Tiskane izdaje
V sredo zvečer se je na telekonferenci evropski konzorcij, ki združuje 22 partnerjev, dogovarjal o prvi konferenci, na kateri bodo postavljali temelje za snovanje in izvajanje evropske sistemske medicine. Kje je v sklopu vizije, ki obljublja uresničitev inovativnih pristopov v zdravljenju, Slovenija?
Ta vizija bo v štirih letih dobila oprijemljive okvire, ki bodo izboljšali védenje o značilnostih kompleksnih bolezni, prognostiki, diagnostiki in zdravljenju – in omogočili uporabo tega tudi v medicinski praksi. V ta projekt je kot slovenska polnopravna partnerica vpeta Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani, ki jo zastopa prof. dr. Damjana Rozman. Prof. Rozmanova znotraj 22-članskega konzorcija sodeluje v skupini desetih partnerjev, ki odločajo o dejavnostih v sklopu projekta usklajevalnih dejavnosti na področju sistemske medicine (ang. Coordination Action Systems Medicine, CASyM).
Z združevanjem dejavnosti – raziskovalci, z medicino povezana industrija, glavne klinične ustanove, ki si želijo prehoda iz sedanje medicine v medicino, v kateri se uporabljajo sistemski pristopi, predstavniki združenj bolnikov in mediji – naj bi v projektu CASyM pripomogli ne le k razumevanju, ampak tudi ali predvsem k oblikovanju programa multidisciplinarnega izobraževanja na področju sistemskih pristopov tako v znanosti kot v medicini ter s tem prispevali k hitrejšemu razvoju diagnostike, preprečevanja bolezni ter izboljšanih načinov zdravljenja.
Učinkovito nad kompleksne bolezni moderne dobe
Ta projekt ni namenjen zagotavljanju denarja za klinične študije (materialni stroški), ampak je usmerjen v reševanje ključnih problemov (sodobne) medicine – na področju večfaktorskih bolezni. Mednje sodijo vse bolezni moderne dobe, od raka do metabolnega sindroma ali psihičnih motenj, ki nimajo enega samega vzroka in pri katerih genetski in okoljski dejavniki učinkujejo drug na drugega; oboji lahko pomembno vplivajo tako na nastanek kot na razvoj oziroma na poslabšanje bolezni.
»Poglejmo, denimo, raka na prsih. Pri isti bolezni, ki se pojavi pri več ženskah, je kombinacija dejavnikov lahko povsem različna. To ni le biološko-medicinski, ampak tudi matematično-informatično-tehnični problem. Zato je treba najti sredstvo, s katerim bo mogoče bolezen čim bolje diagnosticirati, ugotoviti, kako morda predvideti verjetnost njene pojavnosti in kako jo resnično najbolje zdraviti. Ta pristop nikakor ni in ne more biti enoznačen, ampak mora biti 'pisan na kožo' slehernemu posamezniku,« pojasnjuje prof. dr. Damjana Rozman. Ker pa to področje spremlja niz neznank in ker, ne nazadnje, sistemske medicine v praksi, razen redkih izjem, še ni, je glavna naloga omenjenega projekta čim širše ozaveščanje o tovrstni medicini in usmerjanje mladih v tovrstno izobraževanje.
Most med sistemsko biologijo in klinično medicino
»V izobraževanje zdravnikov, na dodiplomski ali podiplomski ravni oziroma v prav vseh življenjskih in kariernih obdobjih, je treba vgraditi nove pristope za razumevanje večfaktorskih bolezni, pri tem pa upoštevati hitro naraščajoče število podatkov omskih raziskav in drugih kvantitativnih podatkov,« poudarja profesorica biokemije, ki v praksi ne dela kot zdravnica, ampak kot biokemičarka »zgolj« izobražuje študente, raziskovalno pa se posveča funkcijski genomiki in sistemski biologiji s holesterolom in motnjami ritma povezanih obolenj.
Zato je izbrala Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana za partnerja v tem štiriletnem projektu. Ljubljanska medicinska fakulteta oziroma tamkajšnji Center za funkcijsko genomiko in biočipe in UKC (kot ključni uporabnik in v prihodnje pridruženi član CASyM) bosta tako junija 2013 skupaj organizirala prvo šolo oziroma delavnico sistemske medicine. »V projektu CASyM se bo vsak lahko odločil, kje vidi svojo vlogo v celostni strategiji za uveljavitev sistemske medicine v evropskem prostoru. Da bi lahko uvideli nujo po vpogledu v sodobne bolezni – te danes razumemo kot sklop dinamičnih in ritmičnih motenj genetskih, molekulskih in celičnih mrež, ki so med seboj prepletene in se skupaj odzivajo na vplive iz okolja –, je potrebna nova presoja kliničnih fenotipov pa tudi (ali predvsem) tesnejša povezava med sistemsko biologijo in klinično medicino. Pogoj za to pa je izobraževanje nove generacije raziskovalcev in zdravnikov, ki bodo znali in zmogli ustvariti razmere za (zdaj vsaj navidezno nemogoč) prenos pogenomskih spoznanj v širšo medicinsko prakso,« poudarja sogovornica.
Izobraževanje je torej tisto, ki bo tlakovalo pravo pot uresničevanju sistemske medicine v evropski praksi. V zadnjem desetletju so z matematičnimi modeli in računalniško analizo obširno proučevali najnovejše biomedicinske izsledke predkliničnih študij. Zdaj je naloga sistemske medicine, da te nove pristope vključi v bolniško in zdravstveno dokumentacijo. Tako bo lahko prispevala k hitrejšemu razvoju in izboljšanju diagnostike, k preprečevanju bolezni, izboljšanju prognoze in dvigu kakovosti zdravljenja.
