Fundacija je prepričala vse – razen politikov

Med tistimi, ki lahko najbolj verodostojno predstavljajo prvi dve desetletji Slovenske znanstvene fundacije (SZF), sta gotovo predsednika njenega sveta in znanstvenega sveta. Prof. dr. Rado Bohinc in dr. Venčeslav Kaučič sta na teh funkcijah od začetka delovanja fundacije.

Kako se spominjate ustanovitve in začetka delovanja SZF?

Bohinc: To se je zgodilo v drugem letu mojega ministrskega mandata, ko smo ugotovili, da bi lahko del nalog, ki jih opravlja ministrstvo za znanost in tehnologijo, prenesli na osebe zasebnega prava. Ustanovili smo Slovensko znanstveno fundacijo, čeprav takrat še ni bilo zakona o ustanovah, sam sem zbral kakšnih dvajset ustanoviteljev, med katerimi so bile poleg univerz in inštitutov največje slovenske korporacije in banke. Vsi ti so postali vlagatelji v fundacijo, poleg tega pa so v njej aktivno sodelovali. Fundacija je bila uspešen primer razbremenitve države nepotrebnih administrativnih opravil, ki jih lažje izvede neki ekspertni sistem, v katerem sodelujejo aktivni raziskovalci.

Kaučič: SZF je bila pred dvajsetimi leti ustanovljena z velikimi pričakovanji, da bo resen dodaten igralec pri financiranju, soupravljanju in soodločanju na področju znanstvenoraziskovalne politike v Sloveniji. Poleg vlade so bili soustanovitelji iz akademskega sveta – SAZU, ljubljanska in mariborska univerza, Institut Jožef Stefan in Kemijski inštitut – prav tako pomembna slovenska podjetja, medijske hiše, tudi Delo, in banke. Takrat se je zdelo, da bi sčasoma država lahko nekatere naloge prenesla na ustanovo civilne družbe, kar je bilo v tistem trenutku precej drzno gledanje. No, pravzaprav je tako še danes.

Verjetno že podatek, da je ta fundacija prehitela sprejetje zakona o ustanovah, priča o njenem pomenu in »dobrih vilah«, ki so jo takrat podpirale?

Kaučič: Podpora je bila res velika, kar kaže tudi podatek, da je ustanovno sejo vodil tedanji predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, in kot rečeno, človek je res dobil vtis, da za njo stojijo celotna vlada in ministrski zbor ter drugi pomembni odločevalci v politiki, gospodarstvu in družbenem življenju.

Bohinc: Ja, skoraj bi lahko rekel, da je bila SZF sad vizionarske odločitve. Z zadovoljstvom ugotavljam, da ji je po sprejetju zakona o ustanovah sledilo več sto ustanov in nevladnih organizacij.

So slovenski raziskovalci fundacijo takoj vzeli za svojo ali so bili vsaj na začetku do nje skeptični?

Bohinc: Velika večina raziskovalcev jo je takoj vzela za svojo in jo podprla. Skeptični do nje so bili predvsem nekateri ministri za znanost, ki niso verjeli, da je za družbo in državo dobro, da se državna administracija znebi opravil, ki jih lahko enako dobro oziroma še bolje opravi zasebna neprofitna združba, v kateri dejavno sodelujejo pripadniki akademske skupnosti. Kot je znano, so v svetu eminentne znanstvenoraziskovalne institucije organizirane prav na ta način kot SZF. Ni vselej najboljše tisto, kar je državno. Priznam, da sem sam imel glede fundacije previsoko postavljena pričakovanja, saj sem pričakoval, da se bodo stvari hitreje razvijale, da bo več zaupanja v takšen pristop. Kljub temu pa menim, da se je ideja v praksi v celoti potrdila, čeprav v precej ožjem obsegu, kot je bilo zamišljeno.

Kaučič: Nekateri so jo vzeli za svojo, precej pričakovali od nje in tudi sodelovali pri njenem upravljanju in v odločevalskih telesih ustanove. V prvem obdobju je dr. Bohinc, tedanji resorni minister, nanjo s pogodbo prenesel nekatere naloge na področju popularizacije znanosti (znanost mladini, slovenski znanstveni festival ...) in na štipendijskem področju. V 90. letih, ko je bilo v nekem obdobju razmeroma malo denarja za program mladih raziskovalcev, je SZF s štipendijami (sočasno je bilo celo več kot 300 štipendistov) izdatno pripomogla, da so doktorski študenti lahko v miru študirali in z dodatno finančno pomočjo mentorjev tudi uspešno delovali na svojih raziskovalnih področjih.

Med ustanovitelji SZF so prevladovale gospodarske družbe, tudi nekatere največje in najpomembnejše. Kako je z gospodarsko podporo danes?

Kaučič: Ponosni smo bili, da tako pomembna podjetja, kot so Krka, Lek, Petrol in BTC, aktivno podpirajo fundacijo. Res je sicer, da se je z leti finančna podpora nekaterih zmanjšala, še vedno pa jo nekatere finančno podpirajo pri posameznih, vnaprej dogovorjenih projektih.

Bohinc: Veliko pove to, da so vse družbe ostale zveste fundaciji, je pa res, da ji namenjajo precej manj denarja. Toda to je povezano z zaupanjem države v SZF. Če bi ji država namenjala večjo pozornost, bi temu sledile tudi gospodarske korporacije.

Kakšen odnos pa je imela do SZF politika? Ji je v glavnem pomagala ali ji je bolj metala polena pod noge?

Bohinc: Ne bi rekel, da ji je ravno metala polena pod noge, ampak tudi pomagala ni prav veliko. V svetu uveljavljeno načelo deetatizacije, to je razbremenjevanja države nepotrebnih opravil, pač še ni prodrlo v glave naših politikov. Vsaj ne toliko, da bi SZF postala nekaj takega, kot je na drugi ravni Evropska znanstvena fundacija ali pa znanstvene fundacije v visokorazvitih državah. Potrebno bo še veliko prepričevanja, da bo oblast morda le razumela. Prenos nekaterih opravil na fundacijo dejansko pomeni zmanjševanje oblasti, to pa je skregano z logiko naše politike.

Kaučič: Tega odnosa, ki ga bolj ali manj sploh ni bilo, enostavno ne razumem. Čeprav se je fundacija pri izvedbi večjega števila nalog izkazala kot zanesljiv in korekten partner, nam po odhodu ministra dr. Bohinca s politiko oziroma resornimi ministri in njihovimi sodelavci nikoli več ni uspelo navezati tesnejših stikov in sodelovanja. Fundacija je bila z vsem svojim preizkušenim ekspertnim sistemom na razpolago, vendar ga politika nikdar ni izkoristila. Če politika že ni metala polen pod noge, velike pomoči od nje zagotovo ni bilo.

Kdo je najbolj kriv, da ob dvajsetletnici na fundaciji ne pripravljajo rojstnodnevnega slavja, temveč razmišljajo o preživetju?

Kaučič: Težko vprašanje. Morda smo vsi po malem krivi, da ni bila bolj uspešna, čeprav je veliko ljudi z vsem srcem delalo v dobro fundacije.

Morda razmere v Sloveniji še vedno niso zrele za večji prenos nalog na subjekte civilne družbe. Malo pa so k takemu stanju prispevale tudi splošne razmere in kriza vrednot v slovenski družbi.

Bohinc: Kot sem že dejal, je SZF odvisna od razumevanja ali nerazumevanja politike. Sam sem bil v vseh delegacijah, ki so skušale aktualne ministre prepričati o pomenu poslanstva SZF. Dobili smo prijazne besede, ne pa tudi ustreznih ukrepov podpore ... Če bi davkoplačevalce razbremenili plačevanja nepotrebnega dela uradnikov, potem bi danes SZF imela trdne finančne temelje in gotovo bi lahko rezali večje kose torte ob tem jubileju ...

Javnost verjetno ne ve dovolj o tem, kaj vse je Slovencem dala prav SZF?

Bohinc: Na začetku je fundacija omogočila uveljavitev zelo pomembnega programa Znanost mladini, za kar ima, med drugim, največ zaslug dolgoletni direktor SZF dr. Edvard Kobal. Prav tako je omogočila oživljanje pomena znanosti v naši družbi, promocijo mladih nadarjenih raziskovalcev in tudi velikih slovenskih znanstvenikov, med drugim tistih iz prejšnjih obdobij.

Kaučič: SZF je bila tudi dejavna in uspešna na mednarodnem področju. Skupaj s SAZU smo v 90. letih dosegli članstvo v Evropski znanstveni fundaciji (EZF), kar je potem utiralo pot številnim slovenskim raziskovalcem v njene programe.

Kaj je vas osebno potegnilo v tako aktivno vlogo v SZF in čemu predvsem gre zahvala za to, da ste ji ostali zvesti dve desetletji?

Bohinc: Sam sebe imam nekoliko neskromno za nekakšnega očeta SZF in tako je razumljivo, da sem ji ostal zvest. Nikoli mi ni bilo žal časa, ki sem ga porabil za fundacijo.

Kaučič: Začelo se je pravzaprav čisto preprosto. Kemijski inštitut, kot eden od ustanoviteljev fundacije, me je predlagal za člana v njenem znanstvenem svetu. Ta me je nato izvolil za predsednika. Imel sem že nekaj izkušenj v vodenju znanstvene politike, s kolegi v znanstvenem svetu, ki so bili uspešni in spoštovani raziskovalci na svojih področjih, smo odlično sodelovali. Posebej sem si prizadeval za aktivno mednarodno sodelovanje fundacije v Evropski znanstveni fundaciji.

Kako bi lahko najbolj hitro in učinkovito zagotovili nadaljnje delovanje SZF?

Kaučič: V trenutnih ekonomskih razmerah pri nas je težko učinkovito podpirati in izdatno financirati raziskovalno delo. Za dobro znanstveno delo je nujna podpora z več strani in eden od subjektov bi lahko bila Slovenska znanstvena fundacija. Čeprav se ponavljam, moram na žalost ugotoviti, da učinkovitega delovanja SZF ne vidim brez prenosa dela nalog nanjo.

Bohinc: SZF se je do zdaj že potrdila, zdaj je potrebno samo še nekaj političnega poguma in načelnosti, da bi namreč politiki svoje besede začeli uresničevati.

Za SZF so med drugim značilni njeni zvesti donatorji, med katere sodite tudi sami. So donatorji predvsem iz raziskovalnih vrst? Bi lahko donatorstvo pri nas bolje promovirali?

Bohinc: Eno najbolj pozitivnih presenečenj je zame to, da so slovenski ljudje na splošno precej pripravljeni za donatorstvo. Le na pravi način jih je treba spodbuditi in usmeriti. To zelo dobro obvlada tudi dr. Kobal. Meni se je v vseh teh letih zdelo kar samoumevno, da dam tudi svoj finančni prispevek.

Kaučič: Donatorjev SZF je precej, veliko je raziskovalcev, vendar med donatorji najdemo tudi druge ljudi, naklonjene žlahtnim ciljem fundacije. Se pa močno strinjam, da bi morali donatorstvo bolje promovirati.