Odnosi: Motijo me dekletovi tihi dnevi

Rok: Zmeraj sem mislil, da so takšne rubrike, kot je vaša, ženska zadeva. Danes pa je tudi meni počilo in potrebujem nekoga, ki me bo poslušal, četudi mi odgovora mogoče ne bo dal. Punca, skupaj sva že dve leti, je spet imela »popadke«. Iz službe me je poklicala, naj ji naredim pico, pa sem pozabil na olive, ki jih obožuje. Začela se je jeziti, da sem to storil nalašč (a nisem, prisežem!), potem pa se ji je nos povesil do tal in z mano noče govoriti. Po pravici vam povem, da mi gre takšno otročje obnašanje na živce, čeprav se z njim nenehno soočam: podobne »užaljenosti« občasno uprizarjajo moja mama, sestri, partnerice kolegov, sodelavke ... Tudi nekdanje dekle je bilo takšno, iz bedarij je znala narediti problem svetovnih razsežnosti. Res ne vem, kaj naj naredim. Tihi dnevi, ki sledijo, me zelo motijo. Vem sicer, da jih bo lahko že čez pet minut konec, ko bo nasmejana prišla k meni in se želela pocrkljati, a to ni to. Kadar je med nama vse lepo in prav, je super dekle, v večini stvari se ujemava, imava enake življenjske cilje, želje … Vendar se zavedam, da današnja tišina ni niti prva niti zadnja. Tokrat so bile krive olive, jutri bo znorela zaradi kakšne druge reči, ljubezen pa bo ugašala. Hvala, ker ste prebrali moje izkašljevanje.

Milena: Dragi Rok, dobrodošli v klubu moških, ki jim nikakor ne uspe razumeti ženske duše! Nekoč mi je eden od prijateljev (malo za šalo, malo zares) dejal, da se je sprijaznil z usodo, saj je obnašanje, ki ga tudi vi opisujete, zelo tipično in pogosto, je pa posledica »napake« že v začetnem postopku, ko je Bog gnetel glino za čim bolj popolno Evo.

Stanju, imenovanemu nos do tal, slonji rilec in še marsikateri izraz bi se našel, se ženske vdajamo včasih bolj, drugič spet manj izrazito. Pogosto je le posledica naključnih, zoprnih in celo nesrečnih dogodkov, končni »rezultat« pa potem označimo kot nepotrebno pasenje mule. Večinoma ga prakticirajo tiste ženske, ki niso vajene (ali pa ne čutijo potrebe), da bi se s partnerjem, družino, prijatelji, sodelavci … o svojih čustvih in nemirih, ki se porajajo v srcu, tudi pogovarjale.

Vaše dekle, na primer, je morda imelo za seboj ponesrečen dan, lahko jo je zafrkaval šef, dopuščam možnost, da se je na poti domov znašla v prometnem zamašku, da je imela nepotrebne, a mučne menstrualne krče, ob vsem tem pa se je po tihem veselila vašega objema in želodec ji je veselo poskakoval ob misli na pico. In kaj se zgodi potem? Ker ni bilo oliv, se ji je v trenutku podrl svet, vse dnevne travme so zalile njeno srce, manjkajoče olive pa so bile le nepotrebna, a uporabna pika na i njenemu počutju. Če bi bilo med vama več iskrenosti, pogovorov, če bi 28 ur na dan v sebi čutila željo, da otiščance nenehno delita drug z drugim, potem tudi takšnih sitnih, a nepotrebnih situacij ne bi bilo. Mirne duše vam povem, da se ženske z leti, če smo seveda pametne, takš­nim tihim dnevom z vsemi štirimi izogibamo. Izkušnje nas namreč naučijo, da se težave rešujejo za mizo, s pogovori, in ne s tišino in pomilovanjem same sebe. Življenje je prekratko in preveč izjemno ter dragoceno, da bi ga zapravljali zaradi trapaste olive!

Ne vprašajte, koliko dopustov je že šlo v nič zaradi tega ženskega mulastega obnašanja, koliko je bilo noči, ko sta partnerja prespala vsak na svojem koncu, koliko je že bilo solz in slabe volje zaradi ene same dlake v jajcu!

Ob branju vašega pisma se bo večina moških mičkeno hahljala, češ poglej, poglej, v svoji nesreči nismo sami, vseeno pa je treba reči, da se bi morali vsi skupaj, ne glede na spol in ne glede na to, kdo zganja nepotrebno užaljenost z vsemi nepotrebnimi posledicami, zavedati, da je le pogovor tisti, s katerim lahko v partnerstvu odpravimo ali vsaj omilimo takšne zaplete.

Žal s čakanjem na trenutek, ko bo partner dozorel, izpuščamo dragocene priložnosti, ko bi se lahko imeli lepo, ko bi se lahko razdajali, uživali bližino, se osrečevali in si bili blizu. Po lastni krivdi nam nepozabne priložnosti polzijo med prsti!

Če bi bila na vašem mestu, dragi Rok, se v vašo kraljico takrat, ko ima nos do tal, ne bi vtikala. Poskuse bi razumela kot klečeplazenje, kar bi še bolj utrdilo njeno prepričanje, da je vsega usmiljenja vredna žrtev. Pustite jo pri miru, dokler se ne »skulira« in se ne zave svojega nemogočega obnašanja. Potem pa se z njo odločno pomenite, in to brez slepomišenja, ne oziraje se na jok, stok in histerijo. Povejte ji, da jo imate radi, da želite z njo preživeti življenje, a da tako pač ne gre več naprej. Prepričana sem, da vaše dekle tudi samo ve, da dolg rilec ni znak zrele ženske, ki ve, kaj hoče.

Vztrajajte, ker nočem, da bi se nekoč, čez čas, tudi vam, tako kot mnogim drugim, zgodilo, da bi vam postajal kavč v dnevni sobi vedno bolj domač in prepad med vama vedno globlji. Dokler ne bi nekega lepega dne še zmeraj živela pod skupno streho, a bi bila zaradi razpok v partnerstvu, ki so nastale tudi zaradi takšnih nepotrebnih trenutkov, v srcu na milijone svetlobnih let narazen.