Taksist, ti si en navaden osel

Je domovina čutnega flamenka, kitare in Paca de Lucie, Ciganov, bikoborb, korid, arabskih palač in utrdb, čudovitih belih mest in majhnih biserov v njih – cvetočih patiosov, Je dežela tortilj, iberskega pršuta, klobasic shorizo, šerija, sangrie in tapasov. Je dežela senzibilnega pesnika Federica Garcie Lorce in najslavnejšega likovnega umetnika 20. stoletja Pabla Picassa.

Bela mesta stisnjenih hiš

Bela mesta (pueblo blancos), več kot sto jih je. Navadno ležijo na gričih ali pa se naslanjajo na pobočja hribov. V njih so pustili največji zgodovinski pečat Mavri, čeprav ima vsako mesto vsaj eno katoliško cerkev. Njihovi osrednji deli spominjajo na Medino. Hiše v belih vaseh so stisnjene skupaj in pobarvane z belim apnom, pročelja so okrašena s keramičnimi ploščicami, strehe pa krite z rdečo ali rjavo opeko. Skozi vasi vijugajo ozke zavite ulice, z oboki in arkadami, pod katerimi se skrivajo odprta notranja dvorišča (patios). Na oknih so železni križi, tla so tlakovana s kamnom, v ozkih ulicah pa je polno trgovinic s spominki. Na marsikateri okenski polici ali vratnih podbojih so izobešene kletke s kanarčki, ki so v teh krajih cenjeni in priljubljeni hišni ljubljenčki in jih razkazujejo zaradi njihove lepote in lepega petja.

Patios (terasa, dvorišče) so nepokrita notranja dvorišča belih vasi in starih mest, okrašena z arkadami, fontanami, tlakovana s kamnom, in so vmesni prostor med prostori za bivanje in vrtom. Uporabljajo jih kot jedilnice in za druženje. Dvorišča so okrašena z več sto vrstami rastlin in cvetjem in kar tekmujejo, katero bo imelo na oknih in zidovih izobešenih več cvetličnih lončkov z geranijami, nageljni, vrtnicami, hortenzijami, limonovci, oranževci in drugim bujnim cvetjem. Patiosi so sestavni del arhitekturne in socialne mestne dediščine.

Dve cipresi kot povabilo

V bližnji Cordobi že od leta 1918 v maju poteka festival patiosov. Domačini takrat odprejo svoja stanovanja in dvorišča in vanje povabijo turiste; takrat patiose še posebno lepo okrasijo. Turisti dobijo seznam tistih, ki so odprti za javnost, in zemljevid. Patiose odprejo zjutraj in zgodaj zvečer, čez opoldne, v času sieste, so zaprti. Ob petkih in sobotah pa so na ogled do polnoči. Za vstop vsakdo da evro. Lončka s cipreso na vsaki strani vhodnih vrat oznanjata, da je patios odprt za javnost. Najlepši so nagrajeni.

Mijas je ena najlepših belih vasi v Andaluziji. Leži na 428 metrih nadmorske višine in ima 7500 prebivalcev. Tu je nekaj zanimivih cerkva iz rimske, mavrske in španske preteklosti, narodni muzej in muzej bikoborb. Mesto živi predvsem od turizma. V sredini je trg, ki ga krasijo mogočna poprova drevesa. Številni lokali in trgovinice s keramiko, vezeninami, izdelki iz protja, z usnjem, spominki, oblačili in dodatki za flamenko in bikoborbe so polni turistov. Mestna hiša organizira vsako sredo točno opoldne predstavo flamenka, gledalcem pa brezplačno postrežejo s kozarci vina.

Mijas je eno redkih mest v Španiji, ki imajo ovalno areno za bikoborbe. Ponavadi so namreč arene okrogle. Tukajšnjo so odprli leta 1900 in jo še vedno uporabljajo za bikoborbe in konjske dirke. Stoji sredi Trga bikov (Plaza de Toros ). Sredi nje je muzej bikoborb, posvečen zgodovini bikoborb.

Kulturno izročilo ali mučenje živali?

Bikoborba (corrida de toros) je v Španiji javna ljudska zabava. Španski časopisi pišejo o bikoborbah na kulturnih, in ne na športnih straneh, saj so te zanje vrsta umetnosti. Španci se vsako nedeljo množično zberejo v bikoborskih arenah, da bi videli predstavo, v kateri se poklicni bikoborci, narodni junaki, bojujejo z biki. A lepoti in blišču ni verjeti! Za zidovi aren teče kri, večinoma bikova, pogosto pa tudi človeška, gledalce pa zaradi vonja po krvi omamljajo čustva povampirjenosti.

Po vsem svetu, tudi v Španiji, so vedno glasnejši tisti, ki bikoborbo neomajno podpirajo, in njeni nasprotniki. Bikoborski navdušenci pravijo, da je to dolga, pomembna in neločljiva kulturna tradicija države, da so bile bikoborbe že del stare antične kulture. Drugi, predvsem skupine za varstvo živali, pa se sklicujejo na neznosno trpljenje živali med predstavo.

Nekoliko stran od arene stoji cerkev iz začetka 18. stoletja, zraven nje pa so ruševine nekdanjega mavrskega gradu, ki je tu stal od 8. do 15. stoletja. Od vsepovsod je prekrasen razgled na morsko obalo Costa del Sol pa tudi na hribe, ki se dvigajo kar 1200 metrov nad morjem.

Zavetnica Mijasa je Virgen de la Peña. Peña pomeni v španščini pečina. Ob grajskem obzidju je v skalo izdolbena votlina, v kateri je kapela skalne device. Votlina ima zanimivo legendo, po kateri je mesto zaslovelo. Leta 1536 sta se tu igrala dva otroka in k njima je priletel bel golob. Naslednji dan sta zaslišala glas in zagledala žensko z otrokom v naročju in belim golobom na rami. Predstavila se jima je za devico Marijo in jima naročila, naj odstranijo skale, ker je ona že 500 let zazidana v njih. Oče otrok je šel skupaj z duhovnikom na ta kraj in pri izkopavanju v resnici našel kip device Marije. Na tem mestu so kasneje, leta 1682, zgradili kapelo, ki od tedaj velja za svetišče in romarski kraj. V votlini je oltar z devico Marijo, vedno okrašen s cvetjem, slikami in rožnimi venci. Sredi mesta stoji velika skulptura belega goloba, ki je oznanil prikazovanje Marije, izklesana iz snežno belega marmorja.

Kdo bo tebe, osel, ljubil?

Vsako od andaluzijskih belih mest ima apnaste bele hiše, veliko rož in keramike … A le Mijas se ponaša z nenavadno znamenitostjo, zabavno tradicijo, ki se je ohranila še iz preteklosti, to je z oslovskimi taksiji. Osli so poleg konj in konjskih kočij tukajšnje prevozno sredstvo. V Mijas privabljajo turiste tako kot osli muhe.

Osel ima v središču mesta svoj spomenik v naravni velikosti, njegova silhueta je celo v mestnem grbu. Oslovski taksi »vozi« z osrednjega mestnega trga, kjer je parkirišče za osle. Vendar to niso navadni osli, saj se nosijo po zadnji modi. Okrašeni so z resicami, cofi, kovinskimi okraski, steklenimi kamenčki, pletenimi kitami, nekateri imajo nogavičke in pisana ogrinjala z orientalskimi vzorci. Tudi sedla so lepo okrašena. Nekateri osli so vpreženi v vozičke. Turisti se lahko za 15 evrov vozijo z oslovskimi vozički, za deset evrov lahko osla jahajo po mestu, za dva pa ga lahko zajahajo in se fotografirajo z njim.

Borci za pravice živali proti oslovskim taksijem protestirajo, češ da z njimi po nepotrebnem mučijo živali. Njihovi glavni očitki so, da so osli tudi na vročem soncu pokriti s težkimi odejami, da šibki vozijo težke vozičke z debelimi ljudmi, da jih uzde vežejo, da jim skrbniki ne dajo dovolj vode in jih bičajo, če ne ubogajo njihovih ukazov. Naravovarstveniki pozivajo mednarodno javnost, naj prepove oslovske taksije, vendar je njihov trud enako neuspešen kot prizadevanje za odpravo bikoborb. Ni pa mogoče zanikati, da oslovski taksiji prinašajo veliko denarja, da so blagovna znamka in turistična atrakcija mesta Mijas, da so izboljšali njegov standard in prinašajo veliko dobička lokalnim podjetnikom in obrtnikom.

Če vprašate domačine v Mijasu, kaj si mislijo o oslih in oslovskih taksijih, boste po vsej verjetnosti dobili dva povsem različna odgovora: enega, da je oslovske taksije treba odpraviti, ker pomenijo zlorabo živali, in drugega, da so turistična zanimivost in jih je treba obdržati. Nekateri domačini in tudi turisti se pritožujejo nad neprijetnim vonjem, ki se širi okrog oslov, in trdijo, da celo mesto smrdi po oslih in njihovih iztrebkih. Cena 15 evrov za četrt ure vožnje z oslom je precej oderuška pa tudi nerazumna, saj lahko ves Mijas prehodiš z nekaj koraki.

Hoja je najhitrejši način za pobeg od oslovskih vonjav, ki se širijo po vsem mestu.

Včasih kak osel popestri dogajanje in se od lastnika peketaje oddalji, osel v človeški podobi pa se srdito in kriče zapodi za njim. Turisti se ob navihanem oslu neizmerno zabavajo.

Oslovski svetnik

Kljub tem očitkom pa se osli vendarle lahko veselijo svetlejše prihodnosti. V Mijasu si že od leta 2004 aktivno prizadevajo preprečiti njihovo dolgoletno zanemarjanje, zato so v mestni svet postavili svetnika, ki je pristojen za osle! Sprejeli so kodeks ravnanja z njimi, ki zavezuje lastnike, da zanje dobro skrbijo, organizirajo brezplačne tečaje, kako najbolje skrbeti za te živali, kako preprečevati njihove preobremenitve ter jim zagotavljati ustrezno hrano, dovolj vode in primerne hleve. Med drugim jih morajo obvezno, vsaj dvakrat na leto, pregledati veterinarji. Nekakšen tehnični pregled torej.

Pravih oslov je v Mijasu približno 70, tisti drugi, v človeški podobi, pač ne štejejo zraven.