Tiskane izdaje
V francoskih Alpah v pogorju Mont Blanca so odprli novo planinsko zavetišče Goûter – stoji na izjemni lokaciji, na gorskem grebenu pod Mont Blancom, na zahodni strani, tik pod vrhom Aiguille du Goûter na višini 3817 metrov. Zgodovine planinske postojanke Goûter ni mogoče ločiti od zgodovine gorništva, povezane z vzponi na najvišjo evropsko goro Mont Blanc, saj je prva koča na tem mestu stala že leta 1854. Z novogradnjo so nadomestili kočo, zgrajeno leta 1962.
Leta 1990 so staro kočo sicer razširili, vendar so leta 2004 ugotovili, da obstoječe stavbe zaradi starosti in dotrajanosti nima več smisla prenavljati ali dograjevati – tako so se odločili, da zgradijo povsem novo planinsko kočo, na podlagi sodobnih principov gradnje ter prijazno do okolja, dvesto metrov stran od obstoječega objekta.
Zavetišče Goûter, ki stoji na gorskem grebenu pod Mont Blancom na višini 3817 metrov, sta projektirala francoska arhitekta Emmanuelle Guerard in Christophe de Laage (oba diplomanta pariške visoke šole za arhitekturo), doma iz bližnjega Chamonixa.
Njuno področje je »zelena« arhitektura, prizadevata si, da bi združila spoštovanje do tradicije s sodobnostjo, kar zahteva nenehno iskanje ravnotežja med dvema zelo različnima pristopoma. Planinska koča Goûter velja za eno najbolj priljubljenih izhodišč za vzpon na Mont Blanc in v sezoni je tu vedno gneča (nekateri si ležišče v koči rezervirajo že leto dni vnaprej – v koči lahko prenoči 120 gostov).
Gradnja je stala šest milijonov evrov, večino denarja so zbrali člani francoskega planinskega društva. Stavba je energijsko samozadostna, kolikor je to na izolirani lokaciji visoko sredi gora sploh mogoče, za kar skrbijo sončne celice ter vetrna turbina (z izjemo plina, ki se uporablja za kuhanje), za ogrevanje uporabljajo biomaso iz lokalne oskrbe (repično olje in lesni peleti).
Voda, ki se uporablja za kuhanje in umivanje, se po filtraciji vrača nazaj v sanitarni sistem in se uporablja za splakovanje stranišč – ta delujejo na podlagi sesalnega sistema, kar omogoča, da se pri vsakem splakovanju porabi samo dober liter vode (ponavadi se porabi od pet do šest litrov vode). Pri projektu je poleg arhitekturnega para sodelovala vrsta inženirjev, ki so omogočili, da je objekt tehnično brezhiben in ustreza okoljskim standardom za nizkoogljične objekte. Pri gradnji so sodelovali tudi šolarji iz St. Gervaisa, ki so v okviru šolskega okoljskega projekta pomagali pripravljati les, posekan v okoliških gozdovih.
Zavetišče predstavlja model trajnostne gradnje v gorah, trenutno francoska planinska zveza načrtuje še gradnjo ali prenovo sedmih drugih planinskih postojank po Goûterjevem vzoru. Georges Elziere, predsednik francoske planinske zveze, ki upravlja 130 planinskih postojank v Franciji, je povedal, da ta objekt nudi zavetišče planincem in je obenem tudi izobraževalne narave, saj spodbuja odgovornost, spoštovanje do okolja ter trajnostno zavedanje tudi visoko v gorah. V načrtu je, da se na podlagi istih okoljskih principov gradi vse nove planinske postojanke v Franciji.
Koča ima obliko eliptičnega cilindra. Štirinadstropni objekt drži pokonci močna, vendar lahka lesena konstrukcija s fasadnim ovojem iz nerjavečega železa. Koča spominja na Noetovo barko in njena zasnova je podobna kapeli Kamppi, ki so jo letos poleti odprli v Helsinkih (vizualno podobo zadnje so načrtovali v biroju K2S arhitekti).
Objekta se razlikujeta po lokaciji, višini, končni (kovinski) obdelavi fasade in vsebini, čeprav, če dobro premislimo, noč pred vzponom na najvišjo goro Evrope predstavlja duhovno dimenzijo, ki najbrž presega iskalce miru na osrednjem trgu glavnega mesta Finske.
Gradnja na skoraj štiri tisoč metrih nadmorske višine je bila izjemno zahtevna, vredna meniške zbranosti, tako po arhitekturni kot človeški oziroma gradbenotehnični plati. Gradnja takšnega nenavadnega objekta na strmem pobočju na višini 3817 metrov na gori, ki je zaradi surovega gorskega podnebja odprta samo od pet do šest mesecev na leto, velja za gradbeno nalogo najvišje zahtevnosti.
Zavetišče Goûter je tako več kot arhitekturno všečen in zanimiv objekt, je objekt z občutljivo socialno in družbeno dimenzijo, vreden simbolne vrednosti Noetove barke. Med njegovo gradnjo so se tesno povezali tako strokovnjaki kot planinci, še posebej pa lokalna skupnost pod Mont Blancom, ki z njim živi.
