Tiskane izdaje
Velik problem pa je poslovno taktiziranje, ko bi bilo drago zdravilo dokazano mogoče nadomestiti z bistveno cenejšim, a proizvajalec tega preprosto noče narediti. Razkrivamo enega tovrstnih primerov, ko proizvajalec zavrača registracijo dvajsetkrat cenejšega zdravila.
Starostna degeneracija rumene pege (vlažna degeneracija makule) je v razvitem svetu najpogostejši vzrok za slepoto po 65. letu starosti. Zdraviti jo je mogoče z biološkimi, tako imenovanimi zdravili anti-VEGF, ki preprečujejo slabšanje vida in so učinkovita tudi pri drugih resnih obolenjih oči, ki človeku nezadržno jemljejo vid.
Na Očesni kliniki UKC Ljubljana so leta 2006, na lastno pobudo, brez dodatnih sredstev ali dodatnega kadra, uvedli tovrstno zdravljenje - zdravilo se aplicira v oko, z injekcijo - in tako že pred osmimi leti pomagali 55 bolnikom.
Oftalmologinja prof. dr. Brigita Drnovšek - Olup, ki je bila do lani strokovna direktorica ljubljanskega UKC, ob uvedbi zdravljenja z zdravili anti-VEGF pa je vodila očesno kliniko, pove, da zbolevnost zadnja leta strmo narašča, zdaj vsako leto začnejo na novo zdraviti približno 400 bolnikov. V zadnjih letih z omenjenimi biološkimi zdravili poleg starostne degeneracije rumene pege zdravijo še otekline zaradi zapore vene, spremembe zaradi kratkovidnosti, razraščanja novih žil in otekline makule, nastale zaradi sladkorne bolezni.
Zdravljenje ni enkratno, vsak bolnik mora dobiti več odmerkov. Leta 2012 so na očesni kliniki v sklopu zdravljenja opravili 6355 pregledov in aplicirali 4368 injekcij, lani so izvedli 5511 pregledov in aplicirali 4025 injekcij - v ta sklop pa niso vključeni diagnostični pregledi, ki so prvi pogoj za začetek zdravljenja.
Preprečevanje funkcionalne slepote
»Zdravljenje s to metodo, ki preprečuje funkcionalno slepoto, zdaj izvajajo v petih centrih po Sloveniji, kmalu naj bi se jim pridružili še dve bolnišnici, saj predvidevamo, da bo zaradi naraščanja zbolevnosti potrebnih od 10.000 do 12.000 aplikacij tega zdravila na leto. Seveda pa bi za to povsem novo dejavnost, s katero nismo nadomeščali starega načina zdravljenja, zdaj potrebovali več strokovnega kadra in sredstev, pri čemer pa se, kot pri vseh naložbah v zdravstveni sferi, zatika,« prizna sogovornica.
Tudi člani razširjenega strokovnega kolegija za oftalmologijo, ki ga vodi, podpirajo širitev tega zdravljenja v še dve bolnišnici; pogoj za to je izpolnjevanje zahtevane strokovne ravni za diagnostiko in terapijo, skupaj z aseptičnimi pogoji. V vsakem tovrstnem centru morajo imeti na voljo posebne prostore, ustrezne materiale in dovolj kadra - tudi zato, ker je pri tem zdravljenju ključno, da se začne dovolj zgodaj. Zato bi morala biti zagotovljena čim boljša dostopnost tako diagnostike kot zdravljenja. Takšna naložba se obrestuje: študije na Danskem, Škotskem in v Izraelu so pokazale, da se je funkcionalna slepota zaradi vlažne degeneracije makule po zaslugi zdravljenja z omenjenimi biološkimi zdravili v zadnjih petih letih zmanjšala za polovico!
Cenovna bitka, etični poraz
»Obstajajo tri zdravila anti-VEGF. Vse svetovne študije kažejo, da v njihovem učinku ni bistvenih razlik. Če se morda zgodi, da eno pri pacientu ne prime, ga nadomestijo z drugim - a na splošno so vsa enako uspešna,« pojasnjuje Brigita Drnovšek - Olup, pri tem pa opozori: »To zdravljenje je dokaj drago, precej globoko poseže v skupno zdravstveno vrečo. Zato je tem bolj nevzdržno, da je eno od teh zdravil približno dvajsetkrat cenejše od drugih dveh, vendar ga proizvajalec preprosto noče registrirati za uporabo pri tej indikaciji.«
Najcenejše od zdravil anti-VEGF je sicer registrirano za zdravljenje raka. Ker se je pokazalo, da pomaga tudi pri preprečevanju funkcionalne slepote, bi ga bilo smiselno registrirati tudi za to indikacijo. A proizvajalec se z možnostjo njegove registracije za zdravljenje degenerativnih sprememb na očeh, ki se kažejo v usihanju vida, ne strinja - kljub védenju, da bi tovrstna pomoč zdravstveni blagajni omogočila več zdravljenja tudi drugim bolnikom.
»V Sloveniji smo si več let pomagali tako, da smo bolnike s cenejšim zdravilom zdravili v sklopu raziskovalnega projekta. Tako smo lahko uporabljali to biološko zdravilo, vedoč, da v nedogled tako vendarle ne bo šlo. Ker ni šlo drugače, je plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje, potem odobril kritje dražjega zdravila,« pojasnjuje Drnovšek - Olupova.
Varčevalni ukrepi, v katere je prisiljeno slovensko zdravstvo, so močno okrnili tudi sredstva za raziskovanje in razvoj, s katerimi slovenska medicina uvaja nove metode zdravljenja. Postopki, ki omogočijo uradno vpeljavo teh metod, so vse dolgotrajnejši, a tudi soglasje zdravstvenega sveta še ne zagotavlja njihove uvedbe v praksi oziroma sredstev, potrebnih za izvajanje nove dejavnosti. »Hudo bo, saj tako lahko že v dveh ali treh letih opazno zaostanemo za razvitim svetom,« je zaskrbljena specialistka oftalmologije, ki se je pred kratkim kot predavateljica na temo rekonstrukcije vek po odstranitvi tumorja udeležila svetovnega kongresa oftalmologov na Japonskem (na njem je bil od slovenskih zdravnikov kot aktivni udeleženec še prof. dr. Marko Hawlina).
Tudi omenjeni dogodek z več kot 18.000 udeleženci je potrdil, da Slovenija za zdaj še drži korak z razvojem, ugotavlja sogovornica. »Res je, da nam uspeva spremljati novosti, saj naši zdravniki sledijo aktualnim dosežkom, s svojim znanjem pa v tem svetovnem razvoju tudi sodelujejo. Res pa je tudi, da se v praksi že srečujemo z zelo konkretnimi težavami. Pri nabavi najsodobnejše opreme, denimo. Toda to ni le naš problem, to je problem celotnega UKC. Tako kot zdravljenje z biološkimi zdravili po vsem svetu po eni strani daje upanje, zaradi neobvladljivih stroškov pa povzroča resne težave.«
