Tiskane izdaje
Vprašanje Agate:
Draga sovrstnica, moje življenje se je prejšnji teden sesulo v prah. Z možem sva stanovanje prepustila hčerki in njeni povečani družini, midva pa sva se preselila v manjše. Zamenjavo smo opravili, preden nama je uspelo pospraviti za seboj. Hči je tako odkrila škatlo, v kateri sem hranila pisma, ki sva si jih z možem pisala, ko je bil v vojski (JLA). Žal so bile v teh pismih zapisane tudi zgodbe, o katerih hči ni ničesar vedela. Kot šestnajstletna sem se zaljubila v fanta, ušla od doma, pustila šolo, z njim sem doživljala nebesa, pa tudi najbolj grozen pekel. Šele huda nesreča, komaj sem ostala živa, me je streznila. V bolnišnici sem spoznala sedanjega moža in on mi je pomagal spet na noge. Skupaj s starši smo se odločili, da starih grehov ne bomo pogrevali. Ne vem, zakaj sem obdržala tista pisma, mogoče zato, ker je bilo v njih veliko moževe nesebične ljubezni? Hči mi je obrnila hrbet, pravi, da se ji je zaradi mojih laži sesul svet.
Odgovor Milene:
Ljudje imamo na tisoče problemov. Pa tudi prav toliko lastnih izkušenj, kajti vsak človek je unikaten in tudi naše poti do cilja so zato različne. Vsakokrat, ko poskušam na pravi način – predvsem pa po svoji vesti – povedati, kar mislim in čutim, se zavedam, da so moje besede le kamenčki na takšni poti. Lahko jih poberete, lahko tudi ne.
Moje izkušnje so takšne – kdo drug bo lahko trdil drugače –, da starši pogosto delamo veliko napako, ko pred otroki skrivamo, kakšne poti in stranpoti smo ubirali v življenju, zlasti v mladosti. Še več: mnogi se delajo supermane, vseznalce, uspešneže, male bogove. Matere rade trdijo, da so se – glede moških – zmeraj prav odločale, tajijo, da je v kakšni zvezi šlo kaj hudo narobe, ne priznajo, da so se znašle tudi na kolenih in v brezizhodnih položajih.
Tudi sama se spomnim, kako sem kot najstnica pogosto videla rdečo cunjo pred očmi, če so mi starejši prali možgane z govoričenjem o svoji superiornosti. Prepričana sem, da ste bili tudi vi kdaj v podobni situaciji. Ne nazadnje ste pobegnili od doma zato, ker starši niso nehali tečnariti in vam »piti kri« z različnimi očitki, kajne? A ste vseeno, ko je napočil čas, trpke izkušnje preprosto pozabili.
Svoje mladostne pregrehe ste, ker ste se jih sramovali, zaprli v slonokoščeni stolp, na vrata pa namestili zlato ključavnico. Kot mlada mamica verjetno niste pomislili na to, da bi mladostne stranpoti, četudi trpke in boleče, lahko uporabili kot poučne zgodbe, ki bi vas ob pravem času in ob primernih priložnostih še bolj povezale s hčerko?
Danes se boleče zavedate, da ste naredili napako, ker ste sebe in svoje življenje preveč idealizirali in povzdigovali v nekaj popolnega in brezmadežnega. V očeh hčerke ste si »utrdili« položaj nedosegljivega ideala, ob katerem se je, tako menite tudi sami, pogosto počutila nesamozavestno in manjvredno. Ob slabostih, ki ste jih znali tudi poudarjati, se je celo zavedala, da vam ne seže niti do gležnjev, pa če se je še tako trudila. Iskrenost, ki bi morala biti osnovni pogoj za ljubeče in s toplino prežeto družinsko življenje, ste nadomestili z lažmi, pretvarjanjem, za lase privlečenimi pravljicami.
Sami priznavate, da vas je sram, ker ste zavijali z očmi tudi pri njenih šolskih ocenah, prijateljih, obnašanju, izbiri študijske smeri. Skratka, s svojo lažno podobo ste jo pravzaprav pohodili na vsakem koraku, pri čemer so vam stali, tega ne smete pozabiti, ob strani mož in starši. In, seveda, z molčanjem ste privolili v negovanje kulta sprenevedanja.
Pa da ne boste mislili, draga Agata, da vas, po drugi strani, ne razumem. Za vami so bile težke preizkušnje, norost, ki ste si jo privoščili pri šestnajstih, ni bila nedolžna. Prežemal vas je strah, da bi tudi hči podedovala nore gene, v slepi materinski ljubezni ste naredili vse, da bi jo obvarovali pred takšnimi padci. Danes, ko rešujete, kar se rešiti da, se najprej poskusite vživeti v njeno kožo, pa v to, kaj je doživela, ko je prišla na dan resnica o njeni popolni mami. Si predstavljate strelo z jasnega v obliki šoka, besa, razočaranja, ko je odkrila pisma, ki ste jih pisali očetu? Zmorete dojeti njeno dušo, ki je ranjena obležala na tleh v spoznanju, da je odraščala med neiskrenimi starši, ki so jo – po drugi strani – nenehno učili prav tistega, česar sami niso imeli: iskrenosti, poštenosti, resnicoljubnosti?
Nekje v svojem pismu ste zapisali, da bi ta trenutek, če bi vedeli za posledice svojega dejanja, ravnali drugače. Od srca rada vam verjamem. A, žal, nihče med nami ne ve vnaprej, kaj se bo izcimilo iz dejanj, četudi so ta zamišljena kot najbolj plemenita in dobronamerna.
Vaša hči je odrasla ženska, stopite k njej kot ženska k ženski, pogovorita se na samem, povejte ji celo zgodbo brez slepomišenja! Ob tem pa ne pozabite opisati tudi strahov, s katerimi ste morali živeti, ker ste se bali, da bi lahko šla po vaših stopinjah. Nekaj mi pravi, da hči potrebuje še malo časa, da se hude ure v njeni glavi umirijo in začne spet trezno razmišljati. V ljubezni, ki povezuje družino med seboj, pa takšna pisma, ki jih, ne nazadnje, ne bi smela niti prebirati, verjemite, ne morejo izničiti.
