Mož, ki je osvobodil glas kamna

»Kakšen je kamen?« me vpraša sivolasi umetnik. »Predvsem trd in... pravzaprav mrtev,« se izmotam. »Pridi, pokažem ti, da je še kako živ. Lahko je tudi gibljiv in oddaja celo različne zvoke! Sicer pa, če lahko kamen (silicij) naredi računalnik, zakaj ne bi mogel peti, kar je gotovo laže?«

Tako se je začel moj obisk pri enem najbolj znanih umetnikov s Sardinije.

Pinuccio Sciola, rojen leta 1942 v kmečki italijanski družini, je kot samouk dosegel spoštovanja vredno umetniško slavo. Usojen mu je bil predvsem kamen. V rani mladosti je namreč med igro na domačem dvorišču pobral kamen. Na njegovi spodnji strani je odkril naravno oblikovan profil obraza. Od tistega dne ga je kamen neustavljivo privlačil. Njegova odpornost in trdnost sta postali izziv v umetniškem ustvarjanju Pinuccia Sciole.

Pri sedemnajstih letih je zmagal na lokalnem natečaju. Nanj so ga prijavili prijatelji, ki so z vrta skrivaj odnesli nekaj njegovih skulptur. Nagrada je bila štipendija za šolanje na umetnostni šoli v otoški prestolnici Cagliari. V naslednjih letih se je izpopolnjeval na umetnostnih šolah v Italiji ter nazadnje še v Madridu. Prepotoval je večji del Zahodne Evrope, sodeloval z različnimi umetniki različnih zvrsti, še posebej pa mu je ostalo v spominu študijsko potovanje v Mehiko. Tam so njegova dela sprejeli z navdušenjem, saj so spominjala na zapuščino starodavnih Majev.

A domači kraj, San Sperate, je vseskozi ostal središče njegovega umetniškega delovanja. Malce dremotno vas je Pinuccio hotel spremeniti v nekakšno galerijo na prostem. In uspelo mu je. Konec šestdesetih let preteklega stoletja je Sciola zaslovel prav s stenskimi slikarijami in kipi, ki so nastali v njegovi vasi. Kasneje so tam pustili svoje sledi še številni umetniki in danes je San Sperate res pravcata galerija ali že kar umetnostni muzej na prostem. Znan je daleč prek otoških meja.

V kamnu ujeti zvoki

Pred kakšnimi dvajsetimi leti pa je Sciolo med izdelovanjem skulptur nenadoma prešinila misel, da je v kamnih ujet tudi – zvok! Delček ga je bilo mogoče slišati, ko je z orodjem udarjal po njem. V sodelovanju s sardinskim glasbenikom, ki je prišel snemat različne zvoke, nastajajoče med kiparjenjem, je umetnik spoznal, da so to pravzaprav glasovi ranjenega kamna. Takrat je začel iskati način, kako osvoboditi glasove, ujete v kamnu.

To mu je uspelo po dolgotrajnih poskusih s številnimi vzdolžnimi in prečnimi zarezami. Zvoki, ki jih oddaja tako obdelan kamen, so odvisni od strukture materiala, oblike in gostote ter globine rezov. Spominjajo na zvoke vode, lesa, kovine ali celo na človeške glasove. Na marsikaterem kamnu je mogoče zaigrati celo dobro razpoznavno tonsko lestvico.

S svojimi kamnitimi inštrumenti je Sciola zaslovel po vsem svetu. Kmalu so postali izziv tudi za druge umetnike, glasbenike in skladatelje. Morda bomo lahko njegove umetnine nekoč občudovali in poslušali tudi v Sloveniji.

Okamenele harfe

V njegovem laboratoriju, kot Italijani pravijo umetniški delavnici, se obiskovalci kar vrstijo. Nenehno zvoni telefon, tako da je sivolasi umetnik videti hudo zaposlen. Le kdaj utegne ustvarjati nove umetnije? Ima namreč le enega pomočnika, saj pravi, da je težko najti človeka, ki bi vedel, kako je treba delati s kamnom.

Sciola pri delu večinoma uporablja otoški kamen. Tega je na Sardiniji res v izobilju. Cenjen je že vse od skrivnostnih nuragijskih plemen, ki so pred več kot 3000 leti tod gradila nenavadne okrogle stolpe.

Na vrtu Sciolove belo opleskane hiše vsevprek ležijo menhirji in neobičajne zarezane skulpture. Te se nazadnje izkažejo za kamnita glasbila: okamenele harfe, kamnite ksilofone in še kaj. A njihovo skrivnost spoznaš šele, ko se jih dotaknejo umetnikove roke. Nekaj odločnih gibov z dlanmi in kamni zapojejo! Kamnite inštrumente je mogoče pripraviti do igranja tudi s pomočjo manjših kamnov, s katerimi je treba podrgniti po razbrazdani površini.

Kamen ga sam poišče

Sciola trdi, da lahko – na podlagi videza – sliši glasove kamna, še preden ga začne obdelovati. To je zanj pomembno zlasti v začetni fazi, ko išče pravi material za svoje glasbene skulpture. Na kamnitih monolitih ga privlačijo nenavadne izbokline, razpoke in intenzivnejše barve.

Včasih se mu zazdi, da pravi kamen sam najde pot do njega! Tedaj mu preostane le še, da ljudem omogoči slišati, kar želi povedati.

Sciolove umetnine sem občudoval na različnih koncih vasi San Sperate že pred obiskom umetnika. Njegov laboratorij pa me je dobesedno očaral. A to še ni vse. Številna Sciolova dela namreč na vaškem obrobju čakajo, da šele zaživijo svoje poslanstvo.

Umetnik jih je prepeljal tja, ker na domačem vrtu preprosto nima več prostora. Še posebno ne za večmetrske stvaritve! Sploh pa so njegovi kipi in glasbeni inštrumenti večinoma tako težki, da jih je mogoče prestavljati le z mehanizacijo.

Presenetljivo gibljiv

Sciola mi je ob vsakem kamnu pokazal kaj novega. Kamen je lahko transparenten, če ga razrežeš z vzporednimi rezi tako, da še vedno obdrži obliko, a je mogoče videti skozenj. Je tudi presenetljivo gibljiv. To dokazuje visok, menhirju podoben kamen z dolgimi rezi po celotni višini. Ko premakneš posamezne plošče, se še nekaj časa zibajo, kot bi bile narejene iz veliko bolj prožnega materiala. In seveda lahko kamen oddaja čudovite zvoke.

Z dolgotrajnim eksperimentiranjem je Pinuccio Sciola pokazal neverjetne lastnosti na videz trdne materije. Od tedaj kamen kratko in malo ni več tisto, kar smo mislili, da je.

Igor Fabjan