Tiskane izdaje
»Z željo po potovanjih sem se najprej okužil v rodnem Podljubelju, ker sem v otroških letih zaradi bližine takrat sicer še skoraj neprehodne meje zaslutil, da je onstran Karavank še drugačen svet. Nato me je z željo po potovanjih okužil med urami geografije na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani profesor Milan Vrečar. Dokončno pa sem se za profesionalnega potepuha in turističnega novinarja odločil ob poslušanju turističnih oddaj in komentarjev Milenka Šobra na Radiu Ljubljana.
In če zasebno in službeno potuješ po svetu več kot pol stoletja, jih izmed več tisoč potovanj zelo težko izbereš samo pet«.
Čez Saharo od severa do juga
Kot mlad nadobuden turistični novinar sem se po vzponu slovenskih alpinistov na najvišjo goro na svetu Mount Everest odločil, da kot prvi slovenski novinar prečkam največjo puščavo na svetu, Saharo. Ker sem se med pripravami leta 1976 poročil, je bilo to tudi moje poročno potovanje, ki je bilo nepozabno. Seveda sem ga hotel tudi novinarsko ovekovečiti. Žal pa so nas že na Siciliji, ko smo čakali na trajekt za Tunizijo, oropali in tako sem že na začetku poti ostal brez fotoaparatov, kamer in magnetofona. Zato prvenstveno slovensko novinarsko prečenje Sahare ni bilo tako medijsko ovekovečeno, kot sem si sprva zamislil.
Potovanje, na katerem smo z osem let starim kombijem prečkali saharski del Tunizije, Alžirije in Nigra ter sahelski del Nigra, potem pa še savanski in tropski del Nigerije, Benina, Toga, Gane in Slonokoščene obale, je bilo resnično nepozabna avantura. Uživali smo v lepoti oaz in naravnih čudežev, ki jih skriva Sahara, doživeli peščeni vihar in prevozili več kot tisoč kilometrov puščave brez cest, bencinskih črpalk in vodnjakov.
Z vlakom od Moskve do Hongkonga
Leto 1991. Čeprav se še ni vedelo, kakšna bo po razpadu Jugoslavije usoda Slovenije, smo se s TV-ekipo nacionalke podali na enomesečno potovanje z nekdanjim ruskim predsedniškim vlakom iz Moskve čez Sibirijo in Mongolijo. Po Kitajski pa smo, večinoma s parno vleko, potovali v luksuznem vlaku nekdanjega predsednika Mao Zedonga.
Potovanje mi bo ostalo v spominu predvsem zaradi družbenih sprememb, ki smo jim bili priča, še posebej v razpadajoči Sovjetski zvezi in v popolnoma obubožani Mongoliji. Seveda sta bila zelo zanimiva tudi Kitajska leto po pokolu na Tienanmenu in Honkong še pod kolonialno oblastjo Velike Britanije.
Vsem Slovencem na vlaku bo najbolj ostal v spominu trenutek, ko so nam nekaj deset kilometrov pred Hongkongom sporočil veselo novico, da je Slovenija mednarodno priznana kot samostojna država. Prav za to priložnost smo vzeli s seboj šest steklenic posebej za osamosvojitev polnjene penine.
V deželi kengurujev in aboridžinov
V času, ko je v Sloveniji po zaslugi novinarskega kolega Aleksandra Lucuja postal zelo popularen mednarodni teniški turnir v Melbournu, sem se s snemalcem Silvom Plavcem priključil skupini teniških zanesenjakov in skupini turistov, med katerimi so prevladovali predvsem obrtniki. Med potniki je bil tudi najbolj znani slovenski punker Peter Lovšin.
Po nekaj dnevih smo se ločili na dve skupini. Teniški navdušenci so ostali v Melbournu, midva s snemalcem pa sva se priključila turistom, s katerimi smo si pod vodstvom enega najboljših poznavalcev petega kontinenta, pokojnega Janka Štebeja, ki je bil pred tem predstavnik Kompasa v Sidneyju, ogledali precejšen del Avstralije. Poleg svete gore avstralskih domorodcev Uluru, kjer smo dočakali sončni vzhod in se v močnem puščavskem vetru povzpeli na vrh, mi je najbolj ostal v spominu obisk Velikega koralnega grebena. Tam smo poleg raznovrstnih rib videli tudi največjo školjko na svetu, ki lahko tehta tudi do 600 kilogramov. Seveda pa si obiska Avstralije brez ogleda samo za to celino značilnih živali ni mogoče predstavljati.
Smučanje s 5430 metrov visoke Čakaltaje
V Latinski Ameriki sem bil prvič službeno s pokojnim snemalcem Markom Žgajnarjem, s katerim sva skupaj ustvarila veliko nepozabnih oddaj. Zagotovo so bile ene najboljših iz Čila in Argentine, kjer sva z organizatorji slovitega ljubljanskega vinskega sejma obiskala najbolj znane vinske kleti.
Drugič pa sem se odpravil v Južno Ameriko v Peru in Bolivijo s skupino ljubiteljev praženega krompirja. Visoka planota ob jezeru Titikaka je namreč znana kot pradomovina krompirja. V Peruju in Boliviji poznajo kar 3000 vrst krompirja, sadijo in pridelujejo pa jih še okrog 500. Domačinom, potomcem Inkov, smo pražili krompir celo na plavajočih otokih Los Uros in pri tamkajšnjih Indijancih iz plemena Aymara celo prespali. Po obisku vseh najpomembnejših spomenikov inkovske kulture s slovitim Machu Picchujem na čelu, smo se odpravili tudi v Bolivijo in obiskali prestolnico La Paz. Ker je bil naš vodnik Jože Cajzek alpinist, nas je popeljal tudi na več kot pet tisoč metrov visoko Čakaltajo, kjer sta astronomski observatorij in restavracija. Trije iz skupine smo si privoščili tudi smučanje po ledeniku s 5430 metrov.
Helikoptersko smučanje v Kanadi
Ob petdesetletnici sem se s prijatelji iz ekipe Zlata snežinka odpravil v največje kanadsko smučišče Whistler Mouantain in preizkusili smo nepozabno helikoptersko smučanje v neobljudeni deželi Karibu, kjer je gorovje z več kot tri tisoč metrov visokimi vrhovi.
V naslednjem letu je bilo nepozabno tudi smučanje v najbolj mondenem severnoameriškem smučišču Aspen, kjer smo se spustili po celcu po najbolj strmi progi v vsej Severni Ameriki. Kot smučarskem zanesenjaku mi bo za vedno ostalo v spominu smučanje leto pred olimpiskimi igrami na smučiščih okrog Salt Lake Cityja, kjer smo obiskali tudi mormonski tempelj.
Predlani pa se mi je končno izpolnila želja, da sem presmučal največji severnoameriški smučarski kompleks v Koloradu, katerega osrednje smučišče je Vail. Tja sta naju povabila Ann in David, Američana, ki sta zaljubljena v Slovenijo in na ljubljanskih Prulah preživita kar po pol leta. V Silverthornu v osrčju Kolorada imata čudovito leseno hišo na višini 2930 metrov ali skoraj sto metrov višje od vrha Triglava.
