Soho včeraj in danes

Dan se je prevesil v večer, do trde noči, vrhunca dogajanja, je bilo še nekaj ur. Toda scena in z njo glavni igralci, na videz zgolj postopajoči, se je postavljala po najbrž vnaprej nikoli dogovorjenem redu, a tokrat je moralo biti tako. Začeli so delati.

Soho, področje Londona v West Endu, v četrti City of Westminster, je večji del dvajsetega stoletja veljal za poosebljenje zabave, slovel je po trgovinah s pripomočki za seks, po prostituciji, po nočnem življenju brez zadržkov, bil je zatočišče filmskih in glasbenih ustvarjalcev, kraj torej, kjer so se srečavali ljudje z vseh vetrov in ni nihče nikogar sodil, zjutraj ni zaradi nočnih izpadov, morda moralnih zdrsov pod vplivom opojnih substanc, nikogar bolela glava, saj je komaj kdo vedel, kaj je počel in s kom. Soho je bil mehka blazina britanske prestolnice, na kateri so hoteli vsi ležati, biti del velikih premikov, del razvrata in megalomanskih načrtov, del ustvarjanja modernega sveta pravzaprav.

Še prej, v osemnajstem in devetnajstem stoletju, je Soho uradno in neuradno veljal za središče londonske seksualne industrije. Bordel The White House je stal na naslovu Soho Square 21 in znameniti novinar in dramaturg ter samooklicani reformator Henry Mayhew ga je v svojih zapisih označil za razvpito središče na slabem glasu, kamor so zahajali vsi. Londonske oblasti so leta 1959 sprejele zakon, s katerim so ulično prostitucijo prepovedale, potem so se v Soho začeli počasi seliti premožni, tudi super premožni, tudi nekateri posebej mogočni zmagovalci borznih evforičnih stampedov, saj so se v imenitnejših četrtih počutili odtrgane od realnosti, ki je tako ali tako niso več mogli živeti. Soho jim je dajal občutek, da so vendar prizemljeni, da je vse v redu, da ni nič hudega, če so napihovali balon.

Soho je, seveda, kako bi sploh lahko bilo drugače, ko mu je bilo to vendar dano že pri načrtovanju Londona, v svojem bistvu ostal bohemski. Lokali in restavracije so polni, ljudje skoraj visijo skozi okna, mize v njih so stlačene skupaj bolj kot drugje, bolj kot na primer v Kensingtonu ali Fulhamu. In med jedjo so nihče ne dela posebej finega, ni natakarjev, ki bi se zdrznili na vsak gostov gib, mu iz naročja izpulili prtiček, misleč, da bi gost želel kreniti proti toaletnim prostorom, o, ne. V Sohu se jé z rokami, tudi z vilicami in noži, na glas se pogovarja in nazdravlja, slavi se življenje pravzaprav, nikoli bolj kot v petek zvečer, ko je še en delovni teden brutalnega tempa pri koncu in je treba zapiti zmage in poraze in se ponoči režati dnevu, ki bo treznil kmalu, čez nekaj ur.

Ne, nočem v masažni salon, sem povedal uličnemu rokomavhu južnoazijskega porekla, čigar kapa je bila potegnjena globoko na čelo, kot bi želel ostati neviden, kot bi zares verjel, da ga patrulje policistov ne opazijo, a ti so seveda igrali svojo igro. Da zgolj opazujem in hvala lepa. Potem se je čas vrnil kakšno stoletje nazaj.

Social Eating House je ponos šefa Jasona Athertona, ki se je mojstrstva učil pri Gordonu Ramsayju. In Atherton je zadovoljnega izraza oprezal po ulici Poland, na kateri sta dve dami proti plačilu ponujali družbo. Zraven policistov, kot bi bili dogovorjeni, kot bi hoteli, da bankirji, ki so na drugi strani oken nazdravljali sami sebi in finančni industriji, ostanejo del realnosti, da jo vidijo, da jo živijo, da ne bi vsega skupaj odneslo še više, še dlje od boja za preživetje pred oknom.

Soho je tudi dom londonske homoseksualne skupnosti, Old Compton Street je njihova osrednja avenija, njihove Elizejske poljane. Neonacist David Copeland je 30. aprila 1999 pred pubom Admirala Duncana aktiviral bombo, ki je ubila tri in ranila trideset ljudi. Copeland je bil homofob, podzavestno si je verjetno želel biti del roza druščine, a mu prepričanje ni dalo in je podtaknil bombo. Pub Amdirala Duncana ima zato še danes posebno mesto v gejevskem gibanju.

In kdor hoče piti kavo kot v Italiji, se ustavi v Baru Italia, v katerem se je čas ustavil pred nekaj desetletji, ko je bil nesojeni predsednik Gianni Agnelli in je uro nosil čez rokav bele srajce in bil sploh glavni na francoski in italijanski rivieri, ki jima tudi ni bilo para. Boljše kave v Londonu seveda ni, tudi najboljša kava se pije v Sohu.