Tiskane izdaje
Vročina in časovna sprememba sta mi na Kitajskem večkrat krajšali noči. Namesto klime sem imela v sobi le dve vetrnici, ki sta mešali in vrteli vroč zrak.
Dobro se spomnim svoje prve noči, ko mi je uspelo končno dokaj kakovostno zaspati, nato pa me je okrog dveh zjutraj zbudilo grozno pokanje. Skočila sem iz postelje in nekaj trenutkov mi niti približno ni bilo jasno, kaj se dogaja. Počasi so moja ušesa možganom poslala informacijo, da hrušč prihaja od zunaj in da lahko poskusim z nadaljevanjem spanja. Nato sem ves naslednji dan spraševala prijatelje, kakšen dogodek so praznovali, saj so imeli dolg in veličasten ognjemet sredi noči. Vsi po vrsti so mi zatrjevali, da ni bilo nobenega praznika, prav tako pa nihče od njih niti ni slišal pokanja. Skoraj sem že mislila, da sem o vsem skupaj le sanjala.
Nato pa sem se v času svojega bivanja na Kitajskem povsem navadila na razsvetljevanje neba in zganjanje trušča. Kitajci namreč zelo radi prižigajo ognjemete. In velik poudarek je na besedi zelo. Ne uporabljajo jih le med vaškimi prazniki in menjavi leta, pač pa tudi ob manjših dogodkih: porokah, rojstnih dnevih, odprtju novega lokala, rojstvu otroka... Razlogov za slavje pač ne zmanjka in tako tudi ne zmanjka razloga za skoraj vsakodnevne mini detonacije.
Tudi kitajska manjšina Yi, ki prebiva v Longlinu in okoliških hribih, je za svoj praznik ognja uporabila veličasten ognjemet. V čast sem si štela, da so me povabili na ogled.
Med prireditvijo so me ves čas spremljali njihovi predstaviki ter se trudili, da bi mi kar se da dobro razložili pomen praznika. Vaški starešina me je skoraj vzel za svojo, njegov sin je namreč dobil vlogo glavnega spremljevalca. Vesela sem bila, da je imel jeklene živce, veliko mero potrpežljivosti in prijeten smisel za humor, saj so mi novinarji in obiskovalci namenjali precej pozornosti. Bil je manjši od mene in se ni mogel ravno obnašati kot kak varnostnik, zato pa je toliko bolje vrtel jezik: »'Veš, ko sem bil otrok, so se me vrstniki bali. Rad sem kakšno ušpičil, nagajal sem tudi učiteljicam. Bil sem mali vragec. No, mali sem še sedaj, vaščani pa se me danes ne bojijo več. Svoj strah so spremenili v spoštovanje, sedaj me cenijo, ker sem si toliko stvari drznil in upal.'«
Nasmehnem se mu, njegove oči se navihano zasvetijo. Ima polno energije in rad je v gibanju, zato se zelo dolgočasi, kadar me ljudje prosijo za slikanje. Kadar se naveliča čakanja, stopi do njih in jim pove, da se nama mudi na drugi konec prizorišča.
Povzpneva se na majhen hribček, kjer je na vrhu paviljon s prekrasnim razgledom na okolico. Proti nama prihaja pet moških, ki pa ne nosijo tradicionalnih oblačil, ampak so bolj oblečeni kot kaki poslovneži. Vsak izmed njih v eni roki drži cigareto, v drugi pa fotoaparat ali mobitel.
Moj spremljevalec zavzdihne: »Ojoj no. Tole zna trajati dolgo...«
Ko stopajo po poti, jim glasno zakliče: »Ona je učiteljica!«
Moški se za trenutek ustavijo in pokimajo. »Vidiš, deluje,« se navdušeno zasmeji. »S tem jih bom odgnal. Učitelje vsi spoštujejo, zdaj se te ne bodo upali nadlegovati.«
Delovalo je nekaj minut, dokler moški niso pokadili svojih cigaret. Nato so imeli proste roke za pritiskanje po nevidnih gumbih svojih mobilnih naprav. Gospoda Wanga (priimek v kitajščini pomeni kralj) je tokrat minilo potrpljenje, poleg tega pa ga je zaradi večdnevnih priprav na sam festival pestil še glavobol, ki je bil morda tudi posledica močnega sonca in večdnevnega ponočevanja.
Postal je lačen: »Pridi, greva jest. Zelo sem sestradan, zjutraj nisem nič jedel.«
Odpelje me do neke domačije, kjer na prvi pogled ni prostora, a kaj kmalu lastniki od nekje prinesejo dva stola in naju posadijo za veliko, okroglo mizo, za katero so že zbrani vsi vaški veljaki.
Na mizi je že ogromno hrane in želijo mi jo postreči: »Tu je pasje meso, poskusi ga malo.«
V ustih začutim ogromen cmok. Nekaj trenutkov je trajalo, da sem jim odvrnila: »Oh, hvala, vendar se vam moram opravičiti... Res ne morem jesti pasjega mesa.«
Začudili so se in me kljub temu želeli prepričati: »Tudi mi ga jemo zelo redko, le ob posebnih praznikih. In kadar nas obišče pomemben gost.«
Ne zgražam se. Moje srce preplavi nenavadna hvaležnost, da sem deležna takšne obravnave, hkrati pa začutim velik prepad med nami. Pa ne zaradi pasjega mesa, ampak zato, ker si zaželim biti del te preproste in iskrene skupnosti, ki neznanemu obiskovalcu brez kančka sumničavosti ponudi vse, kar ima. Želim gledati na svet skozi njihove oči, a ravno zaradi takšne obravnave lahko vse skupaj opazujem le kot tujka.
Zvečer prižgejo bakle, s katerimi se povzpnejo na vrh malega hriba, potem pa množično plešejo okrog dveh velikih kresov. Nebo razsvetljuje nešteto zvezd in iz svoje zamaknjenosti me ne zbudi niti veličasten in glasen ognjemet.
