Tiskane izdaje
Vprašanje: Upam, da se vas bodo moje zmešnjave dotaknile in mi boste kmalu odgovorili. Stara sem 44 let, dva otroka, ena ponesrečena, zelo boleča zveza je za menoj, po eni strani (popuščanje pri otrocih, starših, v službi) sem zelo labilna, po drugi strani pa trmasta kot ris. Ko jo je mož pobrisal z drugo, sem si prisegla, da ne pogledam nikogar več. Besedo sem prelomila po treh letih samskosti, lani na morju, ko sem spoznala sanjskega moškega, ki je bil popolno nasprotje puščobnega, vase zagledanega, nekomunikativnega in hladnega bivšega moža. Pozneje sem prodala stanovanje, ki me je spominjalo na bivšega, in se preselila v Ljubljano, da sva si bila z novim bliže. Tu sem spoznala tudi solastnico njegove firme, ki mi nikakor ni všeč. Zamerila sem ji namige, s katerimi me je svarila, da ni vse tako, kot vidim. Obtožila sem jo ljubosumja in ji zagrozila, da bom vse povedala njemu, rekla je, da ji je vseeno, ker se ji smilim. Na vso grozo sem pred kakšnim mesecem še sama ugotovila, da je moj novi partner še zmeraj uradno poročen in da ima še eno drugo žensko, h kateri občasno(?) zahaja. Osramočena sem, ljubim ga in sovražim hkrati, njegovo sodelavko pa bi najraje utopila v žlici vode! Pred njim še zmeraj molčim, spiva skupaj, kadar pride, bojim se ga izgubiti, vseeno pa se občasno gnusim sama sebi, ker sem taka reva.
Polona
Odgovor: Draga Polona, zelo odkrito vam moram reči, da res ne vem, kaj se v 21. stoletju dogaja z ženskami! Po eni strani bi bile rade samostojne, odločne, imele svoj prav, po drugi pa jih že vsake malo bolj »polne« moške hlače in »velika usta« spravijo na ponižna kolena! Imam še vsaj tri taka pisma, kot je vaše, tako da upam, da bodo tole pisanje prebirale tudi Janina, Zina in Andreja.
Zelo odločno in brez ugovarjanja moramo priznati, da je ponos in lastno dostojanstvo tisto, kar nam velikokrat, pri vseh tegobah, zdrsih in težavah, ki jih imamo, edino ostane. Ko (in če) vidimo, da smo se znašli v situaciji, ko nas nekdo krepko vleče za nos, ko nas s svojimi dejanji in obnašanjem ponižuje, lahko storimo dvoje: da se pred takim človekom umaknemo ali da trpimo še naprej.
V prvem primeru traja trpljenje nekaj mesecev ali še to ne, v drugem pa neskončno dolgo, ker nam vsak nov dan prinese dodatno porcijo čustvene odvisnosti in bolečine v duši. Včasih si, ob branju podobnih pisem, kot je vaše, prav obupno želim, da bi ženske, ki doživijo ponižanja, reagirale drugače. Želim si, da bi bile jezne, da bi občutke, ko so bile izigrane, ranjene in ponižane, sprejemale drugače – ne s še večjim klečeplazenjem, molkom in krčevitim zatiskanjem oči pred resnico.
Svojega sanjskega moškega niste niti dobro poznali (še njegovega priimka ne), pa ste se mu izročili v roke. Nenehno ste mu morali biti na voljo, medtem ko je on lahko ostajal »službeno zadržan« in se ni oglašal na telefonske klice, verjetno zato, ker je imel v ognju še kakšno drugo železo – službeno ali intimno, to sploh ni pomembno. Celo preselili ste se, da bi mu bili na dosegu roke. Kolikokrat se je zaradi tega pri vas zadržal po več dni skupaj, morda le čez noč, ste si že sami odgovorili. Komaj kdaj.
Ne glede na strastne želje, telesno navezanost in iluzije, ki ste si jih ustvarili o tem človeku, se bo treba soočiti z resnico. Prej ali slej. Bolj kot boste odlašali, bolj boleče bo. Vam ni nikoli padlo na pamet, da je moški, ki ga ljubite, le uporabnik vašega telesa, prostega časa, vaših misli, nikakor pa ne tudi partner? Če lahko sodim po napisanem, vas ni nikoli ljubil iskreno in od srca, tako kot si vsaka od nas želi. Zaradi neznanih razlogov sedi vsaj na treh stolčkih, in čeprav vam kaže ljubeč obraz, kadar vas obišče, je v svojem bistvu preračunljiv, avanturističen in brezčuten. Drugače si ne morem predstavljati, kako sploh lahko obvladuje vse svoje »prostočasne dejavnosti«.
Vendar ni kriv samo on, krive so tudi ženske, ki to dopuščajo. Tiste, ki takšnemu moškemu služijo samo kot sredstvo za izpopolnjevanje njegovih trenutnih potreb in ciljev, močno dišečih po bahanju, potrjevanju samega sebe, po uveljavljanju moške nečimrnosti v slogu poglejte, kaj vse zmorem. Vi ste se, žal, po lastni želji znašli na njegovem seznamu in na njem boste – predvidevam – ostali le toliko časa, dokler se boste podrejali njegovemu sistemu.
Prav po otročje se obnašate, ko se trudite sovražiti napačnega človeka. Ne vem sicer, kaj vse vam je njegova sodelavka namigovala, verjetno pa je to počela zato, ker je sita vseh kokoši, ki se zgrinjajo v kurnik njenega partnerja. Kdo ve, koliko časa že vse skupaj opazuje in ji ni jasno, kako to, da trap prav nobena beseda ne postavi na realna tla.
Poniževalno je, kako prosjačite za drobce naklonjenosti, četudi veste, da ima še druge. Pa ste prepričani, da se je takrat, ko je prišel od neke Pepce, vsaj stuširal?!
Včasih je boleče žalostno, ko vidim uspešne, sposobne, prijetne, lepe itd. ženske, kako se v takšnih »ljubeznih« spremenijo v navadno cunjo, s katero moški brišejo po tleh in se niti za hip ne ozirajo na njihova čustva.
Po drugi strani me jezi, da je toliko spodobnih moških štorastih, nezmožnih osnovne komunikacije in pozornosti, in jih ženske ob tipih, kakršen je vaš, sploh ne opazijo.
Iz vsega srca bi vam rada dala nekaj moči, da bi se mu uprli, da bi obvarovali svoje dostojanstvo! Če le zmorete toliko energije – naženite ga iz svojega življenja! Jasno, glasno in odločno! Povejte mu, zakaj, in nasmejte se, ko mu boste rekli zbogom! Verjemite, tako pravijo tudi tiste, ki so to že storile, ko boste storili ta korak, bo vaša duša (in telo) začutila veliko olajšanje in – prej ali slej – bo napočil trenutek, ko boste lahko začeli celiti rane. To bo velik korak, a je tudi prvi, ki ga lahko naredite zgolj sami.
Pa še tole: ko boste naslednjič iskali moško bližino, naj vas ne očarajo le zunanjost, lepe besede in vrhunska komunikacija. Iščite še kaj več kot to, predvsem pa se že na začetku potrudite izvedeti, ali ste pri tem moškem ednina ali množina.
