Tiskane izdaje
Sudanska obala Rdečega morja je znana po potapljaštvu, nomadski kulturi in starodavnem otoškem pristanišču s hišami, ki so zgrajene iz koral. Kljub prizadevanjem tamkajšnjih oblasti pa turistov privabijo komaj kaj.
Ob obalni cesti v Port Sudanu mladi igrajo biljard, kadijo vodne pipe in opazujejo tovorne ladje, ki jih raztovarjajo v pristanišču. Večer v zgodnjem januarju, na vrhuncu počitniške sezone, je topel, a tujcev skoraj ni videti.
Potapljaški čolni, namenjeni pustolovščinam naklonjenim počitnikarjem, so zasidrani v pristanišču. Zaman čakajo, da jih kdo uporabi za raziskovanje bogatega morskega življenja. Niti slikovitih ladijskih razbitin ne manjka ali ostankov nenavadnega eksperimenta francoskega oceanografa Jacquesa Cousteauja, ki je tu poskusil živeti pod vodo.
Lorenzo Orso, ki upravlja potapljaško ladjo Don Questo, pravi, da denar izgublja že od leta 2009. Tedaj se je začela gospodarska kriza, Mednarodno kazensko sodišče pa je predsednika Omarja al Baširja obtožilo zločinov proti človečnosti v Darfurju.
»V zadnjih treh sezonah poskušamo vsaj pokriti stroške. Sudan se spopada s številnimi težavami. Težave pa so bile tudi v Egiptu, zato so se ljudje bali z letalom potovati prek Kaira.«
Nafta je odtekla na jug
Južni Sudan se je julija lani odcepil od severa in s seboj vzel 75 odstotkov proizvodnje nafte, ki jo izvažajo po naftovodu južno od Port Sudana. Vladi zato primanjkuje denarja in mrzlično išče druge vire dohodka.
Nekdanji minister za turizem Ali Mahdžub Ata je izjavil, da je leta 2010 Sudan obiskalo 550.000 turistov, ki so državi prinesli 616 milijonov dolarjev dohodka. V istem obdobju je Egipt obiskalo 15 milijonov turistov.
Ata je pričakoval, da se bosta zaradi vrenja v drugih arabskih državah leta 2011 število turistov in dohodek od turizma povečala za 20 odstotkov. Tujci naj bi izbrali »varnejše« turistične cilje, a je očitno, da večina zahodnjakov Sudana še nima za oazo miru.
»Tujci se bojijo priti,« pravi Sudanka, ki vodi turistično središče. Na obisk je prišlo nekaj mojih prijateljev iz Nizozemske. Ko so v Kartumu izstopili iz letala, so mislili, da jih bodo ustrelili. To je noro!«
Rafali iz helikopterja
Sudansko glavno mesto je sicer daleč stran od konfliktov v Darfurju na zahodu države ali od držav Modri Nil in Južni Kordofan, ki so vpletene v vojne spopade, a bi težko rekli, da je območje Rdečega morja varno zavetje pokoja.
Aprila lani, denimo, sta od Rdečega morja priletela helikopterja in sprožila strojnični ogenj na avtomobil, ki je vozil z letališča v Port Sudanu. Prevladuje mnenje, da je bil napad delo Izraelcev. Ti dogodka sicer niso komentirali, so pa pred tem že izrazili zaskrbljenost zaradi domnevnega tihotapljenja orožja skozi pristanišče Port Sudan.
Razvoj sudanskega turizma sicer ovirajo tudi prepoved pitja alkoholnih pijač, ki jo je uvedla islamistična vlada, in ameriške sankcije, ki onemogočajo uporabo zahodnjaških kreditnih kartic.
Skrivnostni otok Suakin
Tiste, ki se vendarle odločijo za obisk sudanske obale, pa čakajo lepa doživetja nad in pod vodo. Približno 30 kilometrov južno, koder vodi pot mimo šotorov ene najbolj značilnih avtohtonih etničnih skupin Bedža, pastirjev kamel, leži skrivnostni otok Suakin.
Otok je že od nekdaj vrata za afriške romarje, ki potujejo v Meko. V otomanskem obdobju je imel cvetoče trgovsko pristanišče. Njegove hiše so zgrajene iz koralnih blokov. Čez zaliv v Džedo še vedno vozijo trajekti, sam otok pa je videti, kot bi ga prizadel potres.
Potem ko so Britanci na začetku 20. stoletja zgradili Port Sudan, je začel propadati. Turško podjetje obnavlja zgolj nekatere porušene otomanske zgradbe.
V El Džejfu, vasi na celini, pa je živahno kot v čebelnjaku. Pripadniki etnične skupine Bedža trgujejo na tržnici. Moški, opremljeni z meči, in potepuške koze se potikajo po prašnih ulicah.
Enim vseeno, drugi ne znajo
Louay, direktor Palace Hotela v Port Sudanu, pravi, da odkar je guverner Mohmer, ni treba več prositi za dovoljenje, da potuješ iz mesta. »Odkar je bil leta 2006 imenovan za guvernerja, je vse spremenil. Zares si prizadeva, a ima na voljo zelo malo denarja.«
Lorenzo, kapitan ladje Don Questo, pa je prepričan, da so izzivi veliko večji kot samo višina proračunskih sredstev, dodeljenih regiji ob Rdečem morju.
»Guverner si resda prizadeva, da bi kaj zaslužili s turizmom. A težava je ta, da je mnogim vseeno, preostali pa ne vedo, kaj narediti. Radi bi si zgolj z nekaj kovanci napolnili žepe, namesto da bi turizem spremenili v panogo, s katero bi vsako leto zaslužili milijone,« je še povedal kapitan.
