Tiskane izdaje
Z brati in sestrami smo se skupaj odločili, da vam pišemo. Izhajamo iz zelo velike družine, na svet pa nismo prijokali zaradi ljubezni, ampak zaradi očetovega alkoholizma in maminega nagnjenja k uboganju. O tem, kakšna je bila naša mladost, ne bi izgubljali besed, saj so bili nekateri med nami krajši ali daljši čas tudi v rejništvu. Nekako smo le prišli do kruha, za študij ni bilo ne časa ne priložnosti. Medtem je oče prodal hišo, v kateri smo bivali, in jo čez noč popihal k drugi ženski, s katero živi še danes. Morali smo se seliti drugam, ničesar, razen osebnih stvari, nam ni bilo dovoljeno vzeti s seboj. To so bila zelo težka leta, ko je moral vsak od otrok prijeti za delo, kajti mama ni znala z denarjem. V zadnjih desetih letih so se stvari umirile, vsi smo se kar dobro znašli, ker smo skromni in vajeni hudega, kljub nekaterim težavam, ki jih imamo, smo zadovoljni. Mama ima minimalno pokojnino in vsak od nas ji da še nekaj denarja za priboljške. Pred kakšnega pol leta pa so brata začeli zafrkavati, da ima mama novega ljubimca. Žal je bilo vse res, domov je privlekla največjo zgubo, kar jih je lahko našla. Začela nas je izsiljevati za več denarja, na račun tega, ker nas je »rodila in skrbela za nas ter spravila k kruhu«. Kar je velika laž. Tisti možakar pa vsem razlaga, da je končno našel eno, ki bi zanj naredila vse. Kaj nam svetujete, da storimo?
Milka
Odgovor: Draga Milka, pisma, ki so podobna vašim, pa jih zadnje čase kar pogosto prebiram, me skrbijo. Nikoli si ne bi mislila, da se prav med mamo in otroki nabere toliko nerazčiščenih besed, odnosov ter neizgovorjenega. Verjemite, bojim se pomisliti, kaj vse se še skriva za na videz spodobnimi zidovi slovenskih domov, ko pa že iz pisem, ki jih dobivam, vre toliko žalosti, razočaranja in zamer.
Vam, vašim bratom ter sestram, ki ste prihajali na svet kot po tekočem traku, se res ni dobro godilo. Zgodbe, ki ste mi jih pripovedovali, so me pretresle, saj so bile polne hrepenenja po ljubezni, nežnosti in toplini, predvsem pa po varnosti. Na nobenega starša se niste mogli nikoli zanesti, ker sta nenehno požirala dano besedo.
Odraščali ste na ulici, večkrat lačni kot siti. Še dobro, da ste živeli v vaškem okolju, kjer vsaj sosedom ni bilo vseeno, kaj se pri vas dogaja. Veseli pa me, da ste bili kot otroci zaščitniški drug do drugega, da ste držali skupaj, si v težkih trenutkih pomagali in si stali ob strani tako čustveno kot finančno. Morda se še ne zavedate, kakšen neprecenljiv zaklad nosite v sebi zaradi teh vezi, zato je prav, da vam to povem. Poznam kar nekaj otrok iz podobnih družin, kot je bila vaša, ki so se med odraščanjem odtujili, tudi zaradi hujskanja staršev. Zdaj komaj poznajo drug drugega. Zgolj preventivno (imam pač take izkušnje) vam polagam na srce, da partnerjem, s katerimi si boste ustvarjali skupno pot v življenje, razkrijte, kakšna je bila usoda, ki vas je družila, kaj ste morali prestati … Ne bi bilo prav, da bi kdo, hote ali nehote, razdiral to, kar vam je najbolj drago.
Ob vašem pismu sem pomislila na slovenski pregovor o jabolku, ki ne pade daleč od drevesa. Namreč: običajno je ljudski glas otrokom iz podobnih družin, kot je vaša, nenaklonjen, češ stran od njih, saj bodo otroci ravno taki, kot so bili starši. Vi ste dokaz, da to ne drži, da se vse da, če se le hoče.
Morda bi, če bo kdaj tako naneslo, pobarali tudi očeta, zakaj se je ob novi partnerici odrekel alkoholu in kakšne so zamere, ki jih goji do bivše žene, da je zaradi nje pretrgal celo stike z otroki, z vami. To se mi sicer zdi zelo neodgovorno, nezrelo in trapasto, a ker tudi vi ne poznate podrobnosti iz njunega intimnega življenja, lahko na podlagi povedanega zgolj sklepam, da so bili odnosi nemogoči, njemu, preprostemu človeku, pa so zrasli čez glavo.
Za vas in tudi za vaše brate in sestro bi bilo dobro, če bi se o izkušnjah, ki ste si jih v življenju pridobili, pogovarjali. Med takim terapevtskim obujanjem spominov boste danes, ko ste odrasli, verjetno že znali ločevati zrno od plev. Veste, v vsaki stvari, ki se nam zgodi v življenju, je tudi kaj dobrega. Sebi in drugim ste dokazali, da lahko dozorite tudi ob skrajni čustveni zanemarjenosti. Če samo pomislim, kako so današnje generacije mladih pogosto preveč zavite v vato, ko starši mislijo, da jim morajo tapecirati vsak, še tako skrit vogal, da se ja ne bi po nepotrebnem udarili, ste, na drugi strani, vi – v primerjavi z njimi – pravi junaki! Zaigralo mi je srce, ko ste napisali, kako ste vsakič, ko ste videli očeta pijanega, sami pri sebi sklenili, da se pijače na tak način ne boste nikoli dotaknili. Enkratni ste!
Kaj storiti, da bi mamo spravili k pameti? Odgovor na to vprašanje ni lahek. Težko bo, ker je navsezadnje le vaša mama. Za začetek bi predlagala, da ji začasno odrečete konkretno finančno pomoč in jo raje nadomestite z materialno. To pomeni, da ji prinesete osnovna živila, za kakršnokoli drugo razkošje, ki ga želi »podarjati« novemu partnerju, pa naj poskrbi sama. Vaša edina dolžnost je, da če je treba, pomagate njej, nikakor pa naj vam ne pade na pamet, da bi postiljali udobno posteljo nekomu, ki bi se iz vas za povrhu še norčeval.
Mamo boste težko spremenili. Če bi bila na vašem mestu, bi raje prizemljila možakarja in mu povedala, da si na vaš račun prstov pač ne bo oblizoval. Pa še nekaj bi rada dodala: vaša mama je sicer res že upokojena, a to ne pomeni, da je postala invalid. Za kakšen priboljšek pri dobrih šestdesetih lahko poskrbi tudi sama, saj ima dve roki, mar ne? Pa tega ne bi zapisala, če iz vašega pisma ne bi dobila občutka, da vas po malem izkorišča. Če boste potrebovali karkoli, se spet slišimo, kajne?
