Tiskane izdaje
V Sloveniji so poklicne bolezni izjemna redkost. Lahko bi rekli, da jih tako rekoč ni. To bi sicer lahko pomenilo, da imamo najbolj varna delovna mesta na stari celini. A resnica je, žal, drugačna. Pomanjkanje tovrstnih podatkov je le še eden iz dolgega niza dokazov, kako pomanjkljivo, zastarelo in nedopustno neuporabno zakonodajo imamo, na prenekaterem področju. In kako velika je zato zmeda v praksi, ki poraja tudi številne krivice.
Še posebno izstopajoči problemi, ki se že desetletje in več porajajo, nizajo in grmadijo na podlagi tovrstnih neurejenosti in nejasnosti, prežemajo področje zdravstvenega varstva in zavarovanja. Zdravja torej, ki med Slovenkami in Slovenci ostaja ena najbolj cenjenih in spoštovanih dobrin – a očitno le za posameznika, ne pa za družbo kot celoto, zlasti ne za politiko.
Prav zato se popolnoma strinjam z boleče resnično in iskrivo resnicoljubno krilatico – po tej je Slovenija država s težavami v razvoju in s politiki s posebnimi potrebami –, ki je v slovenskem prostoru že dobila zasluženi domicil.
Znano in že ničkolikokrat dokazano je, da so naložbe v (čim boljšo skrb za) zdravje in tudi v zdravstvo, ki pomaga pri iskanju čim hitrejše in čim učinkovitejše poti do zdravja, ko je to enkrat izgubljeno, najboljša možna in vedno utemeljena izbira. Izbira, ki vodi v razcvet in razvoj posamezne družbe, če je ta pripravljena priznati in prepoznati tovrstni izziv kot spodbudo in se odločiti za naložbe v zdravje prebivalstva.
Zdravje zaposlenih je neposredno in nedvoumno povezano z dobrim počutjem, dobre delovne razmere spodbujajo kreativnost, inovativnost in produktivnost, vse te prvine in njihovi merljivi učinki pa se, navsezadnje, odražajo tudi v bruto družbenem proizvodu države. V njeni blaginji.
O Sloveniji je že kar nekaj časa znano, da je na tej poti izgubila kompas, ne le ministra za zdravje. Tudi nadomestna ministrica za zdravje, premierka v odstopu, nima v rokah ničesar, kar bi ji pomagalo pri izboljševanju nastale situacije, v kateri se že na vseh nemogočih koncih in krajih oglašajo alarmni zvonci. Prej nasprotno. Ko prvi mož zdravništva enkrat javno opozori, da se je zaradi nevzdržnega stanja medicina znašla na robu prepada in da jo je mogoče rešiti le s takojšnjim ukrepanjem, je več kot jasno, da so usmerjevalci vzvodov za razvojne spremembe na tem področju ne le anemični in neučinkoviti, ampak, prav zaradi svoje nesposobnosti, dobesedno škodljivi.
Na tak način slovenskega zdravstva ne bo mogoče rešiti iz nadvse skrb vzbujajoče situacije – v tej že zdaj za nemoteno delovanje primanjkuje od 200 do 300 milijonov evrov –, zdravja slovenstva pa ne izboljšati. Kar, jasno, ni dobro. Pametne države že dolgo vedo, da se vsak evro, vložen v (boljšo) skrb za zdravje in torej tudi v zdravstvo, večkratno povrne.
Ne nazadnje je zelo poveden odraz tega tudi področje poklicnih bolezni, na katerem Slovenija sramotno zaostaja za razvitim svetom. Je pri skrbi za zdravje pri delu kaj drugače? Zelo različno. Je pa res, da so trenutni trendi spodbudni – če bo obveljalo, da celovita skrb za zdravje zaposlenih ni kratkoročni projekt, ampak mora postati in ostati del vsakdana.
Država s posebnimi potrebami
Že dolgo je znano, da Slovenija ni izgubila le ministra za zdravje, ampak tudi kompas.
Objavljeno
20. maj 2014 10.57
Slovenija Ljubljana 02.03.2012 - Diana ZAJEC, novinarka Dela. Foto: Leon VIDIC/DELO
