Tiskane izdaje
Tudi jaz si želim sprememb, zato vam pišem. Sem srednjih let, imam družino, mislim, da se dobro razumemo in da sta tudi otroka takšna, da se ju z možem lahko le veseliva. V bistvu sem v hiši edina, ki ima težave sama s seboj. Kot nezakonski otrok sem odraščala ob mami, ki je bila zelo častihlepna. Morala sem obiskovati balet, ure klavirja, pozneje tečaje izraznega plesa, šolo risanja, solo petja, trenirala sem tudi slalom in veleslalom, celo drsanje. Delavnic, na katerih sem se na mamino željo preizkušala, je bilo še nešteto, a povsod so me zgolj »prenašali«, ker so takoj ugotovili, da nisem imela nobenega lastnega interesa. V šoli sem morala biti najboljša, bila sem tepena, če sem prinesla domov slabšo oceno od petice. Nenehno sem poslušala mamine besede o njenem žrtvovanju zame, pa tudi obtožbe o moji skrajni nehvaležnosti. V srednji šoli, ko se mi je zalomilo, sva z mamo postali smrtni sovražnici. Odselila sem se k noni, se zaposlila in zelo mlada poročila. Zdaj, ko sta otroka že srednješolca, čutim, da mi nekaj manjka, da sem svoje življenje vrgla skozi okno, da sem sposobna početi kaj več od dela v domači gostilni. Sanjarim o vsem mogočem, potem pa se sekiram, ker nimam poguma, da bi karkoli spremenila.
Draga Ladi, hvala vam, da ste bili pripravljeni deliti svoje skrbi in težave z menoj, pravzaprav z nami, kajti vaše pismo bodo prebirali številni, tudi takšni, ki so se, morda, sami znašli v podobni situaciji, a – podobno kot vi – ne zberejo dovolj moči, da bi zagrabili bika za roge. Neštetokrat smo že slišali, da le sanjariti o tem, kako lepo bi bilo, če bi nam zrasla krila, ni dovolj. Marsikaj je treba spremeniti, predvsem pa sebe. Preden nadaljujem, vam moram tudi reči, da ni nič hudega, če pri spreminjanju pademo na kolena, če nam kakšna stvar v prvem poskusu ne uspe! Pa kaj potem! Biti moramo le vztrajni, čeprav večkrat delamo popravne izpite.
Kadar imam sogovornike vašega kova, se mi pogosto zdi, da so nekega lepega dne v svoji preteklosti zaspali in da jim sploh ni (bilo) do tega, da bi se zbudili. Leta pa minevajo, ne da bi naredili en sam samcat korak v tisto smer, kjer so zakopane njihove sanje. Vi se, na srečo, prebujate!
Pravite, da imate doma gostilno, ja, za božjo voljo, saj sedite na kupu zlata, pa se tega ne zavedate! Lahko bi se – vsaj delno – specializirali in k sebi vabili takšne, ki že ustvarjajo. Lahko so to literati, morda bi organizirali delavnice keramičnih izdelkov, slikarske kolonije, tečaje klekljanja, pletenja, kuhanja, izdelovanja nakita … kje pa piše, da so gostilne namenjene zgolj tistim, ki podpirajo šanke, ali onim, ki si zaželijo tenstanega krompirja in pohanega bedra? Ljudi, ki začnejo ustvarjati v tako imenovanih srednjih letih, je v Sloveniji nič koliko. Na tem področju smo svetovni fenomen! Če bi bila na vašem mestu, bi se že danes usedla za mizo in si dodobra izprašala srce o tem, kaj si želim, kaj pogrešam in zaradi česa sem vedno manj zadovoljna sama s sabo. Potem bi se priklopila na internet in poiskala sebi podobne. Obstaja na stotine društev, sekcij, šol, skupin kar tako, ki nekaj počnejo. Če bi jim za kakšno primerno ceno ponudili priložnost, da se pri vas srečujejo, ustvarjajo, bi si, ko bi bili z njimi obkroženi, tudi sami lahko vzeli čas ter odkrili, kaj pa vas najbolj veseli. S tem bi ubili dve muhi na en mah, pa še gora bi prišla k Mohamedu in se vam sploh ne bi bilo treba ne vem koliko naprezati, da bi našli samo sebe oziroma tisti delček, ki še ne ve, kaj hoče.
Ko bo vaša odločitev, da – končno že – naredite nekaj tudi zase, povsem dozorela, ne pozabite o njej spregovoriti z bližnjimi. Kdo ve, morda bodo navdušeni in bodo privolili, da domačo gostilno s skupnimi močmi preuredite za malo drugačne goste?
Iz lastnih izkušenj pa vam že vnaprej povem, da se spremembe ne bodo zgodile čez noč. Veliko bo treba premišljevati, se posvetovati, tehtati, a vse je bolje kot nič. Ždeti in čakati, da se morda kaj zgodi samo od sebe, je jalovo početje! Pot do notranjega zadovoljstva sicer vodi čez več različnih ovir, a nič ne de. Vsak trenutek, ki je več kot vsakodnevna rutina, je dobrodošla popestritev in se ga moramo veseliti. Ko boste obrnili nov list v svojem življenju, ko boste zlezli iz svoje lupine, ko se boste odprli tistemu, kar vam je pisano na kožo, boste, ne da bi vedeli kdaj, vzcveteli in se vzravnali.
Pa nikar ne razmišljate, da je bilo vaše življenje doslej brez veze! Nabrali ste si nešteto izkušenj, vsaka, ki ste je bili deležni, je bila za nekaj dobra, verjemite!
O vaši mami ne bi želela več kot toliko izgubljati besed, a ker je podobnih dandanašnji še več, kot jih je bilo nekoč, bi vseeno zapisala nekaj. Srce se mi trga, ko od daleč opazujem otroke, ki jim starši ali kdo drug kradejo brezskrbno otroštvo s preštevilnimi dejavnostmi, v katere jih pehajo. Morda res ustvarjajo bodoče genije, svetovno znane virtuoze, športnike … a kaj, ko jih hkrati ropajo brezskrbnega otroštva, spontanosti, ljubezni, skakanja čez reko, kjer ni mostov. Saj ni treba, da smo ravno kandidati za Nobelovo nagrado, da bi vedeli, da se na dveh stolih pač ne da hkrati sedeti. Imeli ste srečo, da vas je vzela k sebi nona, ki vam je dala vse tisto, česar ste pri mami pogrešali. Pri njej ste našli varnost, ljubezen in obilo potrpljenja ob vaših najstniških muhah. Res ni pomembno, če ste si (in si še) služili kruh s fizičnim delom! Desni del možganov, ki je menda namenjen umetnikom, je do danes počival in bo zato še s toliko večjim zagonom lahko začel delati. Vso srečo vam želim!
