Tiskane izdaje
Ko plačaš deset dolarjev vstopnine in se zapelješ v ta nenavadni svet, se ti najprej zazdi, da si v filmu, natančneje, v vesternu. Zapreš oči in zaslišiš Johna Wayna. No, pravzaprav bi lahko bil tudi v risanki. Ne moreš se znebiti občutka, da bosta izza ovinka pridirkala Willie E. Coyote in Roadrunner, glavna junaka znamenite risanke iz serije Looney Tunes. Bibip ... Stavim, da so snovalci njunih prigod največ idej dobili prav v narodnem parku Arches. Prizori so tako nenavadni, da si brez težav predstavljaš prazgodovinskega velikana, ki je imel prav tam igrišče, na katerem se je žogal z gigantskimi skalami. Ko se je naveličal, se mu ni ljubilo pospraviti za sabo, mi pa se danes čudimo njegovi genialni domišljiji.
Če fantazije kljub vsemu nadomestimo z resničnostjo, je Arches vsekakor dokaz neizmerne moči matere narave, ki je te formacije nenavadnih oblik s pomočjo erozij in geoloških dogodkov ustvarjala več milijonov let. Park leži na tako imenovani visoki puščavi, med 1250 in 1750 metri nadmorske višine, v ozadju pa počiva gorovje La Sal. Za to pokrajino so značilni zelo vroča poletja, ko se temperatura brez težav povzpne na dobrih štirideset stopinj, in mrzle zime. Padavin je zelo malo, letna količina le redko preseže 250 milimetrov. Tem razmeram sta prilagojeni tudi flora in favna, saj številne vrste domujejo le tam in nikjer drugje. Tam živi kar nekaj vrst kuščarjev in kač pa posebne vrste koz in srn, gozdni levi in lisice.
Zaščitni znak Amerike
A kot je mogoče sklepati iz samega imena, je narodni park Arches znan predvsem po naravnih slavolokih in obokih, več kot dva tisoč jih je. Najbolj znan je Delicate Arch, ki je zagotovo eden izmed zaščitnih znakov ameriške narave. Med bolj znane spada tudi Double Arch. Izjemen je še Landscape Arch, katerega razpon znaša kar oseminosemdeset metrov. Poleg teh pa je skoraj nešteto naravnih skulptur, ki nosijo nenavadna imena. Park Avenue je dobil ime po slavni newyorški aveniji in pogled nanj res spominja na v daljavi izginjajočo črto nebotičnikov. Balanced Rock je nekakšen narobe svet; ogromna skala stoji na podstavku, ki je vsaj na prvi pogled ne bi mogel držati. A kljubuje fiziki in gravitaciji in se ne premakne že od pamtiveka. Three Gossips, tri klepetulje, so kot povečana in rdeče pobarvana različica Rodinovega kipa. Temni angel (Dark Angel) je petinštirideset metrov visoka umetnina. Tudi svoj babilonski stolp imajo pa hudičev vrt, slonovo ritko in parado slonov ...
Prebivalci vse od ledene dobe
Menda so prvi prebivalci tu živeli že v ledeni dobi. Še pred sedemsto leti so tukaj prebivali predstavniki ljudstev Fremont in Pueblo. Španski misijonarji, ki so te kraje obiskali okoli leta 1775, omenjajo tudi predstavnike plemen Ute in Paiute. V parku so na skalah našli tudi slike in zapise, ki pripadajo prav tema plemenoma. Mormoni pa so bili v sredini devetnajstega stoletja prvi belci, ki so se za krajši čas naselili med rdečimi skalami. V dvajsetih letih je te lepote videl Frank A. Wadleigh, eden izmed inženirjev železniške proge Denver Rio Grande Western Railroad. O svojem odkritju je poročal vodstvu ameriških narodnih parkov. Leta 1929 je ameriški predsednik Herbert Hoover območje Archesa razglasil za narodni spomenik. Pod Franklinom Rooseveltom in Dwightom Eisenhowerjem so park razširili, leta 1970 pa ga je predsednik Richard Nixon razglasil na narodni park. Precej zaslug za njegovo popularizacijo ima tudi pisatelj Edward Abbey, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj časa delal kot parkovni nadzornik. Svoje prigode je vestno zapisoval v dnevnik, iz katerega je nastala uspešnica Desert Solitaire.
Milijon obiskovalcev na leto
Kljub temu da je narodni park Arches več sto kilometrov oddaljen od pomembnejših letališč, najbližji sta v Salt Lake Cityu in Denverju, vsako leto privabi več kot milijon obiskovalcev. Med njimi je precej plezalcev, ki so kot možje pajki lezli po slavolokih in drugih skalnatih formacijah. A leta 2006, potem ko je plezalec Dean Porter uspešno splezal na Delicate Arch, so plezalne aktivnosti v parku precej omejili. Od takrat je plezanje na vse zaščitene naravne spomenike prepovedano. A kljub temu jih ostaja na tisoče, ki so na voljo za plezalne užitke. V zadnjem času je glavna atrakcija adrenalinskih zasvojencev guganje na slavolokih. Stvar je zelo zabavna, a hkrati tudi vratolomna in nevarna. Lani je na tovrstni gugalnici umrl dvaindvajsetletni Kyle Stocking, ki se je gugal na predolgi vrvi.
Poleg plezalcev je narodni park Arches pravi raj tudi za kolesarje, cestne in gorske, pohodnike in navdušence nad astrologijo. Na določenih mestih v parku je namreč dovoljeno taborjenje in ponoči ob jasnem nebu slavoloke okrasi na milijone zvezd. Pohodniki pa uživajo v številnih poteh različnih zahtevnostnih stopenj, ki se ponavadi vedno končajo pri katerem izmed najzanimivejših slavolokov ali skal.
Najboljši čas za obisk parka je zgodnja jesen, ko vročina nekoliko popusti. Domačini obiskovalce, ne glede na letni čas njihovega obiska, opozarjajo na tamkajšnje puščavske razmere. Zrak je namreč izjemno suh, zato priporočajo, da ves čas mislijo na ustrezno hidracijo. Na dan je treba zaužiti vsaj štiri litre tekočine, kar je pri večdnevnem bivanju v parku lahko precej težko uresničljiva želja. Pravzaprav vsem, tako pohodnikom kot kolesarjem, ponujajo preprost nasvet – dolžina ture naj bo prilagojena zalogam vode, ko bidon ali camelback izpraznimo do polovice, je čas, da se obrnemo.
Ko se zvečer zlekneš v Moabu in premišljuješ o dnevu, ki se je pravkar iztekel, nisi povsem prepričan, ali se je vse to sploh zgodilo na tem svetu. A ko zjutraj ugotoviš, da vendarle ni bila fatamorgana, te zamika, da bi še. In se greš spet žogat med tiste skale. Ko dobiš občutek, da se s slavoloki predobro poznaš, ti ostane še Canyonlands, ki je tudi v bližini. Vmes pa še z gorskim kolesom po Porcupine Rimu in Slockrocku. Potem pa tako in tako zmanjka časa ...
