dosegla najvišje stanje, odkar spremljajo njen nivo. Kar pol metre više je bila od najvišje, leta 1501 izmerjene višine.

Kolo

Potovanje na kolesu ima veliko prednost pri tem, da smo brez težav prikolesarili naravnost v sama mestna središča in potem ob Donavi spet zlahka našli nadaljevanje poti. Če poudarimo samo prednost, ki je bila ob Donavi preizkušena.

Donavska kolesarska pot je odlično označena. Večinoma poteka po obeh bregovih, zlahka pa izberemo tudi poti, ki vodijo v notranjost. Poti ob reki, predvsem na obrambnih jezovih, so peščene, v notranjosti pa asfaltne in vedno rezervirane samo za kolesarje.

Vsak dan smo prekolesarili od 70 do 100 kilometrov, odvisno od zanimivosti ob reki, vremena, razpoložljivih prenočišč. Precej gostišč vzdolž poti je zaprtih, verjetno ne zaradi sezone in hladnega vremena, ki smo ga imeli v zadnjem tednu junija. Turizem na kolesu ni množičen. Srečali smo redke kolesarje, pa še to le v bližini večjih mest.

Skrbi s tehniko kolesarji ponavadi nimamo. Prazno zračnico znamo sami zamenjati, večje okvare pa ponavadi zdržijo do prvega servisa. Kako pedantni so Nemci pri tej pomoči, si lahko predstavljate, ko so mi na servisu našli vijak za pritrditev potovalne torbe, ki sem ga izgubil, in mi za pomoč zaračunali 55 centov z računom.

Za kolesarje najpomembnejši podatek je o klancih. Izvir je na 700 metrih nadmorske višine, Passau pa na 300 metrih. Kljub temu pa so se razlike v višini vsak dan gibale okoli 300 metrov. To so kratki klanci, običajno med naselji, čez polja. Večinoma so skriti, jih ne vidimo, le pedala so težja.

Zakaj dopust na kolesu?

Vsako leto si izbiramo takšno pot. Aktivnost nas ohranja pri življenju in predstavlja sprostitev od dnevnih problemov. Potovati na kolesu ni samo fizični napor, treba se je dobro pripraviti nanj z zemljevidi, opisi, napotki, rezervacijami … Samo potovanje pa zahteva pravo mero aktivnosti in iznajdljivosti tako pri izbiri poti, počitka, prenočevanja, ogledovanja zanimivosti in srečevanja z ljudmi. Spoznavanje dežele je naš prvi cilj, ne smemo ga zamenjati za prevožene kilometre. Če nas zgrabi potovalna mrzlica in hitimo od mesta do mesta, ne bomo od poti nič odnesli.

Eno od pomembnejših spoznavanj dežele je njena kulinarika. Boste rekli: na Bavarskem so samo pivo in klobase. Ne bo držalo. Res, da večinoma nismo znali z jedilnih listov sami izbrati jedi, povsod pa so nam z veseljem priskočili na pomoč. V času našega kolesarjenja so jedilnike zaznamovale lisičke. Na vse mogoče načine, največ pa s kruhovimi cmoki. Da so cmoki dobra hrana za kolesarje, smo spoznali že na avstrijski poti ob Donavi. Tam so v skoraj vseh gostiščih ponujali »Marillen Knödel«. Dobrota na eni od kmetij pa je bila pečen, na rezine narezan krompir in čezenj dve jajci na oko. Odlično, kolo je kar samo drvelo naprej. Glede piva pa je donavska pot brez konkurence. Skoraj vsaka gostilna ima svojo varilnico, marsikje ponujajo poskusne količine, ponavadi med žitnimi svetlimi in temnimi pivi. Škoda, ker je bilo tako mraz, da smo večkrat pivo zamenjali za čaj.

Počitek

Ob poti je veliko prenočišč. Skoraj na vsakih deset kilometrov je zanesljivo vsaj eno. Vnaprej nismo imeli rezerviranih, kljub temu da je bila po koledarju že polna sezona. O prenočišču smo se odločali vsak dan sproti, ko smo imeli za seboj že 60 do 70 kilometrov. Poklicali smo in večinoma dobili prenočišče že ob prvem klicu. Na deželi so cene okoli 60 evrov za dvoposteljno sobo z zajtrkom, v mestih pa od 80 do 110.

***

Ko je Tomo Križnar iskal ljubezen z biciklom okoli sveta, je za moto svoji knjigi uporabil citat Rudolpha Franka, naj ga ponovim:

»Življenje je trpljenje. Preživeti pomeni najti smisel trpljenja. Vendar nihče ne more povedati drugim, kakšen je ta smisel. Vsak ga mora odkriti sam zase, tako kot mora vsak prevzeti odgovornost, ki jo tak smisel prinaša. Če v tem uspeš, boš rastel kljub vsem odvratnostim in težavam.«

Donava je dolga 2850 kilometrov, prekolesarili smo prvih tisoč. Izziv je Črno morje ali pa kakšna druga reka. Priložnosti za kolo ne bo zmanjkalo.