Tiskane izdaje
»Longlin ni mesto, Longlin je vas.« Tako so mi govorili Kitajci, ki so Longlin poznali le z zemljevida. Nekako tako, kot jaz. Preden sem prispela do svojega cilja, sem o Longlinu imela bolj malo informacij. Vedela sem, da se nahaja na jugu Kitajske v provinci Guangxi, da so ljudje prijazni in da se tu meša več etničnih skupin.
O Longlinu si lahko na internetu v angleščini pred potovanjem preberete le nekaj osnovnih stavkov. Ostale informacije na spletnih straneh so v pismenkah.
Nekaj dni po svojem večdnevnem potovanju in namestitvi v sobi, ki bo skoraj tri mesece moj drugi dom, sem šele dojela, da mi je uspelo... Priti sami tako daleč. Kadar me kdo sprašuje, s kom sem prišla do sem, je ob mojem odgovoru sprva prepričan, da nisem dobro razumela vprašanja. Sama. Čudijo se.
V praksi Longlin zgleda nekako takole. V mojo definicijo vasi, ki vključuje manjše število osebnih hiš, vaško gostilno in cerkev se Longlin vsekakor ne more umestiti. Pa seveda ne samo zaradi cerkve, ki je pač tu ni, ampak zato, ker je tu več deset hotelov, ogromno število restavracij, mnogo lokalov, kjer lahko prepevaš svoje najljubše pesmi in trgovin, ki jih je pravzaprav nemogoče prešteti.
V mojo definicijo mesta Longlin spada tudi zaradi nekaterih stolpnic in ogromnega mestnega trga, kjer ob večerih Kitajci množično telovadijo. Ženske povečini plešejo, moški igrajo odbojko, mali otroci pa lovijo žive ribice v manjšem plastičnem bazenčku.
Tu sem edina tujka in nekateri dobesedno strmijo vame. Predvčerajšnjim se je nek ubogi fant kar nevarno spotaknil, ko me je gledal. Vsakič, ko se sprehajam po ulici, nekdo kliče za mano »Hello« ali pa »Waiguo ren« (Tujka). Vse skupaj me večino časa zabava. Včasih izkoristim priliko in jih pozdravim ter se nato z njimi zapletem v pogovor. Velika večina ima ponavadi po koncu pogovora željo po izmenjavi kontaktov ter po fotografiranju. Nekateri izmed njih pa so me celo prosili, če lahko za nekaj časa gledajo v moje modre oči. Občutek je nekoliko nenavaden, sploh če se ti to zgodi v bazenu in nato okoli tebe priplava še približno deset Kitajcev, vsi z enako željo. Kmalu ne veš več, kam gledati.
S komerkoli se zapletem v pogovor, ima ponavadi veliko vprašanj. Iz kje sem, za koliko časa sem prišla, ali sem se že navadila tukajšnjih razmer, kaj sploh delam tu in zakaj prav Longlin, ko pa tu ni nič zabavnega.
Kako zelo se motijo.
Tu je resnično prava Kitajska, zato je pravzaprav zabava vsak trenutek, ko človek stopi ven na ulico. Nikakršne priredbe za turiste. Kljub temu, da je v mestu nepopisno vroče, je toplina, ki jo izžarevajo domačini nekaj, kar prija. Vse bi naredili za svojega gosta. Svoj proti čas namenijo druženju s prijatelji. Moj izgovor, da nimam časa, ne spada v njihovo jezikovno rabo. Vsak dan si vzamejo čas za prijatelje in ob večerih je zunaj vsakič nekakšno obmorsko vzdušje. Le da je morje oddaljeno kakih sedem ur vožnje od tu. Za kitajske razmere je to relativno blizu. Mesto je tudi blizu dveh drugih kitajskih provinc Guizhou in Yunnan, kamor lahko iz Longlina prispeš v parih urah. Predvsem v Yunnanu je turistov precej več, medtem pa Longlin ostaja skrit med zelenim hribovjem in komurkoli, ki zaide vanj, ponudi vse, kar ima.
Kitajščina ni tako zelo težka, kot se sliši ali vidi. Učenje je sicer nekakšen vseživljenjski proces, a ravno zato je toliko bolj zanimiva, posebna in nekoliko skrivnostna. Znanje jezika in spoštovanje lokalnih prebivalcev ter njihovih navad lahko povsem navadnega tujca povzdignejo na raven vsaj lokalne superzvezde.
Glede na poplavo raznoraznih idolov, izborov talentov in podobnih šovov, v katerih mladi hlastajo po opaženosti in slavi je prav gotovo, da bi se njihova želja po pozornosti uresničila na Kitajskem. Edini talent,ki bi ga morali imeti, je znanje kitajščine.
V upanju, da bom na vsa »klasična« vprašanja odgovorila hkrati za vse radovedneže, sem pred kratkim sprejela ponudbo po snemanju prispevka o meni za lokalno televizijo. Posneli so moj povprečni vsakdan skupaj z intervjujem v kitajščini. Sedaj pa na ulicah poznajo moje kitajsko ime. Ravno včeraj me je nek moški zaustavil med sprehodom in nikakor se nisem mogla spomnit, kje sem ga spoznala. Tako navdušeno me je poklical po imenu in me povprašal, kako sem, da sem bila prepričana, da smo se nekje že srečali. Nato mi je razložil, da me je videl po televiziji ter da je, tako kot jaz, učitelj. Tu so učitelji spoštovani in uživajo visok statusni simbol. Vendar pa spoštovanje ne gre z roko v roki skupaj z denarnim zaslužkom. Večina izmed učiteljev si v manjših kitajskih krajih poišče dodatno delo ali pa dela v večih šolah ali vrtcih. Njihov trud je večinoma bolj poplačan z velikimi nasmeški otrok in želji po druženju tudi izven šolskih učilnic.
Smeh in iskrenost v tem majhnem kraju imata vsaj zaenkrat še neprecenljivo vrednost. Vprašanje pa je, koliko časa bo še tako. Glede na hitri razvoj celotne države se kaj kmalu zna zgoditi, da bo bogat mestni veljak na tržnici kupoval lokalne mini banane s figo v žepu.
