Po sledeh mirnega moža Johna Wayna

Boksar je prekrižal pesti v irskem pubu. Radoživi Irec tega boksarja še danes ohranja pri življenju, čeprav je film star že več kot 60 let. Snemali so ga tudi na Guinnessovem posestvu.

Irsko podeželje še danes zaznamujejo številne na prvi pogled idilične vasice, ki so videti, kot da se življenje v njih v stoletjih sploh ni spremenilo. Ena takšnih je tudi Cong, ki leži v zahodni pokrajini Mayo, v bližini največjega irskega jezera (lough) Corrib. Cong se stiska v majhni rečni okljuki in premore vse, kar je treba za mirno vaško življenje: šolo, cerkev, trgovino in seveda nekaj nepogrešljivih pubov. Nad idilično podobo kraja se je davnega leta 1951 navdušil ameriški filmski režiser irskega rodu John Ford.

Vas z okolico je izbral za snemanje filma Mirni mož (The Quiet man). Film, v katerem so nastopili John Wayne, Maureen O'Hara in Barry Fitzgerald, je režiserju prinesel že četrtega oskarja in je postal eden najuspešnejših vseh časov. Sliši se neverjetno, toda ljubitelji te filmske uspešnice še danes samo zaradi nje obiskujejo te kraje! Med njimi je veliko Japoncev, ki si med nekajdnevnim spoznavanjem Irske vzamejo čas tudi za Cong.

Kot v filmu …

Filmska zgodba se dogaja na irskem podeželju v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in zaspana vasica Cong je bila kot nalašč za snemanje večine prizorov. Za ta namen so potrebovali precej statistov. Domačinov ni bilo težko prepričati za nenavadno delo, saj so bili izredno dobro plačani. Za dan snemanja so dobili več kot polovico povprečne tedenske plače! Od snemanja je imela koristi cela vas, saj so zaradi potreb filma v te kraje prav takrat napeljali elektriko.

Ljubitelji filmske klasike lahko danes v Congu podoživljajo številne prizore. Predvsem po zaslugi domačina Garryja Collinsa, ki je gotovo eden največjih poznavalcev filma. Ogledal si ga je neštetokrat in besedila vseh likov že davno zna na pamet. Za filmsko zgodbo sta ga navdušila oče in stric, ki sta nastopila v filmu kot statista. Takrat je bil Garry star komaj leto dni, a očetovo pripovedovanje ga je tako navdušilo, da je začel trideset let kasneje v družinskem mladinskem hotelu predvajati kultni film in to počne še danes.

Mnogi gostje so po ogledu filma hoteli izvedeti čim več o igralcih in filmskih lokacijah, in tako se je odločil, da v vasi postavi kopijo hiše (White O'Mornin), v kateri je živel glavni filmski junak, boksar Sean Thornton. Tudi notranjost je skrbno uredil po filmski podobi, pri čemer je še posebno ponosen na to, da mu je uspelo dobiti nekaj predmetov in kosov pohištva, ki so jih uporabili pri snemanju. Za obiskovalce je to več kot le ogled še enega muzeja, saj jim Garry pomaga podoživljati film tudi zaradi oblačil, narejenih po podobi garderobe filmskih junakov, v katere jih obleče. Pri tem mu pomagajo še vaščani, ki občasno sodelujejo pri ponazoritvi najbolj znanih filmskih scen na prostem.

Najdaljši pretep

Garry rad pove, da je bil filmski pretep gotovo eden najdaljših v zgodovini filmov. Za povrhu je John Wayne nasprotnika tako mahnil, da je zletel skozi vrata puba. »To je bil gotovo eden najmočnejših udarcev!« se rad pošali. »Možakar je namreč zaradi udarca poletel iz filmskega puba v Hollywoodu naravnost na ulico Conga, kjer so snemali večino zunanjih prizorov!«

Pub z imenom Pat Cohan bar so v Congu začuda odprli šele pred nekaj leti. Zunanjost je prav takšna kot v Fordovem filmu, kjer so za snemanje uporabili le pročelje še danes stoječe hiše.

Kanal brez namena

Cong je zanimiv tudi brez spominov na filmsko dogajanje. Poleg vaške cerkve je mogoče občudovati ostanke srednjeveškega samostana in bližnjega parka ob reki. Sredi rečice vzbuja pozornost kamnita hiška. Menda so jo uporabljali za postavitev ribiških mrež. Mreža je bila prek vrvi povezana z zvoncem v samostanski kuhinji, in ko se je vanjo kaj ujelo, je zvonjenje opozorilo kuharja, da so sveže ribe na dosegu rok …

Na drugi strani vasi si je mogoče ogledati suh vodni kanal. Ni posebno zanimiv, pač pa ima pestro zgodovino. Danes kaže na neuspešen poskus gradnje vodnega kanala, s katerim so nameravali povezati bližnji jezeri Corrib in Mask, med katerima je le dvanajst metrov višinske razlike. Vodni prekop so kopali in utrjevali kar nekaj let, a so na koncu ugotovili, da kanal zaradi poroznih apnenčastih tal ne drži vode, zato ga nikoli niso uporabljali! Vendar je bil neuspešni gradbeni podvig za domačine kljub temu pomemben, saj so imeli zaposlitev v času hudega pomanjkanja sredi 19. stoletja, med katerim je zaradi lakote umrlo veliko Ircev, še več pa se jih je izselilo v Ameriko.

Guinnessova družina

V tistem času je mnogo domačinov dobilo zaposlitev tudi na bližnjem gradu Ashford, ki ga je imel v lasti Arthur Guinness, eden izmed sinov Benjamina Guinnessa, uspešnega lastnika najbolj znane irske pivovarne. Arthur je namreč sklenil iz manjšega dvorca narediti mogočno graščino, kar mu je v nekaj desetletjih tudi uspelo. Poleg razširitve gradu je dal na velikem posestvu zasaditi številna eksotična drevesa, ki so kmalu pritegnila številne obiskovalce. Med njimi je bil tudi Oscar Wild, čigar družina izvira iz teh krajev.

Leta 1939 je Guinnessova družina graščino podarila oziroma za simbolično ceno prodala državi. Grad so preuredili v hotel in ga oddali v najem, urejena okoliška posestva pa so odprli za vse obiskovalce. Tu je med snemanjem Fordovega filma bivala celotna filmska ekipa, na grajskih posestvih pa so posneli tudi več filmskih scen. Danes je v gradu urejen eden najprestižnejših hotelov na Irskem. Med slavnimi gosti je bil leta 1984 tudi ameriški predsednik Ronald Regan.

365 otokov

Pred graščino pristajajo turistične ladje, ki vozijo do bližnjih otokov na jezeru Corrib. Menda jih je kar 365, vendar je naseljenih le še nekaj. Na tem koncu 175 kvadratnih kilometrov velikega jezera je najbolj zanimiv otok Inchagoill. Na njem je mogoče videti ruševine zgodnjih krščanskih cerkva. Ena je poimenovana po najpomembnejšem irskem svetniku Patricku. Na manjšem pokopališču je mogoče občudovati nenavaden nagrobnik Patrickovemu nečaku. Napis na njem je domnevno eden najstarejših krščanskih napisov.

Večina obiskovalcev se ne pomudi prav dolgo pri ostankih cerkve. V sončnih dnevih raje poležavajo na prodnatih bregovih, ki se poleti spremenijo v pravcate plaže. In tudi voda se toliko ogreje, da je mogoče v jezeru celo zaplavati. Nekateri pa se posvetijo ribolovu, saj so jezerske vode znane po več vrstah postrvi, lososih in jeguljah.

Mnogi dnevni obiskovalci pridejo na otok z lastnimi plovili. Ladijski promet po jezeru je bil nekoč še veliko bolj živahen, saj so po njem pluli pravcati parniki. Ti so težje dostopno notranjost zahodnega dela Irske povezovali z morjem. A od tistih časov je ostal le še nostalgičen spomin.