Tiskane izdaje
Skupini angleških in ameriških znanstvenikov je iz okostja, ki so ga pred dobrim stoletjem našli v Franciji, uspelo zelo natančno rekonstruirati neandertalca, našega najbližjega prazgodovinskega sorodnika.
Leta 1909 so med izkopavanji v jami La Ferrasie v Franciji, severno od Toulousa, našli ostanke skupine neandertalcev. Eno izmed najdenih okostij je pripadalo odraslemu moškemu – in poimenovali so ga La Ferrasie 1. Po prevladujočem prepričanju je bila prav ta najdba ena najpomembnejših pri dosedanjih raziskavah neandertalca.
Lobanja tega okostja je največja in tudi najbolje ohranjena od vseh, kar so jih doslej našli. Tudi najdba nožnih kosti La Ferrasieja 1 velja za izjemno pomembno, saj so strokovnjaki prav na tej podlagi sklenili, da je neandertalec hodil vzravnano, in ne po vseh štirih, kakor so domnevali dotlej. Tako je splošna podoba neandertalcev zdaj precej bolj znana: bili so čokati, z močnimi rokami in dlanmi, imeli so veliko lobanjo (daljšo in nižjo od naše), s položnim čelom in skoraj brez brade. Z najsodobnejšimi raziskovalnimi metodami pa so ugotovili še marsikaj o videzu in življenjskem slogu La Ferrasieja 1.
Manjkajoči deli
Toda »upodobitev« na podlagi 70.000 let starih kosti je bila precejšen zalogaj. Resda je bilo najdeno telesno ogrodje dovolj popolno, toda manjkali so prsni koš, rebra, medenica in del hrbtenice. V ZDA delujoči Viktor Deak, čigar specializacija je prav rekonstrukcijsko »modeliranje« videza zgodnjega človeka, je zato manjkajoče dele okostja dopolnil s »kopijami« neandertalskih kosti, najdenih leta 1982 v jami Kebara v Izraelu. V njej so namreč odkrili skoraj popolno okostje neandertalca; manjkali so le lobanjski svod, desna noga in del leve.
Kopijo tako dopolnjenega neandertalca La Ferrasieja 1 so poslali skupini modelarskih strokovnjakov v Buckingham. Ti so okostje najprej sestavili v pravi, pokončni položaj.
Naslednji problem so bile mišice. Ker ni bilo na voljo nikakršnega zgleda, je bilo potrebno skoraj detektivsko delo, je povedal Jez Gibson-H Jarris, vodja omenjene skupine forenzičnih »modelarjev«. Velikost in zgradba kosti sta namreč dajali slutiti, kakšne mišice je uporabljal človečnjak. »Ugotovili smo, denimo, kje natanko so bile pritrjene kite; in glede na veliko število teh pritrditvenih točk smo sklepali, da so bile mišice neandertalca kar precejšnje,« je pojasnil Gibson-Harris. »La Ferrasie 1 je bil zelo močan, čokat in dobro grajen. A zelo nizek.«
Vrsta razkritij
Najdene kosti so razkrile tudi neandertalčev življenjski slog, ki je zaradi pogostih naporov gotovo povzročal tudi številne poškodbe. Kosti roke La Ferrasieja 1, denimo, niso bile simetrične – desnica je bila večja od levice. Poleg tega so kosti s starostjo tudi spreminjale obliko; na tej podlagi je bilo mogoče sklepati o številnih dejavnostih neandertalca.
Dr. Colin Shaw z Univerze v Cambridgeu je posebno pozornost posvetil neandertalčevim sploščenim nadlahtnicam. »Kar namreč počneš s svojimi kostmi, sčasoma povzroči njihovo prilagajanje, če je to početje dovolj pogosto in silovito,« je pojasnil dr. Shaw.
Druga skupina znanstvenikov je proučevala, kako je La Ferrasie 1 prežal na svoj plen in opravljal druga vsakdanja dela; posebno pozornost so namenili temu, kako so ta opravila vplivala na njegovo telo. Ugotovili so, da so neandertalci svojo žrtev – denimo mamuta – pogubili tako, da so jo večkrat zabodli s kopji, še precej večji napor pa je bil iz mamutove kože izdelati oblačilo za mrzlo podnebje. Neandertalec je vsako leto potreboval novo oblačilo – in za vsako je potreboval približno šest volnato kosmatih mamutovih kož. Ugotovili so, da je za strojenje ene kože porabil kar osem ur intenzivnega dela.
Na podlagi vseh teh dognanj so nazadnje zelo natančno rekonstruirali La Ferrasiejeve mišice, tudi tiste v njegovi močni desnici. Viktor Deak in profesorica Alice Roberts pa sta priskočila na pomoč s svojimi izkušnjami pri oblikovanju modelov drugih delov neandertalčevega telesa.
»S pomočjo Alice in Viktorja ter drugih strokovnjakov, ki so se posebej posvetili neandertalčevi drži – ‘Ta mišica bi morala biti večja na tej strani’ ali ‘Tale ritnica bi morala biti nekoliko manjša’ – smo nazadnje sestavili celotno telo La Ferrasieja 1,« je ponosno povedal dr. Gibson-Harris.
Sestavljanje mozaika
Obstajali pa so še drugi, manj očitni indici o videzu La Ferrasieja 1. V najdeni lobanji je bilo, denimo, pritrjenih še nekaj zob – in prav na tej podlagi je Viktorju Deaku uspelo določiti obliko neandertalčevega obraza. S proučevanjem njegovih zob je namreč z uporabo najsodobnejših znanstvenih metod razkril marsikatero skrivnost o življenjskem slogu La Ferrasieja 1.
Z rentgenskimi žarki – kar tisočmilijardkrat močnejšimi od tistih, ki jih uporabljamo v medicini – je mogoče določiti dnevno rast zoba. In s primerjavo med starostjo zob in starostjo preostalega okostja so ugotovili, da so otroci neandertalcev rasli hitreje kakor današnji otroci; prav to je morda vzrok, zakaj je naša vrsta preživela, njihova pa ne.
Zadnja stopnja pri ustvarjanju podobe La Ferrasieja 1 je bilo oblikovanje njegove glave in telesne poraščenosti. Že s prejšnjimi raziskavami so odkrili, da so bili številni neandertalci rdečelasi; tako so tudi La Ferrasieju 1 namenili rdeče lase in nekoliko svetlejšo polt, pač zaradi življenja v severnem podnebju.
Po dveh mesecih in pol izjemno zamudnega dela – med drugim so vsak las posebej »vsadili« v kopijo neandertalčeve glave – je bil La Ferrasie 1 naposled gotov. »Popolnjenost z ‘mesom’ mu vsekakor daje bolj ‘človeški’ videz,« je dejal dr. John Hawks, antropolog z univerze v Wisconsinu, ki je nad rekonstrukcijsko upodobitvijo La Ferrasieja 1 navdušen. »Sámo okostje, tudi če je sestavljeno v pravo, pokončno držo, namreč še ne poda celotne podobe neandertalca.«
Znamenita trojica
La Ferrasie 1 pa je le najnovejša od treh tovrstnih rekonstrukcij. V zadnjih šestih mesecih je namreč ista skupina strokovnjakov »utelesila« še dečka Turkana, pripadnika nekdanje vrste homo erectus, ki je živel pred približno poldrugim milijonom let, ter eno naših najstarejših prazgodovinskih prednic iz vrste australopithecus afarensis Lucy, živečo pred 3,18 milijona leti.
Dr. George McGavin, ki je skupaj z Alice Roberts predstavil vse te rekonstrukcije, »nekakšne predzgodovinske avtopsije«, je prepričan, da so prav te upodobitve najboljše od vseh, kar jih je bilo doslej ustvarjenih. »Vsekakor temeljijo na najnovejših znanstvenih metodah in dognanjih. So zelo natančne – drznil bi si celo reči, da bolj natančnih najverjetneje ne bomo nikdar izdelali,« je ponosno sklenil dr. McGavin.
