Nepal: o fantiču, ki je potreboval zgolj motvoz

»Prišli so naši. Prehod iz solo v multi je težak, a precej lažji kot obratno. Neham spremljati, kje hodimo, ko drug za drugim capljamo po mestu. Skupaj večerjamo v dražjih restavracijah, prenočujemo v hotelu za 1400 rupij na noč. Čakamo se ali smo prehitri. A občutek tiste lene varnosti ostaja. Svet okoli sebe gledam in komentiram, ne poskušam pa se vključiti vanj. Kot bi ga opazovala skozi šipo avtobusa na panoramski vožnji. Kot da ne bi bil čisto resničen ...«

Tako doživim prihod večje skupine prijateljev v Katmandu, s katerimi bomo skupaj odšli na treking.

»You travel as you are,« v klepetu izreče Švicarka, ki je v Nepal prikolesarila od doma. »Vsak potuje v svojem slogu.« Različni smo, to je res. Solo potovanje ni vsakomur pisano na kožo. Ampak marsikdo je o tem prepričan, ne da bi kdaj poskusil. Jaz sem na tem potovanju odkrila nekaj presenetljivega o sebi: da sem veliko bolj družabna, kot sem mislila, in da okoli sebe potrebujem ljudi! Kar s solo potovanjem sploh ni nezdružljivo. To namreč ni nujno samotno potovanje. Le brez znanega, domačega človeka ob sebi se odpraviš na pot. Brez nekoga, s katerim se lahko zapreš v svoj svet, ko ti neznano, novo okolje preseda. Zato je včasih težje, ker tega ne moreš vedno storiti. Ker si moraš družbo in prijatelje iskati sproti. Ampak ravno zato si ves čas odprt. Iščeš družbo, stik, komunikacijo z ljudmi. Če ni znanih, pač z neznanimi. In tako spoznavaš domačine in z njimi navezuješ pristnejši stik. Ker si sam bolj ranljiv, se potrudiš za odnos, pomembno se ti zdi, da traja.

»Kdo je tu turist?! Kdo opazuje in kdo je opazovan?« se sprašujem, kadar koli si grem pogledat kakšno malo bolj slavno znamenitost, na primer Budov rojstni kraj. Ali pa nov in moderen gorski muzej v Pokhari, kjer me precej ljudi prosi za skupno fotografijo. Na koncu se kar postavim k najprimernejši kulisi – k paru v slovenskih narodnih nošah. Da, tudi Slovenci, kot eden izmed gorskih narodov, smo v muzeju dobili svoj prostor. Nadenem si nasmeh, nepalski turisti, za katere nisem zanimiva nič manj, kot so oni zame, pa se menjavajo ob meni in se fotografirajo. Seveda so tudi Nepalci turisti, kaj sem pa pričakovala? Pa se mi kar ne zdi vse prav ... kot da smo zamenjali vloge. Vloge, ki seveda obstajajo le v moji predstavi, v kateri sem turist, opazovalec in sodnik le jaz. Vsi ljudje v tej deželi pa naj bi igrali vlogo ukoreninjenih domačinov, ki ne poznajo facebooka in v prostem času ne potujejo. In kjer ne ponuja vsak lokal brezžičnega omrežja. Kjer igra le živa muzika in Gangnam Style ni največji hit. Še dobro, da se kdo upre mojim scenarijem in mi spodmakne tisto mehko blazino izpod zadnje plati, da čmoknem na trdna tla ...

... in se začnem spraševati, kako Nepalci vidijo mene. Ko malo pomislim, je res zanimivo, v kakšnem položaju sem tu med njimi. Čeprav sem mlada, sem prestara, da bi bila neporočena, odrasla sem, a se vedem kot otrok. Ne znam jesti z roko, ne znam se normalno umiti, ne znam jezika, ne vem, kaj je spodobno in kaj ne ... A hkrati sem gost in zato zelo spoštovana. Sem ženska, vendar kot tujka pripadam prej moški »skupnosti«. Norček sem; ljudje se mi smejijo in se v moji navzočnosti norčujejo iz mene, kar si zaradi mojega neznanja jezika pač lahko privoščijo. Nekaterim se zato, ker sem drugačna, zdim lepa. Drugim pa zato, ker sem Evropejka, lahka.

Na ulicah Katmanduja

»Deveti december je čuden dan. Vse gre po malem narobe ... Potem se znajdem v šoping centru. V pravem nakupovalnem središču, kakršnim se še doma poskušam izogniti. Za tolažbo si kupim čokolado. In imam slabo vest, ker sem tako sita, pa kar jem to čokolado, ki je draga stvar, in se jo zato trudim skriti pred otroki, ki je mogoče nikoli niso niti pokusili. Sram me je pred njimi.«

Občutki sramu, krivde ali nelagodja najbrž vsaj malo oplazijo vsakega tujca, kadar se sreča z ulicami velemesta. Nekateri se jih hitro otresejo, drugi vedno znova zapadamo vanje. Saj ne da bi zaradi tega kaj drugače ravnali, samo dotakne se nas ...

Pašupatinat, največji katmandujski prostor slovesa od umrlih. Sedimo na drugi strani svete reke in gledamo zažiganje pokojnih, katerih pepel bo tok odnesel s seboj v lepše kraje. V srečanju z dokončnostjo in neizprosnostjo zakonitosti tega sveta mi postane hudo in pišem:

»Svet ni pravičen. Ni pravičen, da pušča otroke ponižane, prepuščene same sebi na ulicah. Mi pa hodimo po gorniških trgovinah istih ulic in si izmišljujemo sto in eno stvar, ki bi jo lahko kupili. Posranci. 'Dobrih cunj ni nikoli dovolj,' se nasmihamo v opravičilo. Ni res! Ni res. Na ulici nam je težko dati otroku deset rupij. Deset rupij je manj kot deset centov. Takoj sodimo, 'bogve, za kaj jih bo zapravil', kot da bi mi kupovali samo stvari, ki jih nujno potrebujemo za preživetje. Ja, kupil si bo lepilo, to vemo. Skoraj vsak otrok ulice tišči nos v vrečko. Lepilo pomaga. Človeka manj zebe in zato lažje zaspi. Otopi in mu je manj hudo.«

Kaj naj stori tujec na ulici, ko to gleda in mu je prav tako hudo? Kaj, da bo storil prav? Kdor pozna odgovor, naj bo tako dober in ga zaupa tistim, ki imamo v glavi same vprašaje. In kakšen klicaj.

Pišem naprej

»Kam gre hrana iz restavracij? Hrana, ki jo turisti malo obrnemo na krožniku, se namrdnemo nad njenim nenavadnim okusom, jo odrinemo in gremo v German bakery po rogljič. Kam gredo vsi ti ostanki? Bog daj, da skozi zadnja vrata nazaj na ulico ...«

Zvečer, ko se vračam v hotel, me ogovori fant, še najstnik. Ker imava isto pot, začneva debato. Čisto klasična vprašanja: od kod si, kaj počneš tu? Pove, da je iz vasi nekje v hribih. V Katmanduju je šele kakšen mesec, prišel je delat. Težko mu je, to je čutiti v njegovem glasu. Dela kot pomočnik v eni izmed restavracij, 12 ur na dan, sedem dni na teden. Mesečna plača znese 4000 rupij, manj kot 40 evrov. Čeprav si ne bi mogla biti bolj različna, za trenutek postaneva enaka, drug drugemu opora in ogledalo. Vse izgine, ostane samo ena, skupna izkušnja naju obeh. Tujstvo v tem mestu in družina daleč stran. Oči se mu zasvetijo, ko ga povprašam, kje bo preživel praznike. »Doma.« Nato izgine kot kafra. Pozneje se še večkrat spomnim nanj. Ne morem si predstavljati, kaj si misli, ko natakarji prinašajo skoraj polne krožnike nazaj v kuhinjo.

Pravzaprav, če sem iskrena, dvomim, da poln krožnik pogosto roma nazaj v kuhinjo. Nepalska hrana je dobra. Tudi turistom je kar všeč. Ponudba v velikem mestu je pestra in mednarodna. Tudi wienerschnitzel-janci tu niso lačni. Zanje ima prav posebno ponudbo Kathmandu Steak House. Na vasi je drugače. Jedilnik se bolj malo spreminja in je večinoma sestavljen iz riža, zelenjavnih prilog in omak ter čapatov. A je zelo okusno. Tudi bolečih razlik med bogastvom in revščino je na podeželju precej manj. Človek se hitro prilagodi na skromnejše življenje, saj je okoli njega toliko zanimivega, česar ne bi zamenjal za udobje kavča. Zato pa ob vrnitvi v Katmandu realnost velikega mesta ostreje zareže vanj. Ve, da si povprečen Nepalec nikoli v življenju ne bo kupil rogljiča, ker je to v resnici metanje denarja stran, saj se za isto ceno za vogalom lahko pošteno najé kuhane hrane. Take stvari se usedejo v človeka ...

Vrnitev domov je najprej šok. Ugotovim, da imam doma dve nepalski trgovini. Eno v hladilniku in drugo v garderobni omari. Čudim se, zakaj toliko vsega. Saj človek več kot enih hlač naenkrat ne more dati nase. Piškote v mislih stokrat razdelim ljudem, ki so mi še pred dnevi stregli z dal bhatom in čaji, zdaj pa so na drugi strani planeta, nedosegljivi, mogoče za vedno. Pa ta občutek počasi izginja, čas naredi svoje. Počasi me nehajo srbeti prsti, kadar je na krožniku rižota in jo brez miselnega napora pojem z vilicami. Tudi nepekoča hrana spet dobi svoj okus in spet se veselo tolažim s sladkarijami in pecivom. Samo na razprodaje letos nisem šla ...

Konec naj odnese zmaj

»Veš, kaj pomeni N.E.P.A.L.?« me ob priložnosti vpraša nepalski prijatelj, tisti, ki rad postavlja vprašanja. To sem že velikokrat slišala, tako da odgovor poznam. »Never Ending Peace and Love,« odgovorim. »Mogoče,« se zasmeje on. »Lahko pa je nekaj drugega. No Education, People Are Lazy.«

Kaj je zdaj ta Nepal? Odločitev je moja, vaša, njihova. Resnica je najbrž nekje vmes. Če greste potovat, se zavedajte, da je na še tako majhnem prostoru lahko več svetov, ki so vsi zaprti sami vase. Samo oči je treba odpreti in jih zagledamo. Če jih hočemo spoznati, pa ne gre drugače kakor požreti cmok predsodkov in strahov v grlu in dovoliti, da se nam njihovi prebivalci sami predstavijo. Kot v zadnji anekdoti z ulice. Pa sami presodite, ali je vredno ...

S prijatelji sedimo ob kavi in se nastavljamo popoldanskemu soncu, ko se okrog naše mize začne motoviliti simpatičen mulček. Ponudimo mu bonbon, a ga na naše presenečenje odkloni in pokaže na veliko luknjo, ki jo ima med zobmi. »Zakaj ne greš k zobozdravniku?« ga vprašamo, čeprav odgovor že poznamo. »No money.« Pravi, da bi za popravilo zoba potreboval 2000 rupij. Ampak da bi rajši kot nov zob imel zmaja. »In koliko stane zmaj?« ga v šali vprašam. »Oh, le nekaj sto rupij,« se zareži. Sledim mu do trgovine, pred katero je strašna gneča, saj je spuščanje zmajev med prazniki zelo popularno. Ker se mi ne ljubi čakati, mu dam 500 rupij, naj si kupi sam, in stopim stran. Dolgo traja, preden pride na vrsto, in že ga izgubim izpred oči, zato počasi odidem. Pa priteče za mano, stegujoč roko proti meni. »Nate, tole je ostalo.« V dlan mi strese kovance.

»Saj zmaja imam že,« se zasmeje. »Potreboval sem samo motvoz.«