Tiskane izdaje
Vprašanje: Kot večina, ki vam piše, sem se tudi sama znašla pred težavami, ki mi načenjajo živce. Z možem sva srednjih let, imava neproblematičnega sina, ki študira, nanj sva zelo ponosna. Žal sva se precej odtujila, za kar sva kriva oba, saj si nisva znala vzeti časa zase. V službi imava odgovorno delo, mož je za povrhu še zasebnik. Pred kakšnim letom je zaposlil pogodbeno sodelavko, ki mu je, očitno, že kmalu postala več kot to. Nekoč naju je skupaj povabila na zabavo in sem se počutila kot tujka, saj me niso sprejeli medse. Čez nekaj dni mi je po naključju prišel v roke možev telefon in na njem polno sms-jev v slogu »kje se dobiva na kavi«, »ves sem tvoj«, »komaj čakam, da se vidiva«. Seveda sem znorela, a mi je mož odvrnil, da sem brez razloga ljubosumna, da se onadva le zafrkavata. Omenila sem mu, da bom o tej »zafrkanciji« obvestila njenega moža. Nakar me je poklicala še ona in me prepričevala, da je tak način pogovarjanja z mojim možem zanjo običajen, ker je že po naravi zelo prijazna. Pri tem mi je dala še napotek, da se »premalo spoštujem«, da naj raje kaj naredim zase. Njune manipulacije so me pogrele, možu sem predlagala ločitev, kar pa bi bilo v času recesije, ko mu v poslu ne gre najbolje, zanj katastrofa. Žal je moje zaupanje ugasnilo, nočem igrati policaja in izgubljati časa z ugotavljanjem, ali se je njuna zafrkacija že končala ali se še kar naprej ponavlja.
Kaja
Odgovor: Draga Kaja, v pismu, ki ste mi ga poslali, me je še najbolj razveselil zadnji del, ko pišete, da ste sklenili, da si za temeljitejši razmislek vzamete čas. Preveč je namreč takšnih, ki jih jeza popolnoma zaslepi, namesto da bi se vzeli v roke in se lotili življenjsko pomembnih odločitev s čisto in trezno glavo.
Na težave, ki jih imamo, moramo gledati realno in kruto objektivno, četudi nas zaradi morebitnih lastnih napak boli srce in nam podoba v ogledalu ni najbolj všeč.
Strinjam se z vami, da vaš mož in njegova sodelavka krepko mešata jabolka in hruške. Način komunikacije, ki ga imata, ni primeren, na tak način se delodajalec pač ne pogovarja s svojimi podrejenimi. Jezik, ki ga uporabljata, je, žal, značilen za dva, ki (že) skačeta čez plot in nima s tako imenovano prijaznostjo prav nobene zveze. Če bo gospod iskreno želel, da se stvari med vama uredijo, bo moral tudi sam kaj prispevati k boljšim odnosom. Za začetek se naj sodelavki prijazno zahvali za sodelovanje, to pa – ne nazadnje – ne bo dobro le za vaju, temveč tudi za njegov posel. Tukaj ni kaj slepomišiti, čeprav – to vam moram reči – bo to še najlažji del zgodbe. Ko ste priznali tudi lastno sokrivdo za vajino odtujenost, ste s tem sicer naredili velik korak, večji, kot si lahko mislite, vseeno pa boste imeli še veliko dela s čiščenjem navlake, ki se vam je nabrala v zakonu. Zavedate se, kajne, da ste za »zafrkancije« malo krivi tudi sami? Predstavljate si, da ima mož zelo rad sladoled, vam pa ni bilo več do tega, da bi ga pripravljali. Logično, da se je ustavil ob prvem ponudniku, ki mu je nastavljal sladke čare, in si ga je privoščil. Če bi bila na vašem mestu, bi se najprej vprašala, kdaj je začelo škripati ter kdaj in zakaj sta začela živeti vsaksebi. Potem vam bo tudi odgovor na vprašanje, zakaj je lahko moža, ki je živel v nekakšni puščavi, premamila ženska, ki je (pre)drzna, takšna, ki draži domišljijo. Odgovor, zakaj je bil za malo adrenalinskega muckanja pripravljen prenašati tudi vojno stanje pod domačo streho, bo lahko marsikaj pojasnil.
Razmišljajva takole: morda mu je ta ženska, ki je dosti bolj prefrigana od vas, dajala točno tisto, kar je v vajinem odnosu pogrešal? Morda ga je – kot moškega – vnovič prebudila, da je v sebi začutil, da je še zmeraj zaželen, zanimiv, privlačen? Si upate odgovoriti tudi na vprašanje, kdaj ste se nehali stiskati v njegov objem, kdaj ste se mu nazadnje prijazno nasmehnili, ko ste postavili kosilo na mizo? Kdaj ste ga nagajivo objeli sredi dolgočasnega popoldneva, da so se potem dogajale stvari, ki so obema pognale kri po žilah? Verjetno je že dolgo tega, kajne? Pa ne le pri vas, temveč pri domala vseh vam podobnih, ki so prišli – vsi sitni, naveličani in odtujeni – v srednja leta. Ko sicer živimo drug ob drugemu, a tako boleče drug mimo drugega, da sproti podiramo tisto, kar smo vrsto let gradili. Ko imamo hišo, dobro službo, pridne otroke, pospravljeno stanovanje, rože na oknih, krasen avto, v bistvu pa nimamo ničesar, ker več ne znamo (se nam ne ljubi) napolniti svoje ali njegove duše z drobnimi pozornostmi, adrenalinom, smehom, nagajivostjo in intimnimi trenutki – takšnimi, ki niso za v javnost.
Kot kaže, je vaš mož takšne drobnarije pogrešal bolj kot vi. Zato je njegov »obrambni mehanizem« počasi začel popuščati in prefriganka je s svojimi »zafrkancijami« – namernimi ali nenamernimi – dosegla svoje. Lahko vas je edinole strah, da mu bo ženska – prej ali slej – zlezla pod kožo in vas izrinila iz zadnjega kotička njegovega srca. Ne bi bila ne prva ne zadnja.
Zato morate narediti vse, da odženete odtujenost daleč stran, ker če ne, bo šla prihodnost v franže! Na ločitev, lepo prosim, pozabite. Kaj bi v teh letih z njo? Ne bi vam prinesla drugega kot nepotrebno osamljenost, strto sinovo srce in kup nepotrebnih finančno-delitvenih težav, kar pa bi vas res uničilo. Raje naredite vse, da bo mož spoznal, da ima zaklad doma, in ne bo kakšnega cenenega »pleha« iskal drugje!
