Tiskane izdaje
Začne se tako, da zagledaš nekaj belega, kako šviga sem in tja. Hitro je kot blisk, hiter skok v zrak, nato pa v dolgih skokih zavije v luknjico v zemlji in se skrije. Dokler ozračje ni dovolj varno, ne bo pokukalo ven. Previdno, seveda, dobro se prepriča, nato še malo, preden se opogumi in se postavi na zadnje tačke, napravi »možica«, zvedavo pogleda v vse smeri in kot blisk hitro steče počez do druge luknjice.
Govor seveda ni o belih miškah, ampak o hermelinu ali veliki podlasici (Mustela erminea), mali zverinici iz družine kun. Vitka žival, ki je čez leto po hrbtu rjave barve, po trebuhu pa povsem bele, dobi pozimi snežno bel kožušček, le konica repka ostane črna. Priznam, da mi sprva ni bilo povsem jasno, čemu je namenjena ta črna barva. Vendar v naravi ni naključij, in ko je zapadel prvi sneg in narahlo prekril travo, sem razumela. Črna konica sicer belega repa spominja na šope trave in živali seveda omogoča, da se lažje skrije pred plenilci. Komaj je opazen, a oko ujede niti tega ne spregleda, sem spoznala, ko je nekega dne pred mano že krožila nad ozemljem hermelina. Usede se na najbližje drevo in opazuje. Ujede so poleg sov, lisic, divje in domače mačke ter kun naravni sovražnik hermelina. V zadnjem času pa ga ogrožata tudi promet in pretirana uporaba kemikalij v kmetijstvu, kar pripomore k temu, da je pri nas na seznamu zavarovanih vrst.
Različne vloge
Nekoč je bila velika podlasica lovna žival, cenili so predvsem njeno krzno, ki je veljalo za simbol plemstva. Ne bo odveč, če povemo, da so obleke angleških predstavnikov zgornjega doma parlamenta še danes obrobljene s hermelinovim krznom. Vendar so različne kulture različno dojemale to žival. Irska in keltska mitologija govorita o hermelinih kot o antropomorfnih živalih z družinami, ki so izvajale rituale za njihove pokojne. Pogosto so jih označili za pogubne živali, nagnjene h kraji. Verjeli so celo, da prinašajo smolo, sploh kadar si jih srečal, preden si šel na pot, je bilo to slabo znamenje. V kulturi ljudstva Komi na severovzhodu Rusije jih povezujejo s simbolom lepe, a pohlepne mlade žene. Ravno nasprotno pa je v zaratustrski religiji hermelin sveta žival, ki z belim zimskim kožuhom predstavlja čistost.
Opisane lastnosti in vraže bržkone izvirajo iz opazovanja te kot blisk hitre živalce, njene krvoločne narave, a mirnega in nedolžnega belega videza. Najbolje pa je, da se sodbam prepustite sami šele na podlagi lastnih opazovanj in izkušenj.
Samice in samci imajo teritorije nekoliko ločene, se pa prekrižajo v času parjenja, od februarja do marca, ko se dva povežeta v ples in dvorjenje. V spomladanskih mesecih samica skoti od 3 do 7 slepih mladičev. Svoje ozemlje markirata oba, tako z urinom in fecesom kot tudi z vonjem. Z vonjem iz analne žleze, ko žival podrsa ob tla, sporoča teritorialno zasedenost, z vonjem, ki nastane ob drgnjenju telesa ob tla, pa povezujejo tekmovalnost.
Vsak hermelin ima več brlogov, razpršenih po celotnem ozemlju, na katerem biva; to je lahko zelo veliko: literatura navaja tudi po 10 do 200 hektarjev na posamezno žival, a sama bi prej verjela, da je teritorij, ki ga naenkrat obvladuje, omejen na nekoliko večji travnik. Vsak brlog pa ima tudi nekaj galerij, iz katerih vodi na plano več poti. In tako tipično čakaš, da bela glavica pogleda ven pri eni luknji, skozi katero je živalica izginila v podzemlje, a te preseneti z zvedavim pogledom na povsem drugem koncu.
Menda napadejo celo zajca
Čeprav ne koplje rovov, ampak vneto uporablja tiste, ki jih skopljejo druge živali, kot so krti, miške in rovke. Prav vse so tudi hermelinov glavni plen. Dobrih 120 do 300 gramov težka živalica pa potrebuje za hrano dnevno vsaj četrtino svoje teže. Poleg malih glodavcev so na jedilniku še ptiči, plazilci, večje žuželke, deževniki in žabe. Samčki so običajno močnejši in nekoliko večji, manjše samice pa imajo tako večjo prednost pri iskanju hrane v rovih. Hermelini so znani tudi po krvoločnosti, menda napadejo celo zajca, v pravi ples se spustijo z njim, a ta na koncu pogine prej od šoka kot od dejanskega ugriza, saj so hermelinovi zobje veliko prekratki, da bi dosegli katero od zajčevih glavnih arterij. Toda ne moreš jim zameriti, saj so le del prehranjevalne verige v naravi. Del zgodbe, v kateri preživi tisti, ki je močnejši, bolje prilagojen razmeram in bolj spreten.
Priznam, te »bele miške« te očarajo, njihov pogled je nadvse lep, tako zvedav, iskriv, navihan. Kmalu se zaveš, da je hermelin tudi tebe povabil na ples … Preizkuša tvojo zaupljivost, odzivnost, potrpežljivost … In ko ti nameni en sam igriv pogled, veš, da si pečen, da ga boš skušal spoznati še bolje. Kajti spoznavanje, razumevanje njegovega življenja, prav tako prostora, kjer živi in se giblje, pomeni tudi možnost, da ga ohraniš, takšnega kot je, in to v čistem in varnem okolju. Da bodo igrivi pogledi švigali po travniku še naprej ...
Pa me najdi, če me moreš!
Dr. Petra Draškovič Prirodoslovno društvo Slovenije
