Tiskane izdaje
Pred kratkim smo uspešno končali mednarodno multicentrično raziskavo, katere cilj je bil proučiti organizacijo in delovanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) v Sloveniji in nekaterih primerljivih evropskih goratih državah, pripraviti predloge za izboljšanje in zasnovati model za doseganje najvišje ravni kakovosti. To je bila v svetovnem merilu prva tovrstna raziskava.
Helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP), izvajanje nujne medicinske pomoči (NMP) s pomočjo helikopterjev, je pomemben del sodobne obravnave bolnikov in poškodovancev na terenu, zato v večini razvitih držav delujejo službe HNMP kot pomemben del sistema NMP tako v urbanih kot goratih območjih.
Helikopterji imajo nekatere bistvene prednosti pred zemeljskimi načini dostopa do pacientov in njihovega prevoza s kraja nesreče v ustrezne zdravstvene ustanove, saj so prava tehnološka čudesa – lahko vzletajo in pristajajo kjerkoli, letijo v vseh smereh, se obračajo, lebdijo, iz njih se spuščajo ali dvigajo ljudje, tovor in podobno. Toda v letalskih in medicinskih krogih je dobro znana pomenljiva trditev: »Učinkovita helikopterska reševalna služba ni tehnološki, temveč birokratski čudež.«
Značilen dokaz te trditve je tudi Slovenija. Kmalu bo pol stoletja od zametkov helikopterskega reševanja v naših gorah, pa več kot dve desetletji od prvih resnejših, dobro organiziranih poskusov zagotoviti HNMP po vsej državi. Kljub temu še danes nimamo organizirane sodobne HNMP, ki bi pokrivala celotno ozemlje države in delovala v skladu z mednarodnimi standardi. Solidno, a ločeno in z več pomembnimi, predvsem organizacijskimi pomanjkljivostmi delujeta helikoptersko gorsko reševanje, s katerim pomagamo ponesrečencem in bolnikom v krajih, kjer ni mogoč pristanek helikopterja, torej predvsem v gorah, in HNMP Slovenije, ki deluje zlasti v zahodni in osrednji Sloveniji, a le tam, kjer je mogoče pristati. Namesto da bi bili združeni in delovali po mednarodnih standardih, kot je to v razvitih državah, sta omenjeni službi organizacijsko ločeni, vsaka s svojimi pomanjkljivostmi in omejitvami, kar seveda vpliva na njuno manjšo učinkovitost, v škodo bolnikov in ponesrečencev.
Mednarodna raziskava o učinkovitosti HNMP
Uvodoma omenjena mednarodna raziskava o učinkovitosti HNMP je odmevala tako zaradi velikosti vzorca (6223 reševalnih intervencij devetih helikopterskoreševalnih baz iz Švice, Avstrije, Španije, Južne Tirolske in Slovenije) kot tudi zaradi rezultatov. Ti so za Slovenijo slabi na organizacijskem področju in odlični na strokovno-medicinskem področju.
Najprej smo primerjali organizacijske vidike kakovosti delovanja teh služb in dokazali velike razlike med državami. Povprečni aktivacijski čas (od klica na pomoč do vzleta helikopterja) je bil pri slovenskih bazah HNMP skoraj 15 minut, pri tujih pa le 6 minut, medtem ko je mednarodni standard največ 5 minut. Povprečni odzivni čas (od klica na pomoč do prihoda reševalno-medicinske ekipe do pacienta) slovenskih baz HNMP je bil kar 36 minut, tujih pa samo 17 minut; mednarodni standard je pod 15 minut. Najkrajši povprečni aktivacijski (2,9 minute) in odzivni (10,4 minute) čas je dosegla avstrijska baza Kitzbühel. Poenostavljeno: v regiji Kitzbühel je reševalno-medicinski helikopter pri ponesrečencu ali hudem bolniku na terenu prej, preden se v Sloveniji sploh dvigne od tal. Komentar, kaj to pomeni za najbolj ogrožene paciente, najbrž ni potreben.
Vzroki za slabe slovenske rezultate so predvsem trije: prepočasna aktivacija policijskih in še posebej vojaških helikopterjev, slaba pokritost države s HNMP, saj ima Slovenija eno samo bazo, kar pomeni dolgotrajno letenje do oddaljenejših lokacij, in tretjič, stalno dežurstvo za gorsko reševanje s helikopterjem imamo le štiri mesece na leto, v preostalem času pa improviziramo z naključno dosegljivostjo usposobljenih zdravnikov in reševalcev.
Dejstvo, da so aktivacijski in odzivni časi HNMP, še posebej pri gorskem reševanju, v Sloveniji bistveno daljši od mednarodnih standardov in od primerljivih časov teh služb v drugih alpskih državah, je seveda slaba novica za naše poškodovance in bolnike. Neizpodbitno je dokazano, da je čas od poškodbe ali nenadne bolezni do začetka medicinske oskrbe eden ključnih dejavnikov za preživetje in zmanjševanje zdravstvenih posledic hudo prizadetih bolnikov in ponesrečencev na terenu.
Vplivi organizacijskih značilnosti
V nadaljevanju raziskave smo ugotavljali, kateri modeli organizacije in izvedbe HNMP so najboljši glede doseganja kakovosti ter kako nanje vplivajo različni dejavniki, kar bo lahko koristilo organizatorjem sistemov NMP vključenih držav. Med drugim smo ugotovili, katere značilnosti zagotavljajo najkrajši aktivacijski in odzivni čas reševalnih helikopterjev. Oglejmo si nekaj najpomembnejših ugotovitev:
(1.) Helikopterski prevoznik za potrebe NMP naj ne bo državni organ (policija ali vojska), temveč zasebna družba, ki deluje v skladu z mednarodnimi standardi. Za državne organe je značilno, da se predvsem zaradi birokratskih razlogov, še posebej to velja za vojsko, njihovi helikopterji aktivirajo počasneje od civilnih.
(2.) Helikopter mora biti namenjen in opremljen samo za HNMP. Slovenija je žal edina med razvitimi evropskimi državami, ki nima niti enega samo medicini in reševanju namenjenega helikopterja, pač pa uporabljamo večnamenske policijske in vojaške helikopterje.
(3.) Baze HNMP morajo biti integrirane v sistem NMP, dispečerstvo pa naj izvajajo specializirani, integrirani, regionalni dispečerski centri. Sistem dispečerstva je v Sloveniji pomanjkljiv predvsem na medicinskem področju.
(4.) Aktivacija helikopterja naj poteka s čim manj posredniki. Zlasti vojaški helikopterji imajo v Sloveniji nepotrebne birokratske ovire za hitrejšo aktivacijo.
(5.) Vsi člani ekipe HNMP morajo dežurati čim bližje helikopterju v bazi. Večji del leta žal gorsko reševanje s helikopterjem v Sloveniji ni organizirano tako, ampak na temelju naključne dosegljivosti po domovih in službah, zlasti zdravnikov, deloma tudi reševalcev, kar pomeni zamude pri njihovem iskanju in pobiranju na terenu.
(6.) Oddaljenost med bazami HNMP naj bo največ 90 km, pokrivajo naj območja velikosti do 10.000 kvadratnih kilometrov. Glede na geografske, populacijske in druge značilnosti bi v Sloveniji morali imeti vsaj dve bazi HNMP, optimalno pa tri. Vendar imamo le eno, kar pomeni, da vsi naši državljani nimajo enake dostopnosti do HNMP.
(7.) Ekipa v helikopterju ima možnost uporabe vitla ali podvesne vrvi, kar ji omogoča posredovanje tudi v krajih, kjer ni mogoče pristati. V Sloveniji tako deluje samo helikoptersko gorsko reševanje, HNMP zunaj gora pa ne, kar ji zelo zmanjšuje operativno sposobnost.
(8.) V HNMP je potrebna uporaba sodobnih helikopterjev, ki za vzlet potrebujejo manj časa. Policijski in vojaški helikopterji, ki jih (so)uporabljamo v Sloveniji za HNMP in gorsko reševanje, so stari več kot dve desetletji!
(9.) Najučinkovitejše službe HNMP se financirajo pretežno na komercialni podlagi (zavarovalnice, fundacije …), le v manjšem deležu iz državnega proračuna. V Sloveniji večji del medicinsko-reševalnih poletov krije državna zdravstvena blagajna (ZZZS).
V okviru raziskave smo izdelali tudi model aktivacije HNMP, ki napoveduje najkrajše aktivacijske čase.
Kakovost medicinske oskrbe
V medicinskem delu raziskave smo ugotovili, da slovenske baze HNMP v povprečju obravnavajo resnejša zdravstvena stanja pacientov kot tuje, kar med drugim pomeni, da helikopterje za medicinsko-reševalne namene v Sloveniji uporabljamo preredko. Predvsem pa smo dokazali, da so raziskovani kazalci kakovosti obravnave pacientov v slovenskih bazah HNMP boljši kot v tujih. To pomeni, da je kakovost medicinske oskrbe pacientov v HNMP v Sloveniji enaka ali boljša kot v primerjanih državah, na kar smo zdravniki in reševalci, ki delujemo v HNMP, lahko ponosni. Žal pa učinke naše strokovnosti v veliki meri izničijo že opisane zamude in druge težave pri aktivaciji helikopterjev.
Z raziskavo smo torej dokazali, da je medicinski del HNMP v Sloveniji enakovreden ali boljši kot v nekaterih najbolj razvitih evropskih državah. Nasprotno temu je organizacijski del HNMP, ki je pri nas predvsem v domeni vojske in policije, moral pa bi biti primarno v domeni ministrstva za zdravje, bistveno slabši od primerjanih držav.
Rezultati raziskave tudi potrjujejo ekspertna stališča in priporočila medicinske komisije Mednarodne zveze gorskoreševalnih organizacij (IKAR), pri nastajanju katerih smo imeli odločilno vlogo slovenski strokovnjaki s področja HNMP in gorskega reševanja.
Pogled v prihodnost
Skrajni čas je, da v Sloveniji izboljšamo to pomembno področje zdravstvenega varstva skladno z mednarodnimi standardi s temeljnim ciljem, da bomo lahko rešili več življenj najhuje prizadetih pacientov in zmanjšali posledice najhujših bolezni in poškodb na terenu. Potrebni so predvsem organizacijski ukrepi in spremembe, ki bi izboljšale hitrost aktivacije in dostopnost naših reševalnih helikopterjev.
Da pa moje pisanje ne bo izzvenelo le kot kritika, moram omeniti, da v okviru ministrstva za zdravje poteka projekt delnega združevanja HNMP in gorskega reševanja s helikopterji. Če bo uspel, bo nekoliko izboljšal kakovost te dejavnosti, še vedno pa ne bodo rešeni temeljni problemi, na prvem mestu dejstvo, da bomo namesto vsaj dveh, optimalno pa treh baz HNMP za učinkovito pokrivanje ozemlja države imeli še vedno le eno na Brniku. In še vedno bo Slovenija edina med članicami EU, ki nima niti enega medicinsko-reševalnega helikopterja, ampak le kup policijskih in vojaških. Kot bi bili policijsko-vojaška diktatura, v kateri so civilne potrebe, v tem primeru pomoč bolnikom in poškodovancem vključno z reševanjem življenj, na obrobju interesa države!
Opisana problematika je velik izziv predvsem za ministrstvo za zdravje, ki bi moralo imeti glavno vlogo namesto dosedanje obrobne, saj gre za eno njegovih temeljnih, tudi deklariranih nalog: zagotoviti kakovostno, čim bolj enakovredno zdravstveno varstvo na celotnem ozemlju Slovenije. Brez kakovostne HNMP, ki bo delovala v skladu z mednarodnimi standardi, to ni mogoče.
Prim. dr. Iztok Tomazin, dr. med., spec., Helikopterska nujna medicinska pomoč Slovenije, Letališče Brnik
