Tiskane izdaje
Letalec, nekdaj državni prvak in rekorder v zmajarstvu in jadralnem padalstvu. Največ časa in energije pa namenja medicini. V Zdravstvenem domu Tržič je direktor ter družinski in urgentni zdravnik. V prostem času je zdravnik gorske reševalne službe in helikopterske nujne medicinske pomoči, publicist, pesnik, pisatelj, fotograf in predavatelj. Veliko potuje, predvsem v povezavi z gorništvom in medicino.
Kanadsko skalno gorovje
Skalno gorovje (Rocky Mountains) je raj za gornike in popotnike. Začelo se je z vožnjo po Icefield Parkway med Banffom in Jasperjem, najlepši cesti kar jih poznam. Vrtoglavo strme gore, divji ledeniki, bučeči slapovi, prelestna jezera, žareči jesenski gozdovi vsenaokrog. Za vsakim ovinkom novi čudoviti prizori. Še mnogo lepše in zanimiveje je bilo, ko sva se peš z velikimi nahrbtniki podajala v divjino, dan za dnem, ves mesec. Nešteto lepih in tudi kakšno nevarno doživetje, od bližnjega srečanja z medvedom, padca v ledeniško razpoko in zlomljenega cepina med prvenstvenim solovzponom v steni tamkajšnje najmogočnejše gore Robson ... Šlo je za preplet uživanja v gibanju, raziskovanju in odkrivanju, na fizični ravni je to bilo pretežno pohodništvo, plezanje in taborjenje. Seveda se bo treba vrniti.
Velebit
Seštevek mojih čudovitih dni, preživetih v divjini, gozdovih, na grebenih in v stenah najdaljšega gorovja na Balkanu, presega dve leti. Po 38 letih od prvega obiska mi je vsako potovanje »na jug« še vedno sveže in vznemirljivo. Izjemno čvrsta in razčlenjena skala vabi k plezanju, romantične poti, čudoviti razgledi, kontrasti med gorami in morjem pa k drugim užitkom. A bistveno je biti tam, početi, kar rad počnem in me izpolnjuje: od plezanja do meditacije in vsega vmes. Ko se dinamično uživanje v neštetih ovinkih na motorju nad morsko modrino konča, naju šele čaka najlepše. Zame sprehod na konicah prstov v vertikali, za Matejo kaj malo manj strmega. Vedno odkrijem kaj novega: smer, ki je še nisem preplezal, srečam medveda ali kačo, najdem zanimivo jamo ali votlino, razglednik, kjer je tako lepo, da ne bi nikoli odšel. Žal je zaradi min ponekod zelo nevarno.
Nepal
Razgibani Nepal in nepopisno lepi, skrivnostni vrhovi Himalaje so me prevzeli šele pri drugem obisku. Prvič je bilo prezgodaj in prehudo. Dvajset izbranih jugoslovanskih alpinistov je leta 1981 kar 63 dni garalo v Južni steni Lotseja, takrat največjem himalajskem izzivu. Bil sem najmlajši med njimi. Drugič smo šli le štirje na zame najlepši osemtisočak Daulagiri. Vodja odprave legendarni Šrauf je bil z goro že obseden, jaz pa sem postal, ko sem jo prvič zagledal in začutil. Preplezali smo novo smer, a sestopili brez vrha, vendar srečni, da smo preživeli hud vihar. Na koncu sem z vrha nad bazo poletel v Kali Gandaki, najglobljo dolino na svetu. Po pristanku v strugi reke me je obkrožila množica vaščanov vseh starosti, začudenih in presenečenih, otroško zvedavih in navdušenih. Prvič v življenju so videli zmaja. Dve leti pozneje sva z Marjanom priplezala na vrh Daulagirija – pozimi in v alpskem slogu, kar je bil izjemen dosežek.
Tibet
Dežela, ki me je od vseh najbolj prevzela, preplet lepote, duhovnosti in bolečine. Od prvega stika leta 1988, ko sem se spoprijel z jasnim, močnim občutkom, da sem nekoč tam že bil. Prišli smo splezat še nepreplezano steno osemtisočaka Čo Oju. Kot prvi sem sam preplezal na vrh in nadaljeval dramatičen sestop na drugo stran gore, izčrpan in pomrznjen. A to je bilo le eno od izjemnih doživetij. Deset dni pozneje sva s soplezalcem in prijateljem Jožem v samostanu Sera pri Lasi negibno, povsem prevzeta poslušala molitve menihov, dve uri sta minili kot v sanjah. In še marsikaj se je zgodilo. Poskus smučanja z Everesta tri leta, preden je to uspelo Davu, plezanje in smučanje z osemtisočaka Šiša Pangma, dve romanji okoli svete gore Kailas … V deželo najlepših in najvišjih gora sem se večkrat vrnil, nazadnje letos. Enako kot narava me v Tibetu privlačijo Tibetanci.
Peloponez
Prvič je bilo s terencem in šotorom na strehi, tudi naslednjič bo tako. Skrite in odkrite rajske plaže so vabile k uživanju in lenarjenju, mogočni vrhovi in grebeni visoko nad morjem pa k hoji, plezanju in letenju. Vmes sva srečala nešteto zanimivih mestec in vasi s prijaznimi ljudmi. Ob slabem vremenu sva raziskovala ostanke svetišč, samostane in cerkvice, pogosto na slikovitih, divjih krajih, ki so navdušujoči že sami po sebi. Vzdušja tam se seveda ne da opisati. Kar ostal bi in se izklopil iz začaranega kroga stopnjujočih se obveznosti, hitenja, odgovornosti in številnih pritiskov. Zaživel bolj navznoter in manj navzven. Tudi tja se bom še vračal.
