Tiskane izdaje
Pismo: Odraščala sem v družini, v kateri je imel denar glavno besedo. Na vrat na nos sem se poročila in prišla z dežja pod kap. Mož je vse zapil, nakar je meni očital, da po nepotrebnem zapravljam celo njegov denar, kar je bila velika laž. Pri triindvajsetih letih sem zaradi nasilja z dvema otrokoma in brez vsega odšla na svoje. S pomočjo dobrih ljudi sem našla stanovanje pri starejšem paru. Z delom in požrtvovalnostjo (oba sta bila v letih in bolna) sem služila za stanarino, šolala otroka, z muko nekaj prihranila. Moja dobrotnika sta mi v oporoki zapustila polovico hiše, drugo pa sem s posojilom odkupila od njunega nečaka. Zdaj se bližam 45. letu, za menoj so težke preizkušnje, a sem vesela, ker sem otrokoma omogočila najvišjo mogočo izobrazbo in še radi se imamo. Ne njima ne sebi nisem nikoli očitala denarja. Spoznala sem tudi moškega, najino prijateljstvo mi veliko pomeni. V minulih letih sem s starši vzdrževala le občasne stike, saj so mi v najtežjih trenutkih obrnili hrbet, češ da nimajo denarja, čeprav vem, da to ni res. Zdaj pa, ko bi lahko malo zaživela, sta se nenadoma spomnila name, ker sta sprta tudi z bratom oziroma njegovo ženo in nimata nikogar, ki bi jima kaj pomagal. Trkata na mojo vest in mi ne dasta miru. Prijatelj me spodbuja, naj jima ponudim roko, saj pravi, da so starši kljub vsemu starši, ne glede na to, kakšni so. Meni pa srce ne da, da bi bila v najlepših letih življenja spet komu za deklo in še brez zahvale ter bognedaj – plačila.
Biserka
Milena svetuje: Draga Biserka, vaša nadvse žalostna življenjska zgodba, še ena od mnogih zelo podobnih, se me je zelo dotaknila. Različni dogodki, ki jih podrobno opisujete, so, to vam iz srca verjamem, na vaši duši pustili globoke in neizbrisne sledi. Hlepenje za materialnimi dobrinami je vama z bratom ukradlo otroštvo, saj sta bila postavljena na stranski tir, ker so starši vso energijo vložili v gradnjo hiše, v kateri zdaj, kako ironično, živijo sami. Medtem ko je rasel dvonadstropni mavzolej, sta vama govorila, da se morate vsi skupaj žrtvovati, da bo potem, ko se boste vselili – bolje. To se ni zgodilo, kajti na vrsto so prišle druge dobrine, življenje je odtekalo mimo vas, ne da bi se zavedali, kdaj in kako. Vi ste se odselili z dežja pod kap, brat pa je ostal v upanju, da bo v enem od nadstropij, kot mu je bilo obljubljeno, zaživel s svojo družino. A kaj, ko so šli vnuki dedku in babici na živce, ker so bili razposajeni in niso »cenili« njunega matranja in truda. Brat se je nazadnje vdal v usodo, se preselil drugam, kar ni bilo lahko, saj je v hišo staršev vložil vse svoje prihranke. Očitki, očitki in še enkrat očitki, pa pogrevanje starih grehov, da o zoprnem nerganju ne govorim – zakaj tako radi pljuvamo v lastno skledo?
Vaški opravljivci so se veselili vsakega vašega obiska v rodni vasi, saj so vedeli, da jim naslednji dan ne bo manjkalo kosti za glodanje. Brata, ki je bolj občutljiv, so izdali še živci, kljub težki diagnozi je dobil pod nos, da »igra«.
Morda se vam ne zdi tako, a mislim, da ste imeli veliko srečo, ker ste odšli od doma in zapustili tudi nasilnega moža. Če se to ne bi zgodilo, kdo ve, na kakšnih pomirjevalih bi bili danes? V najlepših letih ste potem, za piko na i, srečali moškega, ki vam je s svojo vedrino in dobroto vrnil voljo do življenja. Še več: stoji vam ob strani, vas razvaja in podpira, če le more.
Edina senca, ki kdaj leže med vaju, je njegovo nerazumevanje odnosov med vami in starši. Odraščal je v ljubeči družini, v kateri so bili starši polni dobrote, zato je prepričan, da je treba staršem vračati ljubezen. Enkrat ali dvakrat ste ga poslušali, a ste se pošteno opekli. Nisem mogla verjeti, da so vas starši zaradi prijaznosti obdolžili hinavščine, češ da želite od njiju »težko prigaran denar«. V solzah ste se zatekli v partnerjevo naročje, kjer izjemoma ni bilo tolažbe, saj vam je dejal, da bi vseeno morali še »mičkeno potrpeti«.
Da bi bila smola še večja, je mama zbolela. Za pomoč na domu se ji zdi škoda denarja, pravzaprav trdi, da ga nima, zato se je obrnila na vas in zahteva, da prihajate vsak drugi dan in ji pomagate. Ko ste ji omenili, da bi primaknila vsaj za bencin, je znorela in vam očitala nehvaležnost.
Kaj storiti, da bo vaša vest mirna, pa da bo partner zadovoljen in se ne bo zgražal nad vami, da ste brez srca? Veste, draga Biserka, če bi bila na vašem mestu, bi bila za začetek malo bolj odločna. S partnerjem se usedite za mizo, poglejte mu v oči in mu jasno in odločno razložite, da so vaše življenjske izkušnje pač drugačne, zato boste ravnali tako, kot ste prepričani, da je prav – in nič drugače. Če vas ceni in ljubi takšno, kot ste, naj vam stoji ob strani in pika. Enako odločni bodite pri starših. Postavite jima pogoj, da vas v zameno za vašo pomoč nikoli več ne ponižujeta in maltretirata, ker tega ne mislite več prenašati. Pa narediti vsak drugi dan več kot 50 kilometrov tudi ni poceni! Če ne bosta sprejela vaših pogojev, naj prodata ogromno hišo, kupita kaj manjšega, preostanek denarja pa bo zadoščal za lagodno življenje in za takšno ali drugačno pomoč v stiski. Zavedajte se, draga gospa, da niste predpražnik, ob katerega bi si vsak, ki bi mu to padlo na pamet, brisal čevlje! Ne morem dati roke v ogenj, da bo zaradi več odločnosti v vašem odnosu do staršev oziroma do partnerja kaj bolje, a dokler boste popuščali in poleg desnega nastavljali še levo lice, toliko časa se, žal, ne bo nič spremenilo. V življenju pač pridejo trenutki, ko si s pridnostjo in ponižnostjo delamo zgolj in samo medvedjo uslugo.
