Tiskane izdaje
Narava se zdi neutrudna in njena dela v resnici nikoli dokončana. Danes jih pogosto imenujemo naravni spomenik. Mati vseh mater si zanje vzame precej časa – za Tolminska korita vsaj kakšnih 13.000 let na primer, morebiti celo 100.000.
Tolminska korita je skupno ime za širše območje sotočja rek Tolminke in Zadlaščice. Potem ko vsaka po svoje premagujeta strma pobočja tolminsko-bohinjskih gora, se združita na 180 metrih nadmorske višine, kar je obenem najbolj južna in najnižja točka Triglavskega narodnega parka (TNP).
Skupaj pa sta reki poskrbeli za še eno posebnost. Njuno sotočje je namreč edino sotočje v soteski na slovenskih tleh. Prav tam se začne obisk Tolminskih korit. Tu je mogoče takoj preveriti eno od značilnosti pravih alpskih rek, saj Tolminki temperatura niha zgolj med petimi in devetimi stopinjami Celzija. Poleti bo tako pošteno osvežila, vendar tudi najpogumnejši ne bodo dolgo bredli po njej.
Zunaj mrzla,
v notranjosti topla
Mostiček čez Tolminko obiskovalcu že razkrije pravo veličino korit. Dolga so približno 200 metrov in široka od pet do deset metrov ter pod Hudičevim mostom globoka 61 metrov. V steno vklesana pot – treba se je zavedati in sprejeti, da vedno obstaja nevarnost padajočega kamenja – vijugoma vodi v osrčje korit, kjer postane šum vode značilen za večji del poti.
Za lažjo dostopnost sta namenjena dva predora, ki pa nista osvetljena, zato previdnost tudi tukaj ni odveč. Skrajna točka korit je izvir tople vode. Voda namreč po razpokah v apnencu odteka v bližino segrete notranjosti, na površje pa pride s temperaturo med 18 in 22 stopinjami Celzija.
Geologi razlagajo, da se mora za ta naravni čudež voda v podzemlju apnene gmote pretakati vsaj 426 metrov globoko, ker pa se na poti proti vrhu spet ohlaja, je ta globina bržkone dvakrat večja.
Seveda obisk korit ne sme miniti brez obiska znamenite Medvedove glave, do koder pa bo treba premagati nekaj stopnic. Ta naravni most v približno 50 metrov visokem kanjonu Zadlaščice je prava paša za oči.
Skalo trikotne oblike, ki se je nekoč v preteklosti zagozdila med stenama korit, zaradi stalne vlažnosti in sredozemskega vpliva nenehno prerašča mah. Domačini zato niso dolgo tuhtali, preden so ji nadeli ime Medvedova glava.
Poimenovali so tudi bistre tolmune za skalo, in sicer kot Skakalce, ker pač Zadlaščica tam skače čez naravne prepreke.
Na vstopno točko se vrnemo po dodatnem manjšem vzponu do ceste proti vasi Čadrg, kjer je nad prvo serpentino vhod v Zadlaško oziroma Dantejevo jamo. Ali je sloviti pesnik ob obisku Tolminskega leta 1319 prav v tej jami resnično našel navdih za stvaritev Božanske komedije, pa boste morali presoditi sami.
Obvezen postanek sledi na Hudičevem mostu, ki so ga čez kanjon leta 1929 postavili Italijani. Hudičev most sicer ni edini »hudičev« pri nas. S tem imenom so naši predniki pogosto imenovali prehode čez nevarne soteske.
Za celovito obnovo
še tri leta
Tolminska korita nikoli niso bila primernejša za obisk kot zdaj, odkar je Lokalna turistična organizacija Sotočje z obsežnimi deli uredila dostopne poti in razgledišča. Ti dolgo časa niso bili ravno v ponos turistični infrastrukturi na Tolminskem. V preteklosti korit sploh ni bilo lahko najti, kljub njihovi veličini in mogočnosti, saj informacijskih tabel, ki bi vabile in vodile do spomenika, ni bilo.
K sreči se je to z leti spremenilo, zato je tudi obisk temu primeren. Leta 2006 se je na primer v kanjon podalo dobrih 12.000 ljudi, lani pa je bilo obiskovalcev že 28.000.
»Še približno tri leta bomo predvidoma potrebovali, da bomo pot v celoti obnovili: čaka nas prenova odseka ob Tolminki – od sotočja do toplega vrelca. Iščemo tudi rešitev za osvetlitev predora pod Hudičevim mostom, urediti pa moramo trenutno manj kritičen vstopni del in območje Zadlaške jame. Potem nas čakajo še zahtevne menjave mostov čez Tolminko in Zadlaščico. Skupaj s TNP moramo prenoviti tudi učno pot,« je dela, ki so še pred njimi, naštel Janko Humar, direktor LTO Sotočje.
