Tiskane izdaje
Pismo: Nikoli nisem sodil v kategorijo povprečnih slovenskih moških. Kot študent sem bil piflar, prva motivacija je bil študij, za zabavo je praviloma zmanjkalo časa. V službi se je zgodba ponovila. Izza mize ne vstanem, dokler ni delo opravljeno. Minimalni prosti čas sem preživljal v moški družbi, trudil sem se ne opaziti, da je bila razlika v letih med nami vedno večja. Kolegi, plus, minus mojih let so pač drug za drugim lezli v zakon. Sem tudi edinec, doma sem vztrajal do 40. leta, ko se mi je ponudila ugodna priložnost iti na svoje. Kljub temu še zmeraj prihajam k staršem vsaj na kosilo oziroma po potrebi, če potrebujejo mojo pomoč. Vsi okoli mene, skupaj s sorodniki, kolegi, vaščani, so (bili) prepričani, da je z menoj nekaj »narobe«, da sem zato hotel ostal zakrknjen samec. Pa sem imel precej krajših avantur, a enostavno ni šlo. Pred tremi leti pa trešči vame kot strela z jasnega. Na nekem seminarju srečam žensko, v katero sem se tako zaljubil, da brez nje ne morem več živeti. V treh letih, ko sem najmanj trikrat na teden prevozil več kot 800 kilometrov, da sva se srečevala, se je ločila (tudi sicer bi se), postal sem ljubeč »oče« njenima sinovoma, radi se imamo. Obstaja pa še druga plat zgodbe: ko so se prvič razširile govorice, da me obiskuje neka ženska, sem jo dobesedno zatajil, staršem pa sem se v trenutni zadregi zlagal, da je le sodelavka. Na smrt me je strah tudi odzivov okolice, kajti čez poletje se bo za stalno preselila k meni. Mraz me strese ob misli, kako me bodo vlačili po zobeh.
Janek
Milena svetuje: Dragi Janek, to, kar vi poimenujete »nerešljivi problemi«, bi najraje spremenila v ptice, ki bi se z zamahom čarovniške palice rešile iz zlate kletke nekakšnih namišljenih kalupov ter srečne in zadovoljne poletele pod svobodno nebo. A ker tega ne morem, žal mi tovrstne spretnosti niso bile dane, bom svoje razmišljanje ob vašem pismu poskusila strniti v nekaj misli, ki naj vam bodo v oporo, ko boste preganjali strah, nelagodje, sram in drugo nepotrebno navlako, ki se je znašla v vaši glavi. Najprej bi vas rada postavila na realna tla in vam povedala, da »piflarji« sploh niso takšna redkost, kot si, morda, mislite. Kar nekaj – in to obeh spolov – jih poznam, ki so se žrtvovali za domače, za službo, za vsakogar, ki je trkal na njihova vrata. A ko jih eni in drugi niso več potrebovali, so jim povsem brez milosti obrnili hrbet. Pa da me ne boste narobe razumeli: nikakor nočem reči, da je narobe, če se razdajamo, hvala bogu, da je še kakšen tak!, narobe je zgolj to, ker ste hkrati pozabili živeti, odrekali ste se celo priložnostim v bojazni, kaj bodo rekli drugi. Tako ste bili petdeset let na voljo drugim, sebi nikoli. Dovolj ste že stari, da se vzamete v roke in pogledate resnici v oči. Kaj vidite? Ogromno praznino, dokler ne uzrete zadnjih treh let, ko vam je srce končno ušlo izpod nadzora in se zaljubilo ter dalo puščavi, prepleteni s pajčevinami, nov smisel.
Sami ugotavljate, da vas imajo starši za nekakšnega služabnika, ki mora biti 24 ur na dan na razpolago, v službi vam – ker vedo, da ste zelo navdušeni, požrtvovalni in pridni – nalagajo celo tisto delo, ki bi ga lahko opravili drugi. Sorodniki pa so si na nekem družinskem srečanju, malo za šalo, malo za res, že »razdelili« vaše premoženje, če se vam morda zgodi kaj nepredvidenega. Z leti ste – ne da bi vedeli, kdaj – počasi drseli v kalupe, ki so jih krojili tisti, s katerimi ste si delili vsakdan. Kdo bo delal zastonj nadure? Janek, saj itak nima doma nobenih obveznosti. Kdo bo hodil po opravkih, kdo bo pritekel sredi noči, če bo treba ali pa tudi ne? Janek, kakopak, to je njegova dolžnost. Kdo bo birmanski boter? Janek, logično, saj ima denar. Kdo bo dal za pivo? Janek. Itd. Itd.
Ste se že kdaj vprašali, kaj bi se zgodilo, če bi ob vseh teh in še nešteto drugih samoumevnostih enkrat samkrat rekli – ne? Odzivi, ki bi jih sprožili, bi bili, verjemite, zanimivi, za vas sicer šokantni, a zelo zdravilni. Žal pa močno dvomim, da bi se ob dolgih nosovih sploh začeli zavedati, kako vas imajo na vrvici in kako vas med božanjem in trepljanjem po ramenih prijazno in dobronamerno izkoriščajo. Še dobro, da niste pregoreli. Zato se nič ne čudim, da ste se staršem na vprašanje, kdo je tista ženska – zlagali. Če bi povedali resnico, bi podrli svet njihovih in še čigavih utvar o tem, komu pripadate, čigava last ste. Oče in mama sta se, žal, preveč navadila na to, da ste jima na voljo vsakokrat, ko tleskneta s prsti. Podobno velja tudi za vse druge.
Mar ni že čas, da končno vzamete usodo v svoje roke in si tudi zase odrežete košček potice, do katerega imate vso pravico? Ne morem vas »farbati«, pa reči, da vas zato ne bodo vlačili po zobeh, obtoževali, se vam morda celo posmehovali, češ, poglejte jo, starino, na stara leta se mu je zmešalo. Ne slepite se, da so vsi ljudje dobri, nekateri so, žal, tudi drugačni. Ne nazadnje so se iz vaše samskosti norčevali že prej, pa ste preživeli, mar ne?
Življenje, ki ga imamo, je zgolj in samo naše, niti na kraj pameti nam ne sme pasti, da bi ga krojili tako, kot nam ukazujejo drugi. Dan, ko boste s svojimi najdražjimi zaživeli kot družina, je tik pred vrati. Veselite se ga, dovolite čustvom, da bodo še naprej vrela na dan, naredite vse, da boste srečni. Tudi starši se bodo prej ali slej sprijaznili, da je del vašega srca oddan, a ker ste taki, kot ste, sem prepričana, da ga bo tudi za njih še zmeraj zadosti ostalo. Dvignite glavo, do bodoče žene bodite nežni tudi zunaj doma, ne skoparite z objemi, naj se ljudje na to, da ste srečni, navadijo. Pa se bodo, verjemite, kajti že jutri jim bo okolje, v katerem bivajo, ponudilo novo kost za glodanje, vi boste pozabljeni. Žal smo takšni, da z metlo raje pometamo pred tujim pragom kot pred svojim, že od nekdaj.
