Tiskane izdaje
Pismo: Sploh ne vem, kje naj začnem, pismo sem že desetkrat raztrgala in napisala znova, beseda mi sploh ne teče. Po naravi sem zelo sramežljiva, saj sem odraščala v okolju, v katerem se o ljubezni in čustvih, kaj šele o spolnosti, nismo nikoli pogovarjali. V zadnjih dveh razredih osnovne šole sem bila zaradi hude nesreče priklenjena na voziček, mama me je morala negovati kot nebogljenega otroka, tudi umivati. To je počela povsod, samo »tam« ne. Teh obredov se še danes spominjam z veliko nelagodnosti. S pomočjo fizioterapije, lastne vztrajnosti in mladostne energije sem se spet postavila na noge, spoznala čudovitega fanta, se poročila, rodila se je nama hči. Tudi mož je bolj zadržan, čeprav zlat do mene in hčerke. Najina gospodična je narejena iz drugačnega testa. Pri dvanajstih letih je uspešna športnica, a tudi zelo živahna, družabna, odprta, v svoji radovednosti celo preveč drzna. Mož me tolaži, da se bodo itak »v šoli vsega naučili«, bolj kot kaj drugega pa si želim, da bi bila jaz tista, pri kateri bi zmeraj našla vse odgovore na »nerodna« vprašanja. Zavedam se, da sem v »teoriji« dobra, saj informacij danes ni težko najti. Trudim se, da bi premagala zadrego in sram, pa mi ne gre najbolje od rok. Kaj bi vi naredili na mojem mestu?
Anita
Nasvet: Pogosto, tudi ob pismih, ki jih prebiram, z žalostjo v srcu spoznavam, da smo pri pogovorih o spolnosti še zmeraj podobno nerodni, kot so bili naši starši. Nedavno sem na nekem forumu zasledila misel ene od mamic, ki je dejala, da se ji je »oddahnilo«, ko je na računalniku zasledila, da je njen sin obiskoval erotične strani. Mar ni žalostno, da smo po tihem zadovoljni, če se otroci učijo o bistvenih in odločilnih osnovah življenja tam, kjer se absolutno ne bi smeli?
Iz generacije v generacijo jih prikrajšamo za pogovore, ki so za normalno, srečno, predvsem pa za sproščeno odraščanje osnovnega pomena. Zato se dogaja – med drugim –, da mladi že pri rosnih dvanajstih letih ponujajo svoje telo na različnih »razprodajah«, kajti starši si zlepa ne vzamejo časa, da bi jih podučili o mejah, ki bi se jih morali naučiti postavljati.
Iz poznih šestdesetih let prejšnjega stoletja je znano legendarno vprašanje iz revije za mlade, imenovane Antena, ko je neko dekle zanimalo, ali je mogoča zanositev skozi dolge hlače. Pa mislite, da je danes kaj drugače? Mladi imajo sicer več svobode kot nekoč, več informacij in lažji dostop do njih, a vseeno so, ker začenjajo spolnost spoznavati veliko, veliko prezgodaj, po otroško nemočni in zelo ranljivi ter povsem na tleh, ko se jim kaj »zgodi«. Včasih se sprašujem, kako lahko njihovi starši mirno spijo, ko se mladež – četudi še drgne osnovnošolske klopi – potika zunaj do zgodnjih jutranjih ur, ne da bi jim dali za popotnico vsaj osnovnega znanja o nevarnostih (pre)drzne spolnosti.
Morda bo kdo menil, da sem – kar zadeva spolnost – zelo »brez meja« in svobodomiselna, žal ni tako. Bolj ko ne spadam med rahlo konservativne, čeprav menim, da so pogovori o intimnosti v družinskem krogu in tudi sicer potrebni kot hrana in voda.
Svoje otroke, to mi verjetno ne boste oporekali, že tradicionalno učimo moralnih vrednot in jim privzgajamo občutek za meje, ki jih morajo znati postavljati tako doma kot zunaj njega. A to ni dovolj. Z njimi se je treba že zelo zgodaj pogovarjati o vsem, kar je povezano s spolnostjo. Ne le o nedotakljivosti telesa, tudi o ljubezni, o dajanju, sprejemanju in ne nazadnje, čudno, kajne, o čistoči.
Mladi morajo vedeti, kdaj reči ne, zlasti tedaj, ko globoko v sebi začutijo, da nekdo nedovoljeno posega po njihovem telesu. Predstavljate si, da bi vas brez zemljevida, brez znanja, brez osnovnih podatkov o tem, kje ste, vrgli iz letala sredi neke divjine? Kako neki bi našli pot, če ne bi imeli v roki ničesar otipljivega, po čemer bi se ravnali? Težko, mar ne? Da bi preživeli, bi bilo odvisno predvsem od sreče. Ta pa je, žal, pogosto opoteča.
Če hočemo ali ne, tudi življenje samo je podobno takšni divjini. Še več: na mlade na vsakem koraku prežijo različne skušnjave. Kaj lažjega kot se ustaviti in se predajati vsebini in užitkom! Zato je starš tisti, ki mora otroka brez nepotrebne zadrege opozoriti tudi na anomalije, kot je recimo pedofilija.
Pri hčerinih dvanajstih letih je že skrajni čas, da se vzamete v roke, odložite lažno sramežljivost in se začnete obnašati zrelo in odgovorno. Gre za vašega otroka! Ne mislite, da bo v njenem življenju vse lepo in prav in da ne bo trčila ob grde reči zato, ker ste vi padli na izpitu in niste opravili svoje starševske dolžnosti.
Zanemarljiv »greh« je, če je ne naučite vožnje s kolesom, neodpustljivo pa je, da je ne podučite o vsem, kar le lahko – o spolnosti. S tem ko otrok začuti, da vas lahko sprašuje vse in še več, kar mu leži na duši, se gradi tudi vajino medsebojno zaupanje.
V življenju smo neštetokrat porinjeni v situacije, da iščemo uteho, pomoč, informacije in še kaj na napačnih mestih predvsem zato, ker starši tega zaupanja z nami niso vzpostavili. Če hčerke ne boste naučili iskrenosti, če je ne boste navadili, da je zaupanje, tudi na področju spolnosti, med vama nekaj povsem normalnega in zaželenega, se lahko kdaj pozneje zgodi, da ji bo morebiti tudi v partnerstvu nerodno povedati, česa si želi in na kakšen način. Lažna sramežljivost, ki jo negujemo okoli lastnega telesa, povzroči veliko težav, razočaranj.
Če ne vemo, se ne moremo pravilno odzvati in to nas lahko trpko zaznamuje za vse življenje. Draga Anita, polagam vam na srce: pozabite tudi na tiste babnice okoli sebe, ki čvekajo, da bo hči »že kje izvedela«, saj – po njihovem – »izvedo vsi«! Vem, da imate radi svojo hčerko, zato ji dajte za popotnico v življenje vse, kar potrebuje. Tudi takšne pogovore. Verjemite, nikoli vam ne bo žal za mostove, ki jih boste s takšnimi zaupnostmi zgradili.
***
Vprašanja za Mileno ali kratek komentar na njene odgovore pošljite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. (zadeva Milena)
