Tiskane izdaje
Jutri, v nedeljo, 1. decembra, bo zelo verjetno še en zgodovinski dan. Če bo šlo vse po načrtih – seveda je mogoč tudi nekajdnevni zamik – bo najmočnejša kitajska satelitska nosilna raketa Dolgi pohod 3B ponesla proti Luni doslej najtežjo in najbolj zapleteno kitajsko vesoljsko sondo Chang'e 3 (boginjo meseca). Njen cilj je, da na Luno dostavi pristajalni modul in robotsko vozilo.
V prvem delu so se kitajski lunarni programi osredotočali na umetne satelite oziroma orbiterje, ki so krožili v Lunini krožnici; to sta bila Chang'e 1 in Chang'e 2, s tem da je bil drugi rezerva prvega, za primer, da ta ne bi bil uspešen. Zdaj je na vrsti drugi kitajski korak na Luni. Sonda Chang'e 3 bo na Lunino površje spustila pristajalni modul, z njim pa tudi robotizirano vozilo ali rover.
Pristajalni modul
Kitajski vesoljski strokovnjaki so se lotili izdelave pristajalnega modula že lani. Drugače kot podoben sovjetski pristajalni modul bo kitajski tudi sam izvajal obsežno raziskovalno delo, ki bo potekalo neodvisno od mobilne enote. Ravno tako bo stacionarni pristajalni modul, kot prvi v zgodovini raziskovanja Lune, opremljen z jedrskim virom energije ali RTG (radioizotope thermoelectric generator), kar mu bo omogočalo delovanje vsaj tri mesece. Pristajalni modul tehta 1200 kilogramov in ima na krovu sedem instrumentov in več kamer. Te bodo poleg snemanja Luninega površja namenjene slikanju Zemlje in drugih nebesnih teles. Na pristajalnem modulu bo nameščen teleskop, opremljen z ultravijolično kamero. Dejansko bo šlo za prvi astronomski observatorij na Luni. Na krovu bo tudi iztegljiva roka oziroma vrtalna enota.
Robotsko vozilo
Poleg tega je na roverju vgrajenih več kamer, opremljen je s preprosto vrtalno napravo in manjšim laboratorijem za kemijske analize. Med opremo je tudi radar, ki bo »videl« do globine okrog 30 metrov pod površjem; rover ima še infrardeči spektrometer in rentgenski spektrometer alfažarkov. Predvideno je, da naj bi deloval vsaj tri mesece in prevozil po Luninem površju do 10 kilometrov.
Na podlagi podatkov, ki sta jih posredovali orbitalni sondi Chang'e 1 in Chang'e 2, so za kraj pristanka izbrali Sinus Iridium, ravnino iz bazaltne lave, ki leži na območju Mare Imbrium.
Čeprav o tem kitajskem vesoljskem programu ni znanih veliko podrobnosti, nekateri strokovnjaki menijo, da imajo Kitajci pripravljen tudi že Chang'e 4, kot rezervo, če Chang'e 3 ne bi bil uspešen, podobno kot je bil Chang'e 2 rezerva za Chang'e 1.
Vsekakor Kitajci s tem programom dokazujejo, da po levi prehitevajo nekatere vesoljske velesile. Pristanek na Luni namreč ni mačji kašelj, zanj je treba obvladati celo vrsto tehnoloških rešitev, kar so doslej zmogle le nekatere države.
V vodstvu nekdanja
Lunohod 1 je v letu 1970 na Luni deloval nekaj mesecev in prevozil 10,5 kilometra. Tri leta kasneje je tja prispel Lunohod 2, ki je deloval še dlje in prepotoval kar 37 kilometrov. Sovjeti so leta 1977 izdelali še Lunohod 3, ki pa iz neznanih razlogov ni nikoli odpotoval na Luno in je zdaj v muzeju družbe Lavočkin, ki ga je izdelala. Tudi sicer je ta družba v nekdanji Sovjetski zvezi imela največ izkušenj pri gradnji vesoljskih sond, namenjenih za polete do Lune in drugih planetov.
V ZDA so o takih mobilnih vozilih za raziskovanje Lune razmišljali v 60. letih prejšnjega stoletja. Razvili so celo poseben program Prospector, a so ga kmalu opustili. Prav tako je obstajala ideja, da bi pristajalno sondo Surveyor opremili z malim vozilcem na kablu, vendar so tudi to opustili. So se pa ameriški astronavti po Luni vozili z lunarnimi džipi. To so bili člani posadk zadnjih treh odprav Apolla (15, 16 in 17). Vozila je izdelala družba Boeing.
Zadnja sonda, ki je mehko pristala na Luni, je bila sovjetska Luna 24. To se je zgodilo leta 1976, torej pred 37 leti. Kasneje je na Zemljo pripeljala vzorce luninih tal. In to bo tudi cilj tretjega programa kitajskega raziskovanja Lune – naloga sonde Chang'e 5 v letu 2017 ali 2018.
Miloš Krmelj, predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo
